Pred desetletjem so v Ljubljani ustanovili društvo Temno nebo Slovenije, da bi tako strokovno kot širšo javnost opozorili na problem svetlobnega onesnaževanja in njegov negativen vpliv na astronomska opazovanja, zdravje ljudi in okolje na splošno. »Temno nebo je zaklad, ki smo ga dobili od naših prednikov in smo ga dolžni ohraniti prihodnjim generacijam. Je tudi pomemben del naše naravne dediščine, ki jo utegnemo zaradi nevestnega ravnanja izgubiti za zmeraj,« so poudarili v društvu.
Leta 2007 so bile z uredbo o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja na področju zunanje razsvetljave uvedene nekatere omejitve in z njimi nadzor. Odtlej so dovoljene le ekološke, torej popolnoma zasenčene svetilke; delež svetlobnega toka, ki seva navzgor, mora biti nič odstotkov. Kljub temu se po podatkih društva Temno nebo svetlobno onesnaževanje v naši državi še naprej povečuje: »Zaradi uporabe nezasenčenih ali slabo zasenčenih svetlobnih teles, ki nekontrolirano svetijo v nebo, postaja ponoči nebo nad Slovenijo že tako svetlo, da so resno ogrožena astronomska opazovanja.«
MARIBOR ŠTIRIKRAT BOLJ RAZSVETLJEN KOT AVSTRIJSKI GRADEC
Pobudnik gibanja Temno nebo in danes član istoimenskega društva Andrej Mohar je povedal, da glavni problem predstavljata uporaba okoljsko zelo škodljivih belih LED-svetilk in nameščanje razsvetljave po standardu SIST EN 13201, standardu proizvajalcev razsvetljave: »Prodajalci namreč ne morejo določati, koliko svetlobe, hrane ali pa denimo zdravil uporabniki potrebujemo. Zato je navedeni standard prevara industrije, ki povzroča pretirane stroške. Vse to pa po nepotrebnem plačujemo davkoplačevalci.« Za razkošno zunanjo razsvetljavo v Sloveniji vsako leto porabimo več električne energije, po podatkih društva ima tako naša država med vsemi članicami Evropske unije rekordno porabo elektrike za razsvetljavo …
»Gradec ima porabo tokovine za javno razsvetljavo okoli 20 kWh na leto na prebivalca, Maribor več kot štirikrat toliko.« Kakšno je stanje po Sloveniji? »V vseh regijah so približno enaki okoljski packi,« pravi Mohar.
Mohar je dodal, da se še vedno velik del svetlobnega toka (in s tem dragocene električne energije) brez najmanjše koristi izgublja v nebo: »Še več; svetloba, ki nam uhaja v nebo, se razpršuje na vodnih kapljicah in delcih prahu, nebo zato postaja svetlejše, da se šibki nebesni objekti preprosto izgubijo na njegovem ozadju.« V Sloveniji k svetlobnemu onesnaževanju seveda največ prispevajo velika urbana območja (Ljubljanska kotlina, Maribor, Celjska kotlina in obalna regija), precejšen del umetne svetlobe dobimo tudi iz sosednjih držav, predvsem iz Italije in Hrvaške.
