Ko se moški spravi v akcijo, se spravi konkretno. Ne preko dobrodelnih organizacij, ampak tako, da zaviha rokave, skliče prijatelje, zbere denar in natančno ve, komu bo pomagal ter zakaj. No, takšen je vsaj Amir Abdaković, voznik avtobusa Ljubljanskega potniškega prometa. Ko preveri, ali je zgodba resnična, in začuti, da nekdo zares potrebuje pomoč, skliče svoje prijatelje in vpraša: »A bomo?« In oni rečejo: »Bomo.« Pa gredo v akcijo.
Žalostni dogodek
Srečava se na kavi. Pride nasmejan, zadovoljen. Ko ga prvič vprašam, zakaj to počne, pravi, da ne ve. Potrebnega je še dosti časa, da mi pove nekaj, za kar noče, da objavim. Povedala bom samo pikico: bil je žalosten dogodek. Neskončno rad ima otroke, in kadar vidi, da kateri od njih trpi, pokliče štiri najboljše prijatelje in jih vpraša, ali so za akcijo. Prijatelji so vedno za.
Prva akcija
Tako so pred tremi, štirimi leti začeli zbirati oblačila, obutev in vodo za poplavljence v Bosni. Amir je sprejemal telefonske klice, urejal logistiko, dostavo oblačil in obutve, preostali prijatelji so zbirali stvari na kup. Izkazalo se je, da jih je za nekaj tovornjakov. V Bosni Amir pozna prijatelje, ki jim zaupa, ti so stvari razdelili med ljudi, ki so jih resnično potrebovali.
Druga akcija ...
je bila za dečka, ki je bil skoraj slep. Z zbiranjem denarja so mu omogočili operacijo v Beogradu, deček danes vidi. A Amir ne verjame prošnjam za pomoč »na lepe oči«. Zapelje se v Bosno, najde dečka, njegovo hišo, starše, se prepriča, da fant res potrebuje pomoč. »Bili so podnajemniki,« se spominja Amir, »joj, v kakšno hišo smo prišli.«
Tretja akcija
Spet otrok, deček z rakom hrbtenice. Operirali so ga v Turčiji. Za zdaj še ne more hoditi, a tumor so mu uspešno izrezali. »Kaj pa vem,« se izmotava iz tipanja, kako to, da se tako razdaja. »Moram nekaj početi. Takrat, ko sem organiziral prevoze v Bosno, sem se tako dobro počutil. Vsak dan po službi sem počel to. Ko smo vse odpeljali v Bosno, sem bil kar malo izgubljen. Nisem vedel, kaj naj počnem.«
Mama se kar naprej joče
Kako pa gleda njegova mama na to, da je njen sin postal ime tedna, da ga pozna skoraj vsa Slovenija, da se je še njegov direktor raznežil in mu čestital, da je ponosen na svojega uslužbenca? »Mama se kar naprej joče,« se smeje Amir, »tudi oče je ves mehek.«
Kdaj joka Amir
Kaj pa v solze spravi Amirja? »Ko je lani prišla k meni punčka, ki je bila med tistimi otroci, ki smo jih peljali na morje, in me prijela za roko, pogledala v oči ter mi rekla: 'Hvala, ker si me peljal na morje.' Takrat se pa jaz čisto izgubim. In letos je spet prišla, ista punčka, preostali otroci niso vedeli, zakaj sem tam, ona pa se me je spomnila in je spet prišla k meni, vsa vesela. No, zaradi tega to počnem, zaradi njihovih veselih nasmehov. Saj sploh ni težko. Pokličeš nekaj prijateljev, nekaj prijateljev pokliče tebe, pa je zadeva opravljena.« Amir v glavnem deluje po Facebooku. Kadar zbirajo denar, objavijo tudi ime in priimek vsakogar, ki da denar, in koliko ga je dal. Razen tistih, ki nočejo biti imenovani. A čisto vsak evro gre v dobrodelne namene in pride do tistega, ki mu je namenjen, zatrjuje Amir. »Zame je zelo pomembno, da ohranim svoj ugled, za noben denar ga ne bi umazal.«
»Amir, zate vse!«
Amir je v svoje dobrodelne akcije vključil tudi svoje podjetje, Ljubljanski potniški promet. »Ko sem želel peljati na morje prvih sto otrok, sem potrkal na vrata svojega direktorja in ga prosil za brezplačni prevoz. Takoj je bil za, rekel je: 'Amir, zate vse!' Lani sta s prijateljem in sodelavcem Emirjem Huskićem torej peljala na morje sto otrok, letos jih je bilo že dvesto. »Ljudje, ki so videli, da smo otroke zares peljali na morje, so letos spet dali denar, 90 odstotkov ljudi, le da so ga letos dali še več, nekateri pa so prišli zraven prvič.« Vse kaže, da bodo ti morski izleti za otroke postali tradicionalni. Še več, naslednje leto Amir s prijatelji načrtuje enotedenske počitnice z otroki. Če bo le šlo.
Mami, dobila sem puščico!
»Nekaj denarja je ostalo od morja,« pripoveduje Amir, »pa sva ga z raperjem Damirjem Hodžićem Hodžo razdelila trem družinam. Najbolj mi je ostalo v spominu, ko je punčka videla puščico. Razveselila se je je, kot bi ji dal kilogram bonbonov: 'Mami, glej, dobila sem puščico!' Nisem mogel verjeti, da ji puščica toliko pomeni. Ni mi šlo v glavo.« Ko mi Amir to pripoveduje, se mu ovlažijo oči.
Si želi družino?
»Seveda, to je moja velika želja, gotovo se bo zdaj kakšna našla,« se zasmeje. Star je 34 let. Vprašam ga, ali bi morda rad postal predsednik Rdečega križa, ker ima očitno sposobnosti za zbiranje pomoči otrokom, pa tudi ljudje mu zaupajo, morda bolj kot nekaterim uradnim dobrodelnim organizacijam. Amir se zasmeje in pravi, da ne, da ima preveč rad svojo službo voznika avtobusa, da v njej res uživa, da je to njegov sanjski poklic. In da ga bo opravljal do penzije. Zraven pa bo delal dobra dela, kolikor mu bo le čas dopuščal.
Dobro, da imamo takšne ljudi
Ki sedejo za mizo s prijatelji, se dogovorijo, ki so pripravljeni pomagati, ki jim ljudje zaupajo, donirajo, prispevajo. Ki zbrana sredstva zares prinesejo do človeka, ki jih potrebuje, in mu jih izročijo. Plačajo operacijo, bivanje v bolnišnici, peljejo otroke na morje, zberejo oblačila, vodo, hrano ... in tega niti ne obešajo na velik zvon. Pa so vseeno heroji. Morda celo edini pravi. In – zavedajte se – da ste tudi vi lahko Amir. Tudi vi lahko podarite šolsko puščico sosedovi deklici, ki ima morda čisto obrabljeno. Ali šolsko torbo dečku, ki mu razpada. Ali pa kos kruha nekomu, za katerega veste, da je večkrat lačen kot sit. Vsi mi smo lahko Amir.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
