Jureta Ivanušiča smo na malih zaslonih nazadnje lahko gledali v vlogi Simona Starmana v seriji Gorske sanje, ki je še pred koncem prve sezone neslavno propadla. K sreči se je Jure hitro zaposlil z drugimi projekti, eden od njih je režiranje humorne komedije Predstava, ki gre narobe, ki bo premiero doživela konec novembra.
»Gorskih sanj je bilo konec praktično sredi stavka,« se spominja neprijetnega obdobja. »S tem, da finančne obveznosti ekipe do nas igralcev še vedno niso do konca poravnane, čeprav se dela na tem. V tujini je to lažje, ker imaš agenta, ki se namesto tebe ukvarja z vso to birokracijo, pri nas pa si za vse sam in se mora vsak zase boriti z mlini na veter.« Čeprav se zaveda tveganj, ki pridejo s tem, ko sprejmeš neki igralski projekt, priznava, da se mu je kaj takega zgodilo prvič. »Da ne bomo več snemali, so nam povedali skorajda čez noč. Najprej je bilo pa rečeno, da naj bi stvar tekla najprej do junija, potem pa septembra naprej … Ker sem računal na to, da bom imel ves ta čas obveznosti, sem odpovedal neko drugo stvar. Potem sem pa pač ta čas lahko sedel križem rok.«
Preberite tudi: Voditelj na TV Slovenija drugič očka.
K sreči je hitro prišlo povabilo za režiranje Predstave, ki gre narobe, ob tem pa je letos posnel še dva filma, ki bosta na ogled prihodnje leto, sodeloval v srbski seriji Besa in dobil vlogo v predstavi Vita Tauferja. »Besedilo Predstave, ki gre narobe sem poznal, še preden sem dobil povabilo za sodelovanje, kar je srečno naključje. Veselim se končnega rezultata in prav zavidam kolegom, ki bodo na odru, ker je to res predstava, ki jo je super igrati,« pravi. Gre za komedijo treh angleških avtorjev, sicer stalnico Broadwaya, ki se – kot pove že naslov – ukvarja s tem, kaj vse gre lahko v gledališki predstavi narobe. »Dramsko društvo fakultete za strojništvo se loti uprizarjanja kriminalke v stilu Agathe Christie. Ker to niso gledališčniki, temveč amaterji, se zgodi kup nepredvidenih stvari – igralci zaradi živčnosti prehitevajo, scena razpada, rekviziti se zamešajo … Komedija zmešnjav tako rekoč.«
V tej komediji so stvari, ki gredo narobe, stopnjevane do skrajnosti, pa vendar – se je njemu kaj podobnega zgodilo pri kakšni predstavi ali filmu? »Prav tako katastrofalno narobe k sreči nič ni šlo, se mi je pa zgodilo že marsikaj. Spomnim se predstave, kjer si je soigralka na odru zlomila gleženj in je bilo treba celotno predstavo zimprovizirati do konca, z njenimi premiki ali brez. To je bil kar stresen trenutek. Spet drugič je soigralec pozabil celotno besedilo v dialogu in je bilo treba to reševati. Na srečo sem jaz znal tekst od obeh in sva skozi vprašanja in odgovore nekako speljala prizor, da se to ni opazilo. Potem situacije, ko se na odru strga kostum … Bilo pa je tudi veliko raznih zafrkancij, ki so bile posebej značilne za mojo generacijo in generacijo pred nami. Nekaj povsem normalnega je bilo na primer, da so se po kakih desetih reprizah začele dogajati šale na odru. Recimo, da mora nekdo v prizoru pokazati soigralcu neko fotografijo, ki je občinstvo ne vidi, besedilo pa je nekaj v smislu: 'Poglej, to je portret tvoje pokojne mame.' A na tistem portretu je v resnici neka svinja (smeh) in igralec, ki ga je to seveda presenetilo, se ne sme začeti smejati, pač pa mora na odru ostati resen. Tega je danes manj, pa ne zato, ker bi bili bolj resni ali profesionalni kot takrat, zdi se mi le, da je bilo neke romantike v gledališču včasih več.«
Zanimanje za matematiko
Čisto na začetku poklicne poti je sicer tudi sam jemal gledališče zelo resno. »Vsi smo ga. A mislim, da to, da se sprostiš, pride s kilometrino in razvojem človeka. Začneš malo razlikovati – vidiš, da so neke stvari, ki jih delaš, dobre, druge pa zaradi takšnih in drugačnih okoliščin nikoli ne bodo kaj več kot korektne. Dolgo časa sem potreboval, da sem to sprejel. Včasih se mi je zdelo brezveze delati neko vlogo ali kaj drugega, če nisem vanjo vložil vsega, kar sem lahko, in upal, da bo presežek. Danes sem sprijaznjen s tem, da je včasih angažma samo stoodstoten, ne pa 120-odstoten, kot bi si želel.« (smeh)
Svoje delo bolj kot poklic jemlje kot poslanstvo, da se bo ukvarjal z umetnostjo, pa je vedel že v mladosti. »Nisem si predstavljal nadaljevanja življenja po srednji šoli drugače kot tako, da se ukvarjam z gledališčem ali glasbo. Me je pa zanimala tudi matematika – a ko sem ugotovil, da sem s študijem matematike lahko v najboljšem primeru računovodja oziroma nekaj v tem smislu, je ta želja izginila. Matematika se mi je vedno zdela kot poezija, verjetno zato, ker sem se ukvarjal z glasbo. Vsak glasbenik je malo matematika – če nimaš tega talenta, ne moreš zares delati glasbe. Če ne drugega, je treba znati šteti med takti, potem pa pridejo različne menjave ritmov in tako naprej … tudi akordi, kvintni krog, vse je matematično. Dober sem bil tudi v logiki in šahu. Nikoli nisem obžaloval odločitve, da se nisem vrgel v matematiko – kar mi je odsvetoval tudi eden od mojih srednješolskih profesorjev –, nikoli nisem niti pogledal nazaj.«
Umetniško pot si je moral ukrojiti sam. »Kot prvo v svojem bližnjem krogu prijateljev, znancev in domačih nisem imel nikogar, ki bi se ukvarjal z umetnostjo, kot drugo pa sem moral ves čas, od samega začetka kariere, diplomatsko krmariti med glasbo in gledališčem. Ker ljudje radi predalčkamo in smo takoj nagnjeni k temu, da bi radi nekoga stlačili samo v eno ali pa samo v drugo kategorijo. 'A ne bi šel ti raje na glasbeno?' sem recimo poslušal.« Med šolanjem na akademiji se je zavestno odločil, da na odru ne bo igral nobenega glasbila oziroma počel česar koli v zvezi z glasbo, ravno zato, da se ti kategoriji ne bi mešali, in tako je tudi bilo. »Razen tega, da sem v prvem letniku fakultete spoznal Radeta Šerbedžijo, ki me je vprašal, ali bi ga spremljal na koncertih kot pianist, in seveda sem privolil. To je bila edina izjema. Zares sem začel igranje in glasbo kombinirati šele, ko sem postal del igralskega ansambla – najprej v Celju za eno leto, potem sedem let v Mariboru. Je pa tako, da v času, ko ne vadiš redno, izgubiš ogromno, od tehnike do dojemanja klasične glasbe. Tako da sem moral potem nadoknaditi vse za nazaj, vadil sem po osem ur dnevno.«
V stiku s sodobnim po partneričini zaslugi
Danes mu uspeva ob igranju redno ohranjati pianistično kondicijo, na to pa ne gleda kot na mučno vadbo, temveč se za klavir usede, da bi se sprostil. »Večinoma preigravam, kar že znam, si pa rad zastavim za izziv tudi kakšno novo skladbo. Najraje imam klasiko, me pa moja žena oziroma vršilka dolžnosti žene (smeh), ki je skladateljica (Nana Forte, op. p.), spoznava tudi z marsičim sodobnim, tako da so se mi odprle oči tudi za to glasbo.« Z Nano sta tudi starša šestletne deklice Titine, za katero je Jure že pred časom povedal, da ji ne želita vsiljevati svojih umetniških usmeritev, hočeš nočeš pa vseeno kaže neko zanimanje v tej smeri. »Ona bi se kar preoblačila, pa igrala vloge in režirala … A ne glede na vse se mi zdi, da to radi počnejo vsi otroci.« (smeh)
Objavljeno v reviji Zvezde št. 46, 14. 11. 2018.
