In vse bolj se zdi, da bi bile vse z vsemi, vendar zgolj takrat, ko bi jim to godilo in koristilo. Skratka – barbike bi imele »prijatelje z ugodnostmi«, kar je sicer malo več kot avantura za eno noč, a gre vseeno za odnos brez vsakršne odgovornosti.
Neodgovorno je tudi živeti pod isto streho, se imeti fino in uživati v udobnostih skupnega gospodinjstva, pa ne plačevati svojega deleža za elektriko, vodo in odvoz smeti. In tako se tudi ta naša politična barbi hiša spreminja v napol podrto kajžo z razmajanim gankom in preperelim opažem, ki sta ga splajhala dež z leve in veter z desne. Smeti pred pragom je vedno več in vse bolj smrdijo, barbike, še do nedavnega polne mladostne svežine novih obrazov, pa postajajo živčne razvaline. Jasno je, da se v tej kajži ne znajdejo, stari duhovi, ki v njej živijo že desetletja, pa se jim smejijo.
Slovenski politični novinci, pri čemer mislim tako mlade kot mlade po srcu in enoletnike v jaslih, se ne znajo iti politike. To odraža njihova živčnost, ki se kaže v javnem obračunavanju, izdajanju tajnih razprav s sestankov in komunikaciji na nivoju vaških opravljivk. In medtem ko se menijo in kalkulirajo, jim pri odprtih oknih sedijo stari politični mački, se zadovoljno tiho muzajo njihovim nerodnim poskusom in čakajo na svojo priložnost. Slednja bo prišla zagotovo, tako kot je gotovo, da bo iz luknje v zidu slej ko prej pokukala miš.
A vse, kar bi novinci potrebovali, da bi porušili to staro politično igro, bi bila odgovornost. Namesto tega pa že tedne poslušamo, zakaj bi nekdo z nekom sodeloval samo napol.
Ne glede na to, s kakšnimi floskulami poskuša človek opravičiti to svoje polovičarstvo, je jasno, da se v ozadju skriva strah, ki izvira iz (ne)zavedanja, da je nezmožen biti del odnosa, v katerem vsak od udeležencev aktivno sodeluje in prevzema odgovornost za svoja dejanja. Te kamuflažne floskule v smislu »bi, pa ne bi« smo od nesojenih simpatij morda vajeni iz najstniških let. V tem adolescenčnem času razvoja in gradnje čustvene inteligence človeka so nekako pričakovane in razumljive, ni pa logičen pojav zmedenih 30- in nekaj čez-letnikov in -letnic, ki bi se pogovarjali, dogovorili pa napol. Nerazumljivo je namreč, da se to dogaja v politiki, kjer se kup živčnih vaških barbik pomenkuje, trmari in kuha mulo, mimo pa teče država, ki bi jo morale tvoriti. Med Serpetinški pa zaenkrat ni Kena, ki bi barbikam rekel: »Kva je zdej, babe zoprne?« in jih spravil v delovni pogon.
