Tudi Angela Boškin, naša prva šolana medicinska sestra, se je pred skoraj sto leti ubadala z enakimi problemi. Še več. Da so ji sploh dovolili delati, je morala celo prositi. Kljub vsemu je naredila ogromno. Če ne bi bilo nje, je vprašanje, kdaj bi Slovenija dobila prvo posvetovalnico za mame in dojenčke. Po njeni zaslugi smo jo imeli že leta 1919. Bila je tudi prva, ki so se jo dotaknile žalostne usode otrok brez staršev. Z zagnanim mladim pediatrom jima je uspelo, da je Ljubljana leta 1922 dobila prvo otroško zavetišče.
»Angela Boškin je bila zelo napredna ženska. Poleg tega, da je zaslužna, da se je v Sloveniji uveljavil poklic medicinskih sester, je veliko delala tudi z ženskimi društvi. Ko so zaščitnim sestram poskušali vsiliti celibat, so se temu uprle in se po pomoč obrnile na žensko zvezo. Izstopala je pri vseh nalogah, ki jih je opravljala. Čeprav je veliko naredila za siromašne in zapuščene, so bila njena prva skrb otroci in matere. Boškinovo je odlikovalo delo z ljudmi ne samo na zdravstvenem, ampak tudi na socialnem področju. Ljudi je obravnavala celostno. Trdila je, da je treba iti k bolniku v domače okolje, saj ga v ambulanti težko oceniš. Veliko je bilo področij, na katerih je orala ledino.« - Irena Keršič
»Sestra mora iti tudi po beznicah, da spozna življenje. Ampak seveda mora biti kakor sončni žarek, ki povsod obsije, a se sam ne umaže. Tudi kadar prideš v hišo, ne smeš kot kak orožnik začeti spraševati, kako je z vašim otrokom, kaj je s tem, kaj je z onim. Sestra se mora lepo pogovoriti tudi o kozjereji, če je treba. Biti mora vsestranska in razumeti eno in drugo stvar. Razumeti tako prostitutko kot tatu, tudi duševnega bolnika, in poiskati sredstva za njihovo zdravljenje.« S temi besedami je Angela Boškin, začetnica zdravstvene nege na Slovenskem, v dokumentarnem filmu (Poti k ljudem – dokumentarni portret kulturno-umetniškega programa RTV Slovenija 2008) opisala, iz kakšnega testa morajo biti ljudje, ki se odločijo za poklic medicinske sestre. Irena Keršič, diplomirana medicinska sestra, ki je v dokumentarnem filmu sodelovala kot strokovna sodelavka, pove, da je bila Angela Boškin prva skrbstvena sestra na Slovenskem. »Zavzemala se je za ustanovitev prve šole za zaščitne sestre na Slovenskem, iz katere izhajajo današnje šole za medicinske sestre. Veliko je naredila za prepoznavanje našega poklica.« Danes v Sloveniji po poti Angele Boškin hodi več kot 18.000 medicinskih sester.
Slovenska Florence Nightingale
Enako kot je Florence Nightingale spremenila prepoznavnost medicinskih sester po svetu, je naredila Angela Boškin v Sloveniji. Angela, ženska z velikim srcem, se je rodila 6. junija 1885 v Pevmi pri Gorici, v družini z več otroki; tam je 28. julija 1977 tudi umrla, stara 92 let. Izhajala je iz zelo napredne družine. »Starši so vsem otrokom omogočili, da so se izšolali za poklic, ki so si ga izbrali. Boškinova je bila izobražena ženska, ki je govorila več jezikov.« Pri dvajsetih je odšla k bratu na Dunaj, da bi mu pomagala v trgovini in gospodinjstvu. Ker dekletu z naprednimi nadzori gospodinjenje ni bilo ravno izziv, se je kmalu začela ozirati za drugimi možnostmi. Ko je na ulicah velikega mesta opazila ženske v modrih oblekah – bile so negovalke (krankenpflegerinen ali modre sestre) –, je v njej dozorela odločitev, da se jim pridruži. Februar 1912, ko se je vpisala na šolo za modre sestre, je za vedno spremenil njeno življenje. Praksa v znani porodniško-ginekološki kliniki na Dunaju, dodelili so ji delo z novorojenčki, pa je najverjetneje začrtala pot njenemu življenjskemu poslanstvu – pomagati ženskam in otrokom. Ker je na kliniki tako vestno in požrtvovalno skrbela za otročičke, je že po letu dni napredovala. »Predstojniki so ji zaupali in je zato občasno nadomeščala oddelčno sestro. Po dveh letih je napredovala v asistentko znanega porodničarja. Ko se je na Dunaju ustanovila še šola za socialno-zdravstveno delo, se je nemudoma vpisala vanjo.«
Ženska dobrota in uvidevnost
Vsa znanja, ki jih je dobila na Dunaju, so ji še kako prav prišla, ko se je začela prva svetovna vojna. Tridesetletna je za ranjence najprej skrbela na rekonvalescentnem oddelku v rezervni vojaški bolnišnici, od tam pa so jo kmalu prestavili v sanitetno ekipo švedske misije v bolnišnico Mednarodnega Rdečega križa. Požrtvovalno in neutrudno sestro so po dveh letih povišali v glavno sestro ene od rezervnih vojaških bolnišnic. »Delala je v zelo slabih razmerah. Primanjkovalo je opreme, hrana je bila slaba, kurjave ni bilo. Slabe higienske razmere so od nje zahtevale veliko potrpežljivosti in iznajdljivosti.« Angela je kljub temu za ranjence naredila veliko več, kot je določal njen položaj. Prepričana je bila, da vojaki poleg nege in empatije potrebujejo tudi psihično in socialno oskrbo, zato je uvedla še individualno zaposlitev bolnikov. Verjeli ali ne, Boškinova je kljub vsemu temu našla čas tudi za študij. Ob delu je tako obiskovala predavanja na drugi stopnji socialno-zdravstvene šole in veselje ob koncu vojne ji je še dodatno začinila diploma skrbstvene sestre (danes so to patronažne medicinske sestre). »Na tečaju za socialno zdravstveno delo sem bila edina Slovenka. Čutila sem, da je to pravi ženski poklic in da edino ženska lahko s svojo dobroto in uvidevnostjo prodre precej globoko v družino,« se svojega šolanja v dokumentarnem filmu Poti k ljudem spominja Angela Boškin.
Kako pomembna osebnost za razvoj zdravstvene nege pri nas je bila Angela Boškin, pravi Irena Keršič, se zavedamo šele zadnjih deset let. »Dobrih deset let poteka državno tekmovanje srednjih zdravstvenih šol, imenovano po njej, Splošna bolnišnica Jesenice prireja Dneve Angele Boškin, še najbolj pa je čutiti stanovski ponos ob uveljavitvi prisege za delavce v zdravstveni negi. Gre za prisego Angele Boškin, analogne Hipokratovi, ki so jo uvedli na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin na Jesenicah.«
Obupno stanje na terenu
Zdiplomo skrbstvene sestre so jo z dekretom poslali v Trst. Na delovno mesto ni prišla, saj je medtem razpadla Avstro-Ogrska. Tako je z zadnjim prevozom pripotovala v Ljubljano. »A zanjo v Ljubljani ni bilo dela. V Sloveniji so se takrat z negovanjem bolnikov ukvarjale izključno redovnice. V tistih časih je veljalo prepričanje, da ljudem ni treba vedeti, kako naj skrbijo za bolne družinske člane, niti kako naj negujejo zdravega otroka. Verjeli so, da za vsakdanje življenje zadošča instinkt, ki ga ima žena in mati.« Angela ni vrgla puške v koruzo. Obrnila se je na takratno ministrstvo za socialno skrbstvo v Ljubljani, kjer so jo napotili k Alojziji Štebi, referentki za mladinsko skrbstvo. Ta ji je nazadnje priskrbela službo oskrbne sestre na Jesenicah. Tretjega februarja 1919 je začela orati ledino, iz katere so pozneje nastali temelji za nego in skrb za otroke in matere na Slovenskem. Boškinova se tistih časov, ko je na lastno pobudo začela obiskovati socialno ogrožene družine – leta 1969 je svoje spomine zapisala v reviji Naša žena v članku Naša prva medicinska sestra –, spominja takole: »Bilo ni nobene ustanove, na katero bi se lahko oprla, bila sem sama in lotevalo se me je skoraj malodušje. Začeti je bilo treba z delom.« Hodila je od vrat do vrat in stanje jo je pogosto spravilo v obup. Mlade matere so bile neuke in revne. V članku opiše mater z več otroki: »Bila je mati s štirimi majhnimi otroki, najmlajšim starim tri mesece. Oče je padel v vojni. Najmlajšega ni dojila, ker je zbolela. Preživljala ga je s črno ječmenovo kavo in domačim čajem, v katerega je namočila kakšno skorjico kruha. Otrok do takrat ni okusil ne mleka ne sladkorja in shujšan je bil do kosti. Po dolgem iskanju in spraševanju sem preprosila neko delavčevo ženo, da je od mleka, ki ga je tu pa tam prinesla s hribov za svojo družino, odstopila kakega četrt litra temu ubogemu otroku …« Angela je spet dokazala, da je v prvi vrsti človek, ki mu je mar za človeka v stiski. Ko je o svojem delu poročala Ministrstvu za socialno delo v Ljubljani, jim je predlagala, da bi uredili poseben prostor. »Prav gotovo bi bili bolj uspešni, če bi imeli vsaj en prostor, kjer bi vsaj po enkrat na teden ali vsaj na vsakih 14 dni lahko ob določenih urah sprejemali matere z dojenčki – seveda ob sodelovanju zdravnika.« Na njeno pobudo, pove Keršičeva, so na Jesenicah 3. avgusta 1919 ustanovili prvo posvetovalnico za matere in dojenčke.
Njena prva skrb so bili otroci
Neutrudno Boškinovo so z Jesenic leta 1922 premestili v Ljubljano, kjer se je pridružila zagnanemu mlademu pediatru Matiji Ambrožiču. »Njena prva naloga je bila zanemarjeno sirotišnico preurediti v otroško zavetišče. Otroke je ločila po starosti, bolne je poslala na zdravljenje v otroško bolnišnico, šoloobvezne pa v otroško zavetišče. Skrbela je za njihovo prehrano, preganjala uši in garje ter uveljavljala higieno.« Ambrožiču je Boškinova pomagala, da je Ljubljana dobila Zavod za socialno higiensko zaščito dece. V zavodu so delovali otroški dispanzer, materinski dom in mlečna kuhinja. V zavodu so poleg Boškinove delale še tri sestre. Poleg rednega dela je v njihov delokrog spadalo tudi čiščenje prostorov, pripravljale in šivale so perilo. Za piko na i so se sestre v zavodu morale spopadati še z nazadnjaško miselnostjo. Mnogi so bili namreč prepričani, da je takšna oskrba za zanemarjene otroke odveč, češ da je ljudi itak preveč. Hvala bogu, da je prevladal glas razuma in so konec leta 1923 v okviru zavoda ustanovili še enoletno šolo za zaščitne sestre. »S poukom so začeli 3. januarja 1924. Boškinova je imela v zavodu trojno vlogo: ker ni mogla nostrificirati diplome z Dunaja, je bila učenka, na zavodu je bila zaposlena, hkrati pa je bila še mentorica za zdravstveno, socialno in negovalno delo.« Boškinova je na šoli predavala do leta 1926, ko so jo premestili v posvetovalnico za matere in otroke v Trbovlje. »Tam se je, tako kot na Jesenicah, spoprijemala s socialno zapuščenimi otroki in revščino. Zraven je še poučevala dekleta in žene o pomenu ženske volilne pravice, o pravici žensk do izobrazbe in poklicnega udejstvovanja. Udeleževala se je shodov in zborovanj. Zaradi svojih pogledov je bila pogosto deležna pikrih pripomb konservativnih zdravnikov.«
Hvala
Po desetih letih službovanja v Trbovljah so jo poklicali nazaj v Ljubljano in ji dali novo zadolžitev. »V okviru higienskega zavoda je vodila službo s potujočimi razstavami. Ljudi po vaseh so začeli izobraževati s predavanji in poučnimi propagandnimi filmi. Razstave so potekale po šest tednov v vsakem večjem kraju. Osrednje teme so bile zaščita proti tuberkulozi, varovanje pred poškodbami, nevarnosti alkohola, nasveti o higieni ter zatiranje spolnih in nalezljivih bolezni.« Že precej utrujena je Boškinova v Škofji Loki, kjer je delala v zdravstvenem domu, doživela še hudo obdobje druge svetovne vojne. »Znanje nemškega jezika in diploma dunajske šole sta ji omogočila neprekinjeno delo pri varstvu mater in otrok ter v dispanzerju za zdravljenje tuberkuloze.« Konec vojne je Angela dočakala močno izčrpana, zato je zaprosila za upokojitev. Ko so septembra 1944 ugodili njeni prošnji za upokojitev, je bila stara 59 let. Odpotovala je domov v Pevmo pri Gorici, kjer je do smrti živela s sestro, upokojeno učiteljico. 25 let po upokojitvi ji je Zveza društev medicinskih sester Slovenije kot prvi dobitnici podelila zlati znak, najvišje priznanje zveze. Leto pozneje je v imenu takratnega predsednika Jugoslavije, Josipa Broza Tita, prejela še red zaslug za narod s srebrnimi žarki. Angela Boškin, hvala!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
