Katarina Kokol je ena najstarejših občank v občini Ptuj. Pri 95 letih je še zelo čila, čeprav naj bi jo že vse mučilo, kot pravi. Zadovoljna je z življenjem, če bo tako še naprej, bo dobro. Delo pa je tisto, ki krepi človeka, poudarja. Nikoli ni mirovala, vedno je bila aktivna, tudi pozimi, ko naj bi človek bolj počival, nje ni bilo doma.
SPOMINOV ZA CELO KNJIGO
V 95 letih se je nabralo veliko spominov, tudi za kakšno knjigo bi jih bilo, toliko je lepega in manj lepega. Še vedno pa so nadvse živi spomini na obdobje, ko je delala pri grofu Herbersteinu na Vurberku, kamor je hodila rigolat gorice: »Vse smo delali z rokami, ni bilo nikakršnega orodja, veliko sem delala tudi pri drugih kmetih. Denarja ni bilo, treba je bilo poprijeti za vsako delo. Tudi doma dela ni nikoli zmanjkalo, skrb za dom in družino mi je bila vedno na prvem mestu. Ponosna sem na svojo hčerko in sina, na štiri vnuke in dve pravnukinji. Nikoli mi ni dolgčas.«
PRAZNOVAL TUDI STANE
V Domu upokojencev Ptuj, enoti Juršinci, je te dni svoj 95. rojstni dan praznoval Stanko Korenjak, ki je med zaposlenimi in oskrbovanci poznan kot družaben, vitalen, zdravega duha in zelo aktiven gospod. Kljub visoki starosti se nadvse dobro drži, redno telovadi, spremlja dogajanje po televiziji in v drugih medijih (tudi v tujih jezikih, na primer francoščini) ter bere knjige. Kot nam razkrije zgovoren Stanko, ki je tudi oče dveh otrok, je še pred dvema letoma skrbel zase na svojem domu na Ptuju, kjer je po smrti žene nekaj let prebival sam. V zanimivem pogovoru nas je osupnil z bistrimi misli, saj je kar stresal datume in letnice ter povsem zbrano in razločno opisal svojo življenjsko pot. Korenjak, po izobrazbi inženir agronomije, se je rodil novembra leta 1923 na manjši kmetiji v Podvincih. Po končani gimnaziji je bil vpoklican v vojsko, domov se je vrnil leta 1945, leto zatem pa nadaljeval izobraževanje na fakulteti za živinorejo v Zagrebu. Po dokončanju študija se je kmalu zaposlil, nazadnje je služboval v ptujskem kombinatu. Prav gibanje in delo, ki mu nikoli ni bilo tuje, ga je po njegovih besedah ohranilo vse do današnjih dni. Ob tem pa je še dodal, da ni nikoli kadil ne pil. »Želim si, da bi doživel tista leta, ki so mi usojena, brez nekih bolezenskih pretresov, in da bi bila moja smrt, ko bo nastopila, hitra in mirna,« je končal Stanko.
