Sedli sva v kavarnico, ki je vrata odprla šele ob desetih, in v miru klepetali. Ko so začeli prihajati prvi gostje, so jo seveda vsi opazili. Saj je ne moreš spregledati, ker govori glasno, jasno, razločno, pri tem pa besede poudarja še z rokami. Violeta Tomić, namestnica koordinatorja stranke Levica, je taka tudi v parlamentu. V pogovoru zato nisva mogli mimo te plati njenega življenja, kakor tudi ne mimo njene preteklosti, ki ni bila z rožicami posuta.
Violeta, poznamo vas kot poslanko, ki izstopa z iskrenimi, odločnimi, skoraj radikalnimi stališči.
Zanimivo, da enačite iskrenost in radikalnost! Zame je iskrenost velika vrednota, saj me je mama učila, naj vedno govorim resnico, tudi če boli. Danes pa je prava poplava lažnih novic in ljudje res ne vedo več, kaj je res in kaj ni. Tu vidim veliko odgovornost vas, medijev, da govorite, objavljate resnico. Strah pred migranti je tak primer. Večina ljudi migranta, ne begunca, še nikoli ni videla, a prepričani so, da nas preplavljajo, da jim jemljejo denar, ki bi moral pripadati njim, in da prinašajo neznane bolezni. V Beli krajini so že začeli zbirati podpise proti zbirnemu centru za migrante, vedo že, kje naj bi bilo in kdo je prodal zemljišče, čeprav ta načrt sploh ne obstaja. To so strahovi, ki me močno spominjajo na drugo svetovno vojno, ko so ljudje mirno gledali, kako odvažajo Žide v koncentracijska taborišča, ker so pred tem ustvarili psihozo, da so oni krivi za vse. Hitlerja so pripeljale na oblast demokratične volitve, volil ga je reven delavski razred. Tudi mi pozabljamo, da smo imeli ekonomsko krizo, brezposelnost, mizerne plače in pokojnine veliko pred migrantskim valom. To je treba razumeti in ne posploševati. Zato sem aktivistka, govorila bom resnico, saj edino resnica osvobaja. To problematiko je treba reševati odgovorno in sistematično, ne pa s pozivanjem k oboroževanju in ustanavljanju vaških straž, kot to počnejo nekateri neodgovorni politiki. Žal smo zmanipulirani kot družba, in to nam ne prinaša nič dobrega. Mnogi so prepričani, da smo sredi tretje svetovne vojne, ki se bije medijsko, gospodarsko, marsikje pa žal tudi že vojaško.
O alternativi in aktivizmu: »Levica je edina stranka, v kateri bi lahko bila. Je stranka prihodnosti in edina alternativa, ki ponuja drugačen pogled na svet. Nikoli me niso zanimale utečene poti, tudi v osemdesetih letih sem bila del alternative: Neue Slowenische Kunst (NSK), ki so ga sestavljali Gledališče sester Scipion Nasice, Irwin in Laibach. Tudi takrat so nas debelo gledali, obsojali, a mi smo premikali meje, odpirali razmislek in delali družbene spremembe. In tisti, ki nas danes zmerjajo s komunajzerji, so bili takrat tisti, ki so nas spremljali in ovajali Službi za državno varnost. Še vedno sem upornica proti enoumju in vsemu, kar ni dobro za ljudi. Aktivna sem tudi v gibanjih za pomoč živalim. Biti aktivist pomeni skrbeti tudi za dobro narave, biti ekološko ozaveščen, ločevati odpadke …«
Kaj je vas pripeljalo med političarke? Imate tako več moči, več besede, več možnosti vpliva na karkoli?
Ja, bolj sem slišana, absolutno. Zanimivo je, da smo včasih kot umetniki, igralci, namerno delali škandale, da bi opozorili nase, ker nas ni nihče ne videl ne slišal. Danes pa se moram skrivati, ker iz vsega delajo škandal. Izmislijo si karkoli, da me lahko diskreditirajo. Resnica ni ravno dobrodošlo blago v svetu manipulacij. V parlamentu imaš ves čas pred sabo mikrofon in medije okrog sebe, a včasih novinarji hočejo več, kot jim lahko tisti trenutek poveš. Težko razumejo, da ne morejo člani stranke iz medijev izvedeti predlogov in informacij, ki jih morajo najprej izvedeti in sprejeti organi stranke.
Kako je biti ženska v svetu politike?
Grozljivo. Ker si trikrat bolj izpostavljen kot moški kolegi. Ves čas me poskušajo diskreditirati. Imam srečo in privilegij, da sem obkrožena z mladimi, izobraženimi in visoko motiviranimi intelektualci z visokimi moralnimi načeli. Naše delo me ohranja pri življenju, drugače bi verjetno obupala. Kot oseba in kot državljanka.
Od kod vam to uporništvo?
Položeno mi je bilo v zibelko. Od malega sem bila v neprivilegiranem položaju. Ko si tako rojen na ta svet, imaš samo dve možnosti: ali propadeš ali se boriš. Ni velik človek tisti, ki se mu v življenju ne pripeti nič hudega, temveč tisti, ki je iz tega zrasel in skozi težke preizkušnje postal močnejši in boljši. Vsaka stvar, ki se ti zgodi, je izziv. Včasih se šalim, da je moje življenje kot tek čez ovire. Že kot majhno so me učili, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. No, ko sem ta rek napisala na Facebooku, sem takoj dobila pripombo znanega novinarja: »Kako so pa to lahko tebe učili, ta rek je slovenski?«
Zaradi priimka Tomić?
Zato, ja. Z mehkim ć, ki mi ga pišejo že od osamosvojitve. Ker sem se naučila pisati slovensko abecedo, ki nima mehkega ć, sem se vedno podpisovala s trdim č. Po osamosvojitvi pa me je tajnica po mnogih letih službe poklicala v pisarno in na zahtevo direkcije zahtevala od mene rojstni list, kjer bodo preverili pomembno dejstvo. Moj oče je bil klasični glasbenik iz Sarajeva in tega ne skrivam. Skozi Slovenijo je šel samo, kadar se je vračal z velikega letnega koncerta v Benetkah. Spomnila sem se, kako so v Avstriji morali Slovenci zaradi fašizma spreminjati svoje priimke, zato nisem spremenila priimka in ga nosim s ponosom. Moja mama je Slovenka, ki je šla s trebuhom za kruhom izpod Gorjancev. Dedek je bil gozdar, babica dninarka. Bili so tako revni, da je vseh osem otrok šlo že po osnovni šoli delat. Ona je po spletu okoliščin pristala v svetovljanskem, multikulturnem Sarajevu.
Rekli ste, da je vaša življenjska zgodba težka.
To zgodbo bodo spet pograbili desni mediji in iz nje naredili vse mogoče. Zato o tem ne govorim rada. Vsakdo ima svojo pot. Oče in mama sta bila mlada, zaljubljena, iz različnih kultur, zveza je razpadla, oče je umrl, ko sem imela osem let. Vse življenje sem ga zelo pogrešala. Zelo sem ga imela rada, dal mi je ljubezen do gledališča, delal je v operi in tam sem spoznala baletke, operne pevce, vonj gledališke šminke, zaves, kar me je močno oblikovalo. Z mamo sva živeli sami. Nikoli nisem imela občutka varnosti. Morala sem pač skrbeti sama zase in vedno sem imela občutek, da če bom delala dobro, pravilno, bom za to nagrajena. Sem načelna, odgovorna in delovna. Imam to srečo, da se mi že samo negativna misel takoj maščuje. Sledim svoji zvezdi vodnici, obstaja neka energija, v katero verjamem, verjamem, da sem bila izbrana za velike stvari. Velike stvari pa lahko delaš samo, če imaš velike izkušnje. Lahko razumeš druge. Zato sem tako močna. Ker sem že pri treh letih doživela največjo travmo svojega življenja. Potem se moraš zelo hitro odločiti, ali greš v smeri rasti ali propada, in jaz sem se odločila za rast. Z vsakim dnem vse bolj napredujem. Z vsakim dnem naredim kaj dobrega, kar me ohranja na pravi poti. Včasih me kdo vpraša, kako zdržim toliko napadov, toliko negativnosti. In jim rečem, da zato, ker vem, da delam dobro.
Pa vas ti napadi bolijo?
Seveda me, sploh če so prizadeti ljudje, ki so povezani z mano. Jaz sem si izbrala pot javne osebe, moj otrok, moja mama, moj pes, o katerem so lani pisali grozljive stvari, pa ne. Včasih ne morem verjeti, koliko negative je v ljudeh. Seveda boli.
Kako to prežvečite, prebolite?
K sreči imam svoj način čiščenja, drugače bi verjetno zbolela.
Rekli ste, da za vsako negativno misel dobite kazen: kako je to videti? Mi lahko poveste primer?
Prejšnjo nedeljo sem bila z Budo na Kolpi, pred kratkim je bil zelo bolan, star je 13 let, počasi se poslavlja. Imela sem občutek, da me nekdo gleda. V vodi, v čolnu sem zagledala človeka z ogromnim teleobjektivom, ki me je fotografiral. Bila sem v kopalkah, z rahlo pokrčenimi nogami, očitno ga je spet zanimalo moje »mednožje«. Kakšno zgodbo je imel ta človek v svoji glavi, da je to počel? Kako lahko nekdo tako posega v tvojo intimo? Na to kopališče hodim že od otroštva. Prišli so tudi moji prijatelji, in ko sem jim povedala, kaj se mi je zgodilo, so rekli, da sem se jim prav zasmilila. Človek je odveslal, gledal stran, kot da ni bilo nič. Bila sem tako zafrustrirana, jezna, da sem spakirala in šla domov. Ves čas sem razmišljala, kako bi se mu maščevala. Bila sem besna, nemočna. In ko sem tako med vožnjo na avtocesti premlevala te jezne misli, je kar naenkrat zaropotalo, v vzvratnem ogledalu sem zagledala kos plastike, odtrgalo mi je sprednji del odbijača, ki mi je razbil podvozje avta. In sem si rekla: Ne smem tako razmišljati, nikomur ne smem želeti nič slabega. Moje misli so očitno zelo močne. A so me sprovocirali, samo človek sem, ne Jezus Kristus. Zelo se trudim, da jim ne vračam, a je težko.
Veljate za zelo ostro, nepopustljivo žensko, v resnici pa ste zelo mehki, občutljivi.
Ko se boriš za tiste, ki se ne morejo boriti sami, za lačne otroke, za živali, ki nimajo lastnega glasu, za naravo, moraš biti glasen. Ker so oni nemi. Imam pa šolan glas in prezenco. Šolana sem za to, da zapolnim velik prostor, in ko spregovorim v parlamentu, se nekaterim zdim glasna. Predvsem tistim, ki se z mano ne strinjajo. Nikoli ne kričim, pa napišejo, da sem kričala. To je stvar energije, ne glasnosti.
O sovraštvu: »Odprem Facebook in postanem slabe volje za ves dan. Ljudje se sploh ne skrivajo več pod lažnimi profili, pišejo sovražno, neargumentirano, posplošujejo, zlivajo svoj žolč vsepovprek ... jaz ohranjam zdravje in higieno duha s tem, da nikogar ne sovražim. Tega si preprosto ne dovolim. Lahko se s kom ne strinjam, a ga spoštujem. Če dialog ni mogoč, se umaknem. Ali ni škoda porabiti toliko časa in energije za neskončne napade na tiste, ki vam niso všeč?«
Pred leti ste zapustili varno službo v MGL, zakaj? Svoboda vas je potem kar veliko stala, bili ste na robu preživetja. Vas je dušila institucija?
Na začetku mi je šlo celo zelo dobro, ob krizi pa so propadle firme, s katerimi sem pogodbeno sodelovala in je bilo nekaj časa težko. V tistem času sem imela še hudo prometno nesrečo in rehabilitacija je trajala dolgo. V instituciji pa so me dušili odnosi in pomanjkanje izzivov. V to gledališče sem vložila 15 let svojega dela, dobila kar nekaj nagrad, potem pa naenkrat nisem več dobila kakovostnih vlog. Ker me direktor ni maral. Vlog za zrele igralke ni veliko, in če jih dobijo najprej partnerice režiserjev, potem jih za druge žal zmanjka. Ostro nasprotujem vsakršnemu nepotizmu in seksizmu. Če imamo ženske pravico do šolanja, izobrazbe in participacije v politiki, je nedopustno, da smo obravnavane samo kot okras. Slabše smo plačane, večinoma smo v odvisnem položaju, ocenjevane po videzu namesto po znanju. Moški je lahko zavaljen, z razvadami, pa tega nihče ne izpostavlja. Ženska pa skrbi za otroke, dom, kariero in poleg vsega mora biti ves čas kot iz škatlice. Nikoli nisem obžalovala tega, da sem zapustila varno službo: z oddajo Najšibkejši člen sem postala prepoznavna, slavna. Rada imam izzive, zato sem se mirno odrekla plači, ki v bistvu ni veliko nižja kot poslanska. Imela bi dopust, jaz ga letos nisem imela, bila bi prosta tudi po več mesecev, ko ne bi imela vloge, in nihče mi ne bi nič očital. Vsi bi me imeli radi, bila bi državna umetnica.
Katera so vaša načela, vrednote?
Da je vsak človek vreden spoštovanja, dostojnega življenja, ne glede na to, od kod prihaja, da je zemlja planet za vse nas, nikogar ne moreš izgnati z njega, ker je druge barve kože ali ga ne razumeš. Nikoli ne bi mogla raniti narave, ker je naš dom. Naša družba še nikoli ni bila tako bogata, kot je danes. Vsi bi lahko živeli v blagostanju, če ne bi bilo pohlepa.
Radi potujete.
Potovanja so moja strast. Kamorkoli potujem, najdem prijatelje, veliko komuniciram, spoznavam. Zanimivo je videti, kakšen vtis narediš tam, kjer te nihče ne pozna. Če potuješ sam, vidiš, kdo si v resnici. Ne bojim se ljudi, v vsakem človeku je nekaj dobrega.
Ste zadovoljni s svojim življenjem? Bi radi živeli drugače? Vam kaj manjka?
Srečna ženska sem. Moje življenje je idealno, ker sem se v vsakem obdobju življenja posvetila tistemu, kar mi je tisti trenutek največ pomenilo. Kot študentka sem vse podredila študiju, kot igralka sem se posvetila karieri, kot mamica sem se posvetila hčerki, moj 12-letni zakon je bil lep, moja hči je zdaj odrasla ženska in zdaj sem lahko družbenopolitično aktivna in to me trenutno popolnoma uresničuje, je način življenja. Sem med mladimi, zanimivimi, toplimi ljudmi in to me pomlaja, vitalizira. Ne vem, kaj bo naslednja faza. Čez kakšnih deset let se bom upokojila in čuvala vnuke. Vedno imam več zamisli kot časa. (smeh) Nikoli mi ni dolgčas. V prvem obdobju sem bila gledališka ustvarjalka, v naslednjem sem političarka, v zadnjem pa bom verjetno pisala knjige. Prišel bo čas, ko bom vse to predala ljudem. Ko bom stara in modra.
Pogrešate dvojino?
Jaz imam dvojino. A to ni stvar javnosti. Ne pogrešam ničesar. Vse, kar potrebujem, imam.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
