Odlična je bila v snovanju novih oddaj. Zato sem verjela, da bo tudi kot direktorica nacionalne televizije zmogla in uredila nepravilnosti, pregnala okostnjake iz omar. Nekaj ji je uspelo, nekaj ne. Po štirih letih odhaja z direktorskega položaja, a še zdaleč ne misli nehati ustvarjati. Vsi, ki jo poznamo, vemo, da je huda deloholičarka.
Bi, če se ozrete nazaj, delali kaj drugače? Z drugimi ljudmi, na drugačen način? Bi delali več ali manj?
V bistvu mi ni bilo nikoli težko delati, sem pač deloholik. A ni tako preprosto preživeti delovno življenje, ohraniti dostojanstvo in dvignjena ramena. Ničesar ne obžalujem, za nič me ni treba biti sram! Dala sem vse od sebe. Moji največji dosežki? Hvaležna sem sebi, da sem se zmogla in znala dvigniti nad vsakdanje igrice. Vedno mi je šlo samo za to, da delamo čim bolje …, in še vedno vidim smisel v tem. Ne zapletaj, ne kompliciraj, išči rešitve, bodi pozitivna je moj moto! Odmikaj se od ekstremizmov – vsakršnih.
Da, znani ste kot deloholičarka. Kaj boste počeli zdaj?
To me ne skrbi, ker sem vedno našla veliko dela: študirala, pisala knjige, se učila ... Že zdaj sem se prijavila na neke seminarje, v pripravi imam nekaj dokumentarnih projektov, morda bom imela čas napisati knjigo, ki sem se je lotila pred dvema, tremi leti ... Nekaterim sem že obljubila, da bom z njimi trenirala kako biti uspešen in prepričljiv v javnosti. Najprej pa bi bilo dobro, če bi končno vrgla v smeti stvari, ki jih leta hranim doma – za čase, ko ne bom imela ...
Imate ogromno izkušenj, še vedno ste pri močeh – ali ni škoda vašega znanja?
Vsi smo nadomestljivi in tudi drugi veliko vedo!
Ali televizijska kamera res ne prenese gubic, starosti, ki pa vendarle prinese tudi modrost? V tujini je ogromno starejših voditeljic, ki so bolj spoštovane in gledane – in zanimive – kot mlade začetnice.
Osebno v tem ne vidim problema. Zame je pomembno, da se mi s tistim ali s tisto, ki se pojavi na ekranu, ni treba preveč ukvarjati – kako je videti, kaj ima na sebi, ampak s tem, kaj ima v sebi in kaj nam daje.
Kako je bilo spiti poslednjo kapljico na vašem »poslovilcu«? Je bilo slovo vendarle malce grenko?
Slovesa najbrž še nisem dojela, sem se pa na to začela tako mimogrede v glavi pripravljati že pred kakšnim letom. Sem zelo prilagodljiva in sem se že kot honorarka na RTV-ju naučila, da smo vsi nadomestljivi, da ni nič večno in da potrebujete vedno nove izzive. Jaz jih imam veliko.
Pripravili so vam kar nekaj poslovilnih govorov – kaj se vas je najbolj dotaknilo?
Ne bom nič rekla, kolegi mi znajo pritisniti na čustva – neizmerno sem jim hvaležna, tudi za to, da so mi v vseh teh letih pomagali ohraniti dostojanstvo in dvignjena ramena.
Boste znali živeti brez stresa, brez časovnega pritiska, brez tako ogromne odgovornosti?
Če bi mi to uspelo, sem pa zmagala!
Ste že babica, se dosti ukvarjate z vnuki, kaj počnete z njimi?
»Afne guncam«, kot mi temu rečemo. Ne morete si predstavljati, kako je imenitno biti otrok v odraslih letih. Vnuka pravita, da bo super, ko bom v penziji. Bomo napisali še drugo družinsko knjigo.
Vaše življenje je bilo izpolnjeno z novinarstvom, pisanjem knjig, učenjem mladih, radijskim urednikovanjem, ste zadovoljni, če se ozrete nanj?
Z vsem tem še nimam namena končati.
Kaj bi položili na srce mladim, ki še iščejo svoj poklic, delo, zaposlitev? Kako naj ga najdejo, kako naj se potrudijo?
Poiščite si delo, kjer boste najboljši. A ni žalostno življenje nameniti povprečju? Tudi tistega dela, ki vam ni najbliže, se lotite tako, da boste najboljši! Ne zapravite življenja za iskanje ovinkov, za iskanje poti, kako bi ne delali.
Kaj pa svetujete starejšim, ki so tik pred upokojitvijo – naj delajo, dokler le lahko, dokler jim omogoča zakon, ali naj se poslovijo, dokler so zdravi in pri močeh, in naj uživajo življenje, kolikor se le da?
Z upokojitvijo ni konec življenja! Že prej si poiščite nove izzive. Imam zelo pozitivno in pragmatično naravnanega brata, ki pravi: v naših letih moramo še samo vase vlagati. Gotovo ima prav.
V katerih stvareh ste našli smisel življenja?
Tisoč odgovorov je, a sem o tem ob neki oddaji precej razmišljala. Kaj je smisel življenja? Da lahko poskrbiš za svojo eksistenco, za svoje zdravje. Če je le mogoče, poskrbi za nadaljevanje človeške vrste, lahko prepustiš to sicer tudi drugim. Pomembno je, da si pozitiven in da drugim ne delaš škode, da si duhovno bogat, pozitiven.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
