Kaj je po vašem mnenju vaš največji dosežek do zdaj?
»Ko denarja na računu ni, ni ne pokojnin, ne plač, ne socialnih transferjev, pa čeprav gre za državo.«
Moj največji dosežek je gotovo ta, da sem kot predsednica vlade z ukrepi, ki so bili takrat nujno potrebni, Slovenijo postavila nazaj na pravo pot. S sanacijo bank se je zgodil preobrat in začelo se je gospodarsko okrevanje, ki traja še danes. Kljub krizi in hudim zunanjim ter notranjim pritiskom smo uspeli težave rešiti sami in ni nam bilo treba zaprositi tujine za pomoč. Vem, da so ljudje te težke čase že malce pozabili, ampak dejstvo je, da je bila ob mojem prevzemu vodenja vlade državna blagajna popolnoma prazna. Takrat ni bilo jasno, ali bomo sploh še lahko izplačevali plače, pokojnine, socialne transferje … Ampak uspelo nam je. Minister za finance je imel vizijo in jo izpeljal.
Nujnost reševanja bank se danes pogosto relativizira. Stekli so celo sodni postopki in kriminalistične preiskave. So se preiskovalci oglasili tudi pri vas?
Ne, razen novinarjev in javnosti me o tem še nihče ni spraševal. Ob tem bi rada zelo jasno povedala, da so z današnjega zornega kota stvari mogoče videti bolj preproste. Ampak vedeti morate, da smo mi vodenje vlade prevzeli 21. marca, denarja na računu države pa je bilo le za poplačilo obveznosti do sredine junija. In ko denarja na računu ni, ni ne pokojnin, ne plač, ne socialnih transferjev, pa čeprav gre za državo. In če ne bi poplačali obresti posojil, bi uradno bankrotirali in prositi bi morali za pomoč. Kritiki mojih odločitev pozabljajo tudi na dejstvo, da je bil takrat gospodarski položaj zelo slab. Slabe stvari ljudje hitro pozabljamo, ko gre neurje mimo, ko je najtežje že narejeno, pa se vedno najde kopica ljudi, ki vedo, kako bi se to ali ono dalo narediti drugače. Ne vem, zakaj ne vprašajo vlade iz let 2009 in 2010 (vlade Boruta Pahorja, op. p.), zakaj ni izvedla bančne sanacije, saj je dokazano, da bi bila takrat bistveno cenejša. Približno dve milijardi evrov cenejša. Če bi leta 2009 naredili rez in banke sanirali, bi bila sanacija cenejša, okrevanje gospodarstva bi se začelo hitreje in prihodki v proračun bi se zvišali. Skratka bilo bi ogromno pozitivnih učinkov, če bi moji predhodniki naredili tisto, kar bi morali, pa niso.
Ali bo v primeru, da bodo sodišča odločila, da bo razlaščenim lastnikom podrejenih bančnih obveznic treba vrniti denar, vaš uspeh postal neuspeh?
Ustavno sodišče je že povedalo, da so bili vsi postopki izpeljani tako, kot je treba, in da je tudi razlastitev lastnikov podrejenih obveznic potekala v skladu z evropskimi pravili. Če bi se kljub temu primerilo, da bi morala država denar vrniti, pa bi to samo pomenilo, da bomo zdaj vrnili denar, ki bi ga drugače morali leta 2013 dodatno vložiti v banke. Tako razlike med tem, ali denar tem razlaščencem dati takrat ali danes, z vidika javnih financ ne bi bilo. Če mi ne bi naredili, kar smo morali, torej razlastili imetnike podrejenih obveznic, bi morali v naše banke takrat dati 600 milijonov evrov več denarja. To je zelo preprosta matematika. Razprava sanacija bank da ali ne je nesmiselna, ker smo to morali storiti.
Pričakujete, da boste na kongresu ponovno izvoljeni za predsednico stranke?
Glede na veliko podporo oziroma glede na veliko število evidentiranj, ki so mi jih člani namenili, je odgovor: da. Pričakujem.
V zadnjih letih se je izkazalo, da dobre rezultate na volitvah dosegajo stranke, ki imajo v nazivu ime svojega predsednika oziroma v vašem primeru predsednice. Bo to ostala Stranka Alenke Bratušek?
Na tem kongresu imena ne bomo spreminjali. Prav je, da ljudem povemo, zakaj. Stranke s tradicijo imajo svoja uveljavljena imena. Mi smo, ko smo se pripravljali na zadnje državnozborske volitve, ugotovili, da imena, ki smo ga uporabljali prej, torej »zavezništvo«, ne povezujejo z nami. In če želiš, da ti ljudje zaupajo, oziroma če želiš, da stranki, ki jo zastopaš, namenijo svoj glas, jim moraš pomagati, da lahko to dvoje, torej ime stranke in ljudi v stranki, povežejo. Čeprav se pogosto omenja, da je to stranka ene same osebe, bo ta kongres dokaz, da ni tako in da nas je zelo veliko.
Prihajajo evropske volitve. Čutiti je bilo malce razočaranja po vaših pogovorih s predsednikom vlade Marjanom Šarcem o skupnem nastopu na Evropskih volitvah, ki se je končal z odločitvijo, da bo LMŠ nastopila samostojno.
Mi smo prestali že veliko volitev. Sami. Brez LMŠ. In tudi te bomo. Razočarana pa sem zaradi dejstva, da je k sodelovanju oziroma na pogovor vabil gospod Šarec oziroma LMŠ. Ne razumem, zakaj, če ni imel namena sodelovati z nami? Torej razočarani smo zgolj nad načinom. Nekoga povabiš na sestanek, v vabilo napišeš, da se bosta pogovarjala o sodelovanju, potem pa prideš na sestanek in ti ta pove, da ni pripravljen na sodelovanje. Čemu potem sploh vabilo na sestanek? Za seboj imamo vsaj ene volitve več kot LMŠ, zato ni nobenih zamer in nobenega razočaranja. Večkrat PA smo povedali, da si želimo, da bi se stranke na levi sredini znale dogovarjati in povezovati. Vemo, da je za prag vstopa v Evropski parlament treba doseči določen odstotek glasov. Če si pod tem pragom, se tvoji glasovi razdelijo med druge, torej tudi na desno stran. In to je bila v preteklosti velika, velika napaka levice. Če preštejemo glasove, levica vedno zmaga, tudi na evropskih volitvah, ampak poslancev pa je na desni stran več. To pomeni, da na levi strani očitno delamo nekaj narobe. Moja ocena je, da je gospod Šarec storil napako. Ampak verjamem, da on ve, zakaj je ravnal tako, kot je.
Je res, da je sestanek trajal le 15 minut?
Po moje še kako minuto manj.
Sta hitra komunikacija in hitro zaključevanje stvari značilna za gospoda Šarca?
Načeloma sem zelo naklonjena kratkim sestankom, na katerih se hitro dogovorimo, kar se je za dogovoriti. Nisem človek, ki bi ure in ure sedel brez učinka. Hitrost sestanka me torej ne moti. Če bi se v 15 minutah dogovorili, bi bilo vse v redu. A če te nekdo povabi domov na kavo zgolj zato, da ti pove, da kave ne boš dobil ... Torej moti me samo način, z ostalim nimam težav. LMŠ pravi, da želi spreminjati Slovenijo in Evropo. Mi smo z našo stranko Slovenijo v veliki meri že spremenili na bolje, kot je bilo pred krizo. Torej imamo kar nekaj izkušenj, nismo novinci v tem političnem prostoru, naša stranka je odigrala pomembno vlogo v preteklosti. Vsaka stranka se sama odloča, s kom se bo povezala. Mi je pa žal, da bo verjetno velika količina glasov leve sredine zaradi te odločitve odšla tudi na desno.
Pred evropskimi volitvami je, kot kaže, glavna težava strank, kako volivce spraviti na volišča. Ljudje imajo občutek, da se v Bruslju nič ne dela, da poslanci zgolj uživajo v privilegijih in visoki plači.
Se zelo strinjam. Moramo si priznati, da tudi na državnih volitvah ni dosti drugače. Tudi domači poslanci in domača politika v tem trenutku ne uživajo ravno velikega ugleda. Sta pa Bruselj in Evropa še toliko dalj od oči in src volivcev. Strinjam se z idejo, da bi bilo treba Bruselj in Evropski parlament bolj približati ljudem. Naši evropski poslanci bi torej morali imeti več stika z domačimi volivci in jih seznanjati s tem, kar se dogaja. Morali bi razložiti ljudem, zakaj so odločitve, ki se sprejemajo v Bruslju, tako pomembne za nas in za našo državo. Tako pa imajo državljani občutek, da se vse skupaj dogaja »tam nekje«. Po moji oceni ima EU, torej skupna Evropa, predvsem en cilj: mir. Odkar imamo EU in se za mizo pogovarjamo, na tem območju ni vojn. Tako dolgo kot zdaj miru še ni bilo. In to, kar se je dogajalo pretekli teden, pa ne samo pretekli teden, tudi v zadnjih mesecih po Evropi, nas lahko zelo skrbi. Popolnoma se strinjam z oceno predsednika države, da bodo te evropske volitve najpomembnejše po prvih. Mogoče tega ljudje ne čutijo, ampak ko bo kaj narobe, bo prepozno.
Mislite, da bodo te volitve v Evropski parlament pripeljale še več populizma in ekstremizma?
Jaz bi si zelo želela, da ne. Želela bi si, da imamo tako doma kot v Evropi politike, ki so realni in ki ljudem povedo tisto, kar je res, ne da sadijo rožice in jim pripovedujejo pravljice. Toda vse, kar se dogaja, in način, na katerega se dogaja, pa kaže na to, da boste imeli prav.
Če se premakneva še k vaši vlogi ministrice za infrastrukturo ... Čaka vas izvedba nekaterih ključnih infrastrukturnih projektov za razvoj Slovenije. Kaj morate storiti do konca mandata?
Geostrateški položaj naše države od nas zahteva odlične tranzitne povezave. V času krize so bili investicije, obnove in vse, kar je bilo povezano s prometno infrastrukturo, zelo skrčeni. V zadnjih dveh letih, vključno z zadnjim rebalansom proračuna, smo raven investiranja in obnov uspeli dvigniti na točko, s katere bi morali našo infrastrukturo v petih letih spraviti v normalno stanje. To ne pomeni, da bomo imeli najboljše ceste na svetu, ampak bomo dosegli povprečje EU. O večjih projektih, kot sta drugi tir proge med Divačo in Koprom ter tretja razvojna os, pa se je v preteklosti naša država raje zgolj pogovarjala, kot pa kaj storila. Mislim, da smo v preteklih petih mesecih naredili precej konkretnih premikov. Projekt drugi tir bo dejansko zaživel še ta mesec s pripravljalnimi deli, projekt tretje razvojne osi pa s količenjem trase ceste in odkupovanjem zemljišč že poteka na terenu. Tako lahko tudi ljudje vidijo, da se je od besed prešlo k dejanjem in da bodo projekti dokončani.
Za zastoje pri uresničitvi teh projektov je krivo tudi »nagajanje«, ki smo ga v Sloveniji dandanes deležni skoraj pri vsakem projektu. Se to da preprečiti?
Pri projektu gradnje drugega tira med Divačo in Koprom smo se prebili že čez cel kup zapletov. Imeli smo celo dva referenduma. A gradbeno dovoljenje je pridobljeno in je pravnomočno, tudi okoljevarstveno soglasje je dobljeno. Menim, da je prav, da ljudje skrbijo za interese okolja, narave in ljudi, ampak občasno nekateri prestopijo mejo. Mislim, da bi se ob teh primerih morali vsi skupaj vprašati, čigave interese v resnici zastopajo. Prepričana sem, da ne zgolj svojih. Poznam sicer nekaj tujih projektov, ko so se tudi druge države srečevale s podobnimi problemi, vendar dvomim, da jih imajo toliko kot mi. Mi praktično pri vsakem malo večjem projektu doživljamo enake zaplete. Ko sem si šla ogledat obstoječo progo v Črni Kal oziroma v eno izmed vasi nad Črnim Kalom, me je prešinilo, da bi tja povabila tudi gospoda Vilija Kovačiča, da bi videl, kje ljudje živijo in kako je, ko se njihove hiše tresejo, ko mimo njih 50-krat na dan pripelje vlak z nekaj tonskimi vagoni. Morda bi se tedaj tudi njegov odnos do tega projekta spremenil.
Skoraj vsak večji projekt prinese tudi dvome o pravilnosti ocene stroškov. Prav zadnji odmevni primer gradnje druge cevi predora skozi Karavanke je pokazal, do kakšnih odstopanj prihaja. Kako zagotoviti primerno ceno, kakovost in spoštljive delovne pogoje?
Področje javnih naročil je eno tistih, ki lahko zavirajo naš razvoj. Tu smo očitno neki unikum, kajti v sosednji Avstriji imajo denimo veliko manj težav z javnimi naročili, kot jih imamo mi. Strinjam se, da podjetja in ljudje, ki delajo pri nas, delajo v skladu z našimi standardi in našo zakonodajo. Od tega ne bi odstopala. Ne smemo dovoliti, da bi ljudje na naših gradbiščih umirali ali pa delali po 20 ur na dan. Prepričana sem, da tudi Slovenke in Slovenci niso za to, tudi če bi to pomenilo nekoliko višjo ceno projekta. Kar zadeva predor pod Karavankami, je jasno: mi smo se zavezali, da bomo svoj del predora zgradil v rokih, ker če ne, tudi Avstrijcem njihova polovica ne pomeni nič. A imamo spet težavo pri izvedbi javnega naročila. Mislim, da bi potrebovali konkretno revizijo oziroma prenovo javnih naročil. Ob tem pa ni treba odkrivati tople vode. Poglejmo k sosedom, kako imajo to urejeno, ker pri njih to očitno bolje deluje kot pri nas.
Kakšne možnosti imate vi kot ministrstvo, ko se stvari začnejo zapletati?
Naše ministrstvo nobenih. Nosilec javnih naročil in zakonodajnih predlogov s tega področja je ministrstvo za javno upravo. Na koaliciji smo se že večkrat pogovarjali, da bi morali zakonodajo prenoviti. Tudi predsednik vlade kot nekdanji župan dobro pozna te zaplete in razume naše pobude za spremembo. Ampak ministrstvo za javno upravo je tisto, ki bo moralo tu zavihati rokave in ukrepati. V proračunu smo za investicije in infrastrukturne projekte zagotovili sredstva, a prav zapleti pri javnem naročanju so lahko ena glavnih ovir pri izvedbi. Upam, da ne bo kdo tega razumel, kot da sem jaz proti izboru ponudnikov prek sistema javnega naročanja. Toda neka pravila morajo veljati. Pri nas pa je očitno praksa, da čeprav veš, da nimaš prav, se za vsak primer malce pritožiš, zgolj za to, da vse skupaj še malo zavlečeš.
Pretekla vlada je trdila, da drugega tira ne moremo zgraditi sami in da potrebujemo sodelovanje ter denar Madžarske. Vi trdite, da lahko tir zgradimo sami. Kje ste našli denar?
Tudi zdaj fizično denarja za drugi tir ni, ampak če smo se želeli pogajati z bankami za posojila, smo potrebovali investicijski program z natančno zapisano finančno konstrukcijo. Je pa zagotovljenega skoraj dve tretjini potrebnega denarja: nekaj prek dokapitalizacij, ki so predvidene v proračunu, tu pa je še 250 milijonov evrov evropskih sredstev. Torej skoraj dve tretjini denarja sta tudi fizično že zagotovljeni. Mogoče še podatek: drugi tir je projekt, za katerega je predvideno, da se bo v celoti poplačal s sredstvi uporabnikov, torej prek višje cestnine za tovornjake in avtobuse, z uporabnino za železnice in prek pretovora v Luki Koper. Cestnina se pobira že z januarjem, nadomestilo za pretovor v Luki Koper se začne pobirati z marcem, sklep za zvišanje uporabnine na naših železnicah pa bo vlada potrdila naslednji teden. To pomeni, da so vsi trije viri za poplačilo obveznosti že zagotovljeni.
Dotakniva se še moralnih standardov, ki jih je predsednik Šarec postavil na začetku dela vlade.
Govoriva o ministru Bandelliju ali o aferi pokojnine? Vesela bi bila, da bi se tudi pri spoštovanju koalicijske pogodbe spoštovalo visoke standarde. Če smo podpisali, da bomo uredili letni dodatek za upokojence in odmerni odstotek, bi bilo dobro, da bi to tudi storili. Javnofinančno stanje je namreč tako, da je bilo to mogoče izpeljati, pa se zaradi nekakšnih kapric ni. Člani naše stranke so bili zaradi tega zelo razočarani, saj so imeli občutek, da je predsednik vlade potreboval naše glasove zgolj za potrditev svojega mandata. Zavezali smo se, da bomo to uredili letos. Bomo videli, ali to drži. Kar zadeva ostale standarde, pa pričakujem, da jih bo predsednik vlade upošteval in spoštoval pri vseh. Mi smo gospodu Bandelliju povedali, da elektronska sporočila, ki so prišla v javnost, niso bila primerna, dejstvo pa je, da on ni storil nič nezakonitega. Mi nimamo nikakršnih težav z visokimi standardi, saj se po njih ravnamo tudi v naši stranki. Želela pa bi si, da mi kot vlada nismo tisti, ki način komuniciranja, ki ni pravi, še spodbujamo. Želela bi si malce več strpnosti.
Ko ste se postavili v vlogo prvih borcev za pravice upokojencev, smo dobili občutek, da se je odnos med vami in gospodom Erjavcem malce zaostril?
Ne bi rekla, da je to prineslo zaostrene odnose s Karlom Erjavcem. Mi je pa žal, da takrat, ko smo to temo izpostavili znotraj koalicije, ni bil na naši strani oziroma ni bil na strani upokojencev. Mi imamo v državnem zboru pet glasov, v vladi pa tri, kar pomeni, da sami tega ne moremo zagotoviti. Prepričana sem, da bi takrat, če bi Desus stopil z nami in podprl našo zahtevo za uresničitev koalicijske obljube, uspeli. Zdaj je, kar je, vlak za leto 2019 je odpeljal. Mi je pa žal, ker so največji poraženci te zgodbe upokojenci. Toda obljubim, da se bom še naprej zavzemala za to. In to delam. Ob vsaki razpravi, naj bo rebalans ali koalicijsko srečanje, spomnim na to, da je v koalicijski pogodbi nekaj, kar še moramo izpolniti: in to sta letni dodatek za upokojence in dvig odstotka za odmero pokojnin.
