Zapor je bil pravzaprav njena rešitev, saj je vanj prišla s 186 kilogrami, vsemi mogočimi zdravstvenimi težavami, 26 vrstami zdravil. Rešila se je rubežnikov in s strokovno pomočjo shujšala več kot 110 kilogramov, napisala pesniško zbirko, šla na terapijo in postala drug človek. Nedavno je izšla njena druga knjiga z naslovom Nisi sam, v kateri je popisala svojo bariatrično operacijo. Razkrila je, kako namerava pomagati ljudem, ki se vse življenje spopadajo z odvečno težo. Veseli smo, da Nevenkina zgodba, ki smo vam jo predstavili lani, dobiva srečen konec.
»Ko sem 30. septembra lani prišla iz zapora, sem bila svobodna, a težave so se šele začele. Stežka sem se privajala novemu okolju. Zunaj sta me pričakala velika praznina in strah. Iz lastne izkušnje povem, da se je hudo težko spet vključiti v družbo. Ni me sram povedati, da sem nekdanja obsojenka, vendar naletim na kopico predsodkov, nalepk in obsojanje. Že ko sem šla na banko odpret račun, so me spraševali in preverjali, kaj sem počela teh sedem let … Na hrbtu imam pečat kriminalca s četrt stoletja bogato zgodovino, čeprav sem svoj dolg družbi odslužila. Na srečo imam mamo, sestro in otroke, ki me podpirajo, pa je nekoliko lažje. Huje je tistim, ki po odhodu iz zapora nimajo kam in nikogar, saj ko se vrata zapora zaprejo za njimi, ni nikomur več mar zanje. Znajti se morajo, kakor vejo in znajo, seveda pa so obremenjeni še s stigmo zapornikov in ljudi na robu,« pripoveduje Nevenka, presrečna, da je sama v zaporu izkoristila najrazličnejše oblike pomoči.
Tako se je vsaj nekoliko pripravila na »življenje zunaj«. Ena od pomoči je bilo terapevtsko svetovanje Martina Lisca, ki ima svoj inštitut Stopinje in dolga leta prostovoljno pomaga zapornicam. Junija letos jo je pospremil na kongres tožilcev, kamor so jo, potem ko smo lani v Zarji objavili njeno zgodbo, povabili, da slovenskim tožilcem zaupa svojo izkušnjo, da bodo še z druge strani pogledali na ljudi, ki jim sodijo, in jih poskušali razumeti.
Znova pred tožilci
»Predavati in svojo izkušnjo povedati nekomu, ki te je obravnaval kot osebo, ki je storila kaznivo dejanje, ki je dobila možnost novega življenja, je bila izjemna izkušnja. Ko sem stopila pred te ljudi, so se mi zatresla kolena. Med njimi je bila tudi 'moja' tožilka. Vsem sem hotela povedati, da ima vsak človek, ki je zagrešil kaznivo dejanje, pogosto zelo hudo zgodbo, ki se je na sodišču ne sliši. In da je treba njega ter njegovo dejanje pogledati celostno. Najprej se mi je tresel glas, počutila sem se grozno, nato pa mi je nekako steklo. Dobila sem priložnost govoriti o najhujših in najtemnejših problemih prestajanja kazni. Vsi mislijo, da je zapornikom super, da imajo hrano in je zanje poskrbljeno … To je deloma res, a se nihče ne vpraša, kaj je z njimi po tem, ko kazen odslužijo, v kakšno okolje se vrnejo. Tu imamo kot družba velik izziv. Moram pohvaliti pripravljenost tožilcev, da so poslušali obsojenkino plat zgodbe,« je zadovoljna Nevenka, ki je svoje novo življenje posvetila borbi proti vsakršni nestrpnosti in krivičnosti, za zaščito najranljivejših družbenih skupin.
Ker je v zaporu dobila priložnost za novo življenje, terapijo in najrazličnejšo pomoč, je sklenila, da bo tudi sama pomagala drugim. Svoje kritično zdravstveno stanje ob prihodu v zapor (ko je tehtala 186 kilogramov in bila na pragu smrti zaradi številnih zdravstvenih težav) je popisala v knjigi Nisi sam. iskreno je povedala, da ni znala več funkcionirati, da jo je mučil sram in kako se je lotila projekta »nova Nevenka«. Predvsem pa pot do bariatrične operacije. Po njej ji je z železno disciplino in čisto novim slogom življenja uspelo shujšati za kar 110 kilogramov.
Na zunaj vitka, v glavi še vedno debela
»Pred drugimi bolniki s podobnimi težavami sem imela ogromno prednost, da sem imela vso podporo, psihologe, terapevte, prehrano, nego … Običajni ljudje s preveliko telesno težo vsega tega nimajo. Njim sem namenila to knjigo, da jim bo v pomoč pri obračanju poglavja v novo življenje. Spomnim se, kako težko je po operaciji, ko že izgubiš nekaj deset kilogramov, narediti premik v glavi. Na zunaj si videti vitek, čutiš pa se še zelo debelega. Sama sem se zelo težko poslavljala od svojega debelega oklepa. Nosila sem debele jope, ker sem se počutila, kot da po svetu hodim gola. Na srečo sem ob sebi imela ljudi, na katere sem se lahko obrnila po pomoč,« razlaga in dodaja, da je v knjigi popisala svojo pot preobrazbe, svojo prehrano, dodala je recepte, ki jih je zbrala z dietetičarko in nutricionisti. Dodala pa je še dragocene nasvete, kaj bolnikom pri tovrstnih operacijah prizna zavarovalnica, katere pravice jim pripadajo. Denimo kompresijsko oblačilo, ki ni poceni, pa nadomestilo potnih stroškov na železnici …
Njeno poslanstvo je pomagati
»Rada bi vzpostavila mrežo psihološke in druge pomoči tem ljudem. Odločila sem se narediti skupino, zato sem ustanovila zavod Nisi sam, kjer v projektu Buba (ker gre za preobrazbo iz bube v metulja) ljudje začenjajo novo življenje. Program je zasnovan tako, da bomo imeli vrsto predavanj najrazličnejših strokovnjakov. Specialisti bodo poskušali usmerjati ljudi, ki se ne znajdejo s prehrano, sestavo jedilnika, pri preračunavanju kalorične vrednosti jedi, vitaminih, ki jih morajo jemati … Veliko poudarka pa bo tudi na alternativi. Želim si, da bi bil moj program dostopen vsem, zato bo brezplačen. Dogovorila sem se, da so mi odstopili prostore, kjer se bomo srečevali, s knjigo bom financirala, kar bo treba financirati, vesela pa bom tudi kakšnih prostovoljnih prispevkov,« razlaga Nevenka, ki ji z neverjetno odločnostjo, pa tudi trmo uspeva obvladovati svojo težo.
Danes ji ne pade več na pamet, da bi si skuhala kilogram makaronovega mesa in ga pojedla tri krožnike, kot je to počela nekoč. V gostilni naroča polovične porcije, prehranjuje se vsake tri ure, zadostuje pa ji že deciliter in pol hrane. Zdaj je res čisto nov človek.
Letos je šla prvič v življenju v hribe, in to je bila zanjo izjemna izkušnja. Z lahkoto se v hiši povzpne po stopnicah iz kleti na podstrešje, kar je bila prej misija nemogoče. Ljudje pa se še niso povsem navadili, da sploh lahko hodi – da je ni treba z avtom pobirati od vrat do vrat, temveč da gre lahko postajo ali še več z avtobusa peš.
Edino, kar ji je še ostalo, je odvečna koža. Te ima res ogromno. To bo ena najtežjih operacij. Vendar se tu spet pojavi problem, ki ga je odločna rešiti: zavarovalnica prizna le operacijo dela kože, nadlahti in prsi pa ne, ker se to šteje za estetsko operacijo. »Če so moje prsi pri popku, niso estetske, ravno tako če ne morem teči, ker mi med nogami opleta koža na stegnih in mislim, da z mano tečejo še trije, zagotovo ne gre za lepotno operacijo,« se huduje. Zadala si je, da bo našla rešitev tudi za to. Dotlej pa bo pomagala ljudem, se borila proti izključenosti, ozaveščala in navdihovala.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
