Njegov drugi dom je že 34 let Madagaskar, ki velja za eno najbolj revnih dežel na svetu. A tam kljub pomanjkanju in revščini živijo srčni ljudje, ki jim Tone Kerin z veseljem pomaga. Neprecenljiv pa je tudi njegov prispevek pri izobraževanju in razvoju – zgradil je že nič koliko šol, cerkva, pa tudi cest. In načrtov ima še veliko.
Ste kot duhovnik kmalu odšli v misijone in zakaj ravno na Madagaskar?
Pravzaprav sploh nisem imel v mislih misijonarstva, a zgodilo se je ravno to. Ob koncu študija teologije v Ljubljani so nas bogoslovce med dopustom obiskali slovenski misijonarji: Janez Puhan, Janko Slabe, Rado Sušnik, Petro Opeka, nam predstavili svoje delo ter nas obenem prosili, ali bi jim morda kdo lahko prišel pomagat. Takrat je bilo v Sloveniji duhovnikov še veliko, misijonarji pa so me navdušili. Hitro sem se odločil, da grem, hotel sem pomagati. Po duhovniškem posvečenju leta 1985 sem šel v Afriko, postal škofijski duhovnik in že na Madagaskarju opravil noviciat.
Začetek je bil verjetno zelo težak – nepoznano in nam tuje okolje in kultura, drug jezik, revščina na vsakem koraku. Kako ste se privadili, kako so vas sprejeli?
O deželi, kamor sem šel, pravzaprav nisem vedel nič. A ko zdaj gledam nazaj, je bilo tako še najbolj prav – bil sem mlad, še brez predsodkov in neobremenjen z načinom dela duhovnika pri nas. Tam je pač vse drugače.
Prva in zelo pomembna stvar je bila, da sem moral sleči s sebe evropejskega človeka, kar ni najlažje. Evropski človek je odprt in aktiven, malgaški pa zaprt. Moja prva leta med Malgaši so bila tako spoznavanje njihove kulture in seveda jezika. Ko prideš v drugo državo, poskušaš počasi priti v njihovo kulturo, ker se na hitro ne da.
Kako ste se sporazumevali? Malgaščine takrat niste znali.
Slavje ob 50-letnici
V Kerinovi fari na Madagaskarju bodo decembra praznovali 50-letnico prihoda prvih slovenskih misijonarjev na ta del otoka. Slavja se bo udeležil tudi novomeški škof msgr. Andrej Glavan.
Na začetku Malgašev nisem prav nič razumel, in če ne bi imel vere in močne volje, bi odšel. Hitro sem se začel učiti njihovega jezika. Ker sem prepričan, da se v pisarni ljudem ne moreš približati, temveč moraš iti mednje, kjer se počutijo doma in varno, sem se jim zato pridružil na riževih poljih. Šel sem jim pomagat in počasi smo se začeli pogovarjati o vsem. Tudi sam sem posadil svoj riž in postal eden od njih. Počasi sem spoznaval njihove navade, mišljenja in se vklopil mednje. Posebno poglavje so vaški obredi, na primer ob porokah, smrti, ko se vsa vas zbere za več dni. Bil sem z njimi in tako so se mi odprli. Tudi sami so me sprejeli takšnega, kot sem, z odprtimi rokami in njim lastno prijaznostjo.
S čim se Malgaši ukvarjajo? Služb verjetno ni.
Ta južni del Madagaskarja je res nerazvit, vse je v blatu, in sam kar rečem, da sem na koncu sveta, pa še malo desno. Živijo skromno, v majhnih hišicah iz blata, pokrite so s travo. Družine so številčne, imajo od 10 do 12 otrok, pa še kake stare mame in tako naprej.
Na Madagaskarju so razmere težke. Služb ni, razen v nekaj velikih mestih. Plače so nizke – plača delavca na dan je na primer en evro. Ljudje se tako v glavnem preživljajo od svojega kmetovanja. Pridelujejo riž, maniok in sladki krompir. Jedo to, kar pridelajo, kupijo le sol in sladkor, meso je na mizi enkrat na mesec. Za kavo denimo stisnejo sladkorni trs in dobijo sladko vodo.
Na področju kmetijstva smo misijonarji veliko naredili. Sam sem jih z leti navadil na drug sistem sajenja riža, ki prinaša večji pridelek. Zdaj imajo več riža, bolje so oblečeni, več jejo. A riž ni dovolj. K njim sem prinesel tudi zelenjavo iz naših krajev, ki je niso poznali: zelje, solato, stročji fižol, papriko ... vse uspeva. Vsak hiša ima zdaj svojo povrtnino. To so majhne stvari, ki so spremenile vaško življenje na bolje. Tudi sadike pomaranč in mandarin sem jim priskrbel in danes pridelujejo še to.
Kakšne vere prevladujejo na Madagaskarju?
Na celotnem Madagaskarju, kjer živi okrog 40 milijonov ljudi, je okrog 30 odstotkov katoličanov, dva odstotka muslimanov, vse ostalo pa so animisti. Slednji verujejo v duha prednikov, v Boga stvarnika, in imajo veliko strahospoštovanje do njega. Bojijo se kaznovanja, če kaj naredijo narobe. Po naše bi rekli, da so vraževerni.
V teh letih sem deloval na več farah, po navadi je bila tam na začetku le peščica kristjanov. Vedno sem šel mednje, tudi v kokošnjaku sem bival. Na začetku se te kot tujca bojijo, a ko znaš malgaško, se ti približajo. Sicer pa jim ni jasno, zakaj belci hodimo k njim, ko pa imamo doma vse, kar si poželimo: avtomobile, hiše, televizorje. Kaj tu iščete, pravijo. Povem, da sem duhovnik, da oznanjam Jezusa, in da lahko hodim k njim, če to želijo, ni pa nujno. Nisem vsiljiv, nikoli nisem rekel, da morajo verovati, tega se pač ne da ukazovati in posiljevanje z vero niti ni evangelijsko. Potreben je zgled, da naše krščanstvo živimo tako, da se oni najdejo v njem, da je zanje privlačno.
Malgašem ste pomagali zgraditi že veliko cerkva, šol in cest.
Te ljudi, tako daleč stran, so zapustili vsi, tudi država in Cerkev. Sam sem videl, da krščanstvo ni dovolj, da je treba človeka izobraziti, da brez tega ne bo napredka. V glavnem so vsi nepismeni. Začel sem z gradnjo šol, zidanih, različno velikih, tudi za 700 otrok, in napredek je viden. Ta šola je na primer zdaj polna. A treba je bilo priti tudi do dobrih učiteljev. Brihtne učence sem izvzel in jim pomagal pri nadaljnjem šolanju v gimnaziji ter na fakulteti. Danes imamo denimo 50 univerzitetno izobraženih. Kar nekaj se jih je usposobilo tudi za poučevanje in tega sem res vesel.
Otroke spodbujam, da gredo še v tehnične šole, da bodo znali kaj narediti z lesom, železom, urediti elektriko … In nekaj pridnim fantom s podeželja pri šolanju finančno pomagam. Zelo so hvaležni.
Vam Malgaši pomagajo pri gradnji?
Radi pomagajo in sodelujejo, a ne vsak dan in ne dolgo. Za večji projekt skličemo sestanek z vaškimi starešinami in se odločimo, kaj bomo gradili: cerkev, šolo ali cesto. Sam naredim načrt, nobenega gradbenega dovoljenja ne potrebujemo. Svet vaških starešin določi zemljo za objekt, in ko se gradnja začne, sodelujejo vsi, od otrok do starcev, od kristjanov do nekristjanov. Zavedajo se, da gradijo svojo stvar. Sam jih spodbujam, vodim delo, priskrbim cement, železo in podobno. Prav material je težko dobiti in ga pripeljati tako daleč, tudi po 250 kilometrov daleč. Ko pride na primer vreča 50-kilogramskega cementa k nam, ne stane več 10 evrov, ampak 25!
Verjetno ne bi šlo brez finančne pomoči iz domovine. Kakšen je odziv Slovencev, ko prosite?
Slovenci so izredno dobri ljudje, vedno pomagajo, ravno tako nekatere župnije, in brez teh prispevkov v misijonih ne bi mogli toliko narediti. Kadar sem na dopustu, ne lenarim, ampak ljudem razložim svoje načrte in nazaj vedno pridem z denarjem. V 34 letih sem tako naredil že 32 šol in 26 cerkva. Za šole pa prispevki pridejo s Trikraljevsko akcijo. Pomagala so mi že tudi podjetja, vsem iskrena hvala.
Odziv Slovencev je res čudovit, največ od vseh dajejo za misijone in v primerjavi z drugimi misijonarji mi res lahko veliko naredimo. Del škofije, ki smo jo prevzeli Slovenci, je najbolj razvit.
Nemalokrat je slišati, da je pomoč, ki jo kdo nameni za revne in uboge v Afriki, nesmiselna, saj ne pride do tistih, ki jo najbolj potrebujejo. To drži?
Za pomoč prek države ne vem, a za cerkvene organizacije in zase lahko rečem, da pomoč vedno pride v prave roke. Če da gospa nekomu pet evrov za Toneta Kerina, to res pride k meni. In zase ne potrebujem skoraj nič – jem svoj riž, nekaj oblačil imam za dolgo. Kdor dvomi, ni pripravljen pomagati.
Zdaj, ko je v javnosti taka gonja proti Cerkvi, bi veljalo povedati nekaj: zakaj na najbolj oddaljenem in zapuščenem koncu sveta ne najdeš nobenega politika ali predstavnika znanih organizacij, vedno pa duhovnike in nune, ki skrbijo za uboge, da pridejo do lepšega in bolj vrednega življenja?! Tu smo rešili na tisoče ljudi, ki bi sicer propadli. Mamice denimo rojevajo doma, številne umrejo na porodih, in edini sem z avtom daleč naokrog, ki jih ob polnoči vozim po grozljivih poteh po 200 kilometrov daleč k zdravniku, da jih rešimo. Če je to mogoče, kajti zdravniki so tu dobri, zdravil pa ni!
Kakšno je vaše mnenje o migrantih, ki zdaj tudi iz Afrike nezakonito prihajajo v Evropo? Je rešitev, da se nerazviti svet množično seli v bolj razvitega, prava?
V Svetem pismu piše: sprejemajte tujce, ker ste bili tudi vi tujci v tuji deželi. To je krščansko. A vprašanje je, kje je mera. Naj se ves nerazviti svet preseli v Evropo? To ni prava rešitev. Zagotovo vem nekaj – afriški človek ne zapusti rad svoje domovine in prihod v tuje okolje zanj pomeni pravzaprav smrt. Za to krivim predvsem Evropejce, ki so Afričane pokvarili. Toliko denarja, kot sta ga Evropa in Mednarodna banka v zadnjega pol stoletja dali Afriki, ni dobila nobena druga celina! A kam je šel? Ker ni nobene kontrole, se je stekal v žepe nekaj ljudi, revščina pa raste, ljudje so prisiljeni bežati iz svoje države.
Sem proti vsaki migraciji, da izseljujemo ljudi in jih umetno naseljujemo v čisto drugačno kulturno okolje. To se ne bo izšlo; ne gre pozabiti na njihov občutek nesprejetosti in občutek zapuščenosti svoje domače dežele. To ostaja črna pika v njihovi duši, ki je ne bodo preboleli. Zakaj migrantom ne bi pomagali lažje živeti doma, pa bi zapravili veliko manj denarja, in uspeh bi bil večji? Ljudem je treba dati dostojanstvo in jim dopovedati, da so dovolj pametni; naj delajo in se trudijo doma, in bo drugače. Vidim, kako so zadovoljni in ponosni, če jim to uspe.
Kako pogosto prihajate v Slovenijo? Kaj pogrešate tu in kaj tam?
Pridem na kakšna štiri leta. Med dopustom sem med drugim obiskoval mlade na oratorijih in ljudem pripovedoval, kaj delamo. V Sloveniji sem šele nekaj tednov, a me že vleče nazaj. Tu pogrešam pravzaprav vse, tam pa morda kdaj pogrešam kak kozarec cvička (ha, ha, ha).
