»Možu sem rekla: 'Ali bi ti naredil nekaj zame?' Rekel je: 'Seveda, saj vedno naredim zate, kar želiš.' 'Ali bi me peljal v soboto na morje?' 'Seveda,' je rekel. In smo odšli. Celotna družina. Sprehodili smo se ob plaži do Portoroža in si nato še privoščili nekaj sladkega. To so tisti trenutki, ko ni nič drugega vredno. Vse ostalo je tako plehko. Ko so 'ta male' z nasmehom rekle, ali lahko eno tortico. Tisti trenutek je bil vreden,« s to zgodbo smo začeli intervju in v trenutku zaobjeli življenjsko vodilo, po katerem živi Iva.
Ali je bolezen prinesla spremembe v razmišljanju v pogledu na življenje?
Da, odnosi so mi zelo pomembni. Ne samo v družini, tudi odnosi z drugimi ljudmi. Pomembno mi je, da se vsakomur, ki ga srečam, nasmejem. Da mu pokažem pozitivnost, da ni življenje tako temno, da bi gledali z obrazi, obrnjenimi v tla.
»Življenje ni tako temno, da bi z obrazom gledali v tla.«
Ali ste kdaj razmišljali o vzroku za bolezen?
Po nekih trditvah je to – sploh rak na prsih – bolezen odnosov. Moram reči, da sem te odnose razčistila že zelo dolgo nazaj. Živela sem po načelu živi in pusti živeti. Ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi. Bolezen me je s tega vidika presenetila. Ampak je očitno prišla z nekimi drugimi nameni. Ne morem niti reči, da bi lahko bil sprožilec stres, saj v službi uživam in mnogi »napadi« zame niso stres, znam se jim postaviti po robu. Zame so večje skrbi in stiske, lahko rečem tudi stresi, ko gredo denimo moji otroci »žurat« – ne vem, ali je to slovnično primerna beseda –, ven na razne veselice, koncerte, praznovanja ... Ko se zbudim sredi noči in razmišljam o različnih scenarijih, o tem, kako so prevozili tisti ovinek, pa kako so prevozili onega ... Stiska oziroma stres je bil tudi, ko je imel sin popravni izpit v četrtem letniku. To je bila stiska za oba in celotno družino. A kot pravi slovenski pregovor, se odprejo druga vrata in res so se. Življenje je prineslo nove poglede in priložnosti. Ko gledam zdaj leta nazaj, razumem, da se včasih stvari zgodijo z razlogom.
Kako pomagati ljudem, ki izvedo za tako hudo diagnozo, kot je vaša?
Ljudem želim povedati, da naj shranijo redke in lepe trenutke. Diagnoza rak gotovo ni lahka, žal še vedno mogoče v družbi povzroča strah, stiske in tudi stigme. Vendar je dobro, da se zavemo, da znanost na tem področju dela velike korake tako pri odkrivanju, zdravljenju kot tudi spremljanju. Zelo pomembna je fizična aktivnost in krepitev le te. Tudi vloga društev in humanitarnih organizacij je pomembna. Imajo mrežo po vsej Sloveniji in so odprti in usposobljeni za pomoč ljudem. Veste, tisti, ki zares potrebujejo pomoč, je sami velikokrat ne iščejo ali pa je ne znajo poiskati, zato se mi zdi pomembno, da imamo razvit čut za sočloveka. Če pa prideš do take osebe in ji rečeš: »Pomagal ti bom«, mislim, da ti bo sledila.
Torej boste tudi v politiki odslej naredili več na tem področju?
Vsekakor. Glede na mojo življenjsko pot, spoznavanje in občutke globoko v sebi čutim poklicanost. Ko sem obiskala hišo Hospic v Ljubljani, nisem mogla verjeti, da zadeve glede financiranja še vedno niso urejene. Kljub poskusu, da bi se to uredilo, se vedno zatakne na neki točki. Vendar so zmage na strani vztrajnih. Vztrajnost pa je del tudi mojega načina dela in življenja.
Kljub vsemu optimizmu, ki ga premorete, me zanima, ali je vseeno nastopil kdaj tudi trenutek, ko ste poklapano sklonili glavo in luč na koncu predora ni bila ravno najbolj svetla?
Z vsakim pregledom oziroma punkcijo je bila diagnoza hujša. Najprej sem mislila, da gre za neko lažjo obliko raka na dojki, nato pa je bila po operaciji diagnoza kar huda. Štiri bezgavke so bile pozitivne, odstranili so mi celotno dojko. Je bilo pa najtežje obdobje med diagnozo in operacijo. Takrat je nekajkrat prišel trenutek, ko sem se vprašala, kaj sem narobe delala v življenju. Zakaj se je to zgodilo meni? Nekajkrat so se mi orosile oči. Bila sem sama doma, tako da moja družina tega ni videla. Morala sem biti močna, ker nisem želela uničiti družine, jo potegniti v svoje občutke. Zavestno sem se okrepila. Pomagala mi je vera, z njeno pomočjo sem dobila trdnost, razčistila sem sama s sabo. Tudi bolnice z rakom si pomagamo med sabo, imamo facebook skupino, v kateri si lahko napišemo težave, se obveščamo in spodbujamo. Včasih pride takšen trenutek tudi, ko se peljem zvečer iz Ljubljane proti domu in se ta zadeva poskuša prikrasti v misli, a poskušam to odstraniti. Ostati poskušam pozitivna in ozavestiti, da se da bolezen premagati. V spodbudo so mi vse pozitivne zgodbe. Seveda so tudi negativne, ko katero od bolnic bolezen premaga. A potem pogledaš svet okoli sebe in si rečeš, da se želiš izživeti. V največji mogoči meri. To je lepota ljubezni.
"Ko gledam zdaj leta nazaj, razumem, da se včasih stvari zgodijo z razlogom."
Kako je družina sprejela diagnozo?
Mi smo med sabo precej povezani. Mož je bil prvi, ki je zatipal bulico. Bil je vztrajen, da moram k zdravniku. Rekla sem, da to ni nič, da sem v letih, ko se dogajajo spremembe v telesu. Nato pa sem po nekem času, ker bulica ni izginila, poklicala zdravnico, ji povedala in takoj morala na pregled. Družina je bila malo v šoku, a tega niso pokazali. Sin je imel ravno takrat 18 let in so mu prišli prijatelji postavit mlaj. Presenečena sem bila, ko so rekli, da so prišli, ker je zelo v skrbeh, in so ga prišli razvedrit. V šoku sta bili tudi starejši sin in hčerka. Mlajša še ni čisto dojela, za kaj gre, srednja pa je že malo razumela, kaj je, ampak sem razložila, da bom to prebolela. Naslednji šok je bil, ko sem povedala, da bom brez las, česar si niso znali predstavljati. Ampak ker se bolezen razvija postopoma, so tudi oni postopoma sprejemali vse dogodke. Po kemoterapiji sta obe mlajši hčerki ves čas ležali ob meni v postelji, tiščali sta se me kot klopa.
Kako so bolezen sprejeli sodelavci?
Nad pričakovanji. Moram pohvaliti sodelavce v Novi Sloveniji. Bili so zelo razumevajoči. Ko sem zbolela, niti nisem vedela, kako bo življenje teklo naprej, in zaposlitev, saj so se pripravljale ponovno volitve. Takrat mi je moj kirurg rekel ter s tem dal življenjsko moč in voljo, da bom zmogla in da se da tudi z mojo diagnozo iti na volitve. Držati sem se morala navodil, da se ne bi izčrpala in preutrudila. In to je odigralo ključno vlogo, da mi je nekdo, ki tovrstne bolezni spremlja vsak dan, vlil upanje. Ko sem našemu glavnemu tajniku in vodstvu stranke povedala za diagnozo, je rekel: »Seveda greš na volitve z nami. Računamo nate!« So mi pa šli med kampanjo zelo na roko. Pomagali so mi verjetno še bolj kot drugim kandidatom, ker so razumeli, da ne morem biti toliko aktivna. In je šlo. Še vedno mi gredo na roko in mi pomagajo. Že prej, ko so bili otroci manjši, mi je na primer Matej Tonin večkrat prišel naproti in me zamenjal na kakšni pozni seji, da sem lahko šla domov k otrokom. To lahko naredijo res samo ljudje, ki stvari počnejo s srcem.
Bo odslej vaše profesionalno življenje drugačno?
Je že in bo, vsaj dokler ne gredo mimo vsa ključna obdobja. Ne morem biti več polno obremenjena. Prej sem bila lahko vse dneve po Sloveniji, zapolnjeni so bili skoraj vsi vikendi, zdaj tega ni več. Rada grem še na kakšne prireditve ali srečanja, predvsem zato, ker imam rada ljudi in odnose z njimi. Mene to izpopolnjuje in mi je v užitek. Zato mi je politika tudi tako blizu.
"Že prej sem vedno rekla, da sem najprej mama in šele nato političarka. To pa zdaj še bolj poudarjam."
Kaj bo odslej drugače glede družine?
Družino sem postavila na prvo mesto. Že prej sem vedno rekla, da sem najprej mama in šele nato političarka. To pa zdaj še bolj poudarjam. Prejšnje dni, ko sem bila doma, so me hčerke vprašale, ali bom doma. In mi povedale, da je lepo biti z mano. Teh trenutkov želim zdaj ujeti čim več.
Kaj vas še čaka?
Večletno hormonsko zdravljenje in še genetski testi, ker če je rak genetsko pogojen, je mogoča ponovitev na drugi dojki.
Ali vas ta negotovost in možnost ponovitve obremenjujeta?
Ne ukvarjam se s tem, kaj bo. Ko bo prišla diagnoza, bom od takrat naprej pač živela še nekoliko drugače. Ljudje smo prilagodljiva bitja. Res se ne obremenjujem. Živim za danes.
Nimate dolgoročnih načrtov?
Seveda jih imam, a to so te srčne želje, kot denimo, da bi malo prenovila stanovanje. Na koncu je sicer vseeno, kakšne so ploščice, a – to sem možu rekla že med poletjem – to je moja življenjska želja.
Slovensko zdravstvo ste občutili na lastni koži. Kakšno je?
Celotno zdravstvo ni tako slabo, so pa problemi na določenih področjih in jih je treba začeti reševati. Prepričana sem, da imamo vrhunske strokovnjake, kirurge, zdravnike, medicinsko osebje. Jaz lahko primerjam onkološki inštitut in pediatrijo. Na onkološkem sem opazila delujoč informacijski sistem, v katerem ima zdravnik s šifro bolnika dostop do vseh podatkov, na pediatrijo pa smo hodili še s papirnatimi izvidi. Tukaj bi bila potrebna še nadgradnja. Velika rakava rana je denimo več različnih informacijskih sistemov znotraj UKC, ki pa se med seboj ne povezujejo. Potem pa še razna koruptivna ravnanja, podkupovanja, nakupi mimo javnih razpisov ... Osebje je preobremenjeno in izgorelo. Posledično so tudi odnosi slabši. Zagotoviti je treba delujoče in učinkovito javno zdravstvo, dostopno za vse pod enakimi pogoji brez dolgih čakalnih vrst.
Ali ste v času bolezni spoznali kako novo načelo oziroma življenjsko vodilo?
Sem. Če delaš s srcem in za ljudi, si uspešen. Če res s srcem želiš, da se nekaj spremeni, se spremeni.
"Družba bi morala biti odprta, razumevajoča, svobodna, da bi znala sprejemati drugačne, drugače misleče."
Kakšna naj bi bila družba?
Odprta, razumevajoča, svobodna, da bi znala sprejemati drugačne, drugače misleče. Ne moremo vsi enako misliti. Če imaš ljubezen v srcu, se da vse preseči. Da bi lahko vsak ne samo preživel, ampak zares živel.
Kaj bi povedali vsem bolnikom, ki se morda ravno zdaj srečujejo s hudimi diagnozami ali pa se še bodo?
Vem, da so težki časi, verjamem, da imajo nešteto vprašanj, ampak zares pomembni so odnosi, ki jih imajo s svojimi bližnjimi. Biti morajo močni, da bodo skupaj z njimi lahko stopali korak za korakom naprej. Naj ne pozabijo, da je življenje lepo, in naj zberejo čim več lepih trenutkov ter jih poskušajo shraniti v srce. Tisti trenutki jih bodo ob težkih časih greli in bodo priklicali nasmeh na obraz. In takrat je svet lepši in tudi bolezen malo manj težka.
