V koprski porodnišnici je 19. junija 1986 privekal na svet Ivan Glavina. Kot je povedal njegov brat Rok, ki se je rodil tri leta zatem in ki je v mladosti veliko časa preživel z njim, je imela njuna mati v nosečnosti precejšnje težave. »Ivan se je rodil sicer zdrav, po pogovorih s starši pa smo ugotovili, da se mu je stanje začelo slabšati pri šestih mesecih, ko so ga cepili kljub visoki vročini. Začel je izgubljati težo, dlje časa sta bila prisotna neutolažljiv jok in slabost. Pozneje je bil cepljen po programu in bil v otroštvu tudi hospitaliziran zaradi pljučnice. Shodil je šele pri dveh letih, govoriti je začel zelo pozno, pri šestih oziroma sedmih letih,« je dejal Rok in dodal, da njegove besede temeljijo na njegovih spominih, pa tudi spominih staršev, ki z Ivanom živijo v Seči pri Portorožu.
POMOČ ŠTEVILNIH
Brat se spominja, da je imel Ivan v mladosti težave tudi z zobmi. »Pri starosti treh let pa do svoje polnoletnosti je obiskoval Center za korekcijo sluha in govora Portorož. V mladosti, se spominjam, je bil veliko pri zdravnikih. Avtomobila nismo imeli, zato so nam velikokrat priskočili na pomoč s prevozom sosedi oziroma znanci. Tudi s Karitasa in Rdečega križa je prihajala pomoč,« je povedal Rok in dodal, da so bili zdravniki zelo skopi z izjavami o bratovem stanju. Pojasnjevali so le, da je Ivan psihomotorično zaostal oziroma duševno manj razvit. »Leta 2004 mu je bila priznana invalidnost in nato določena socialna podpora v višini okoli 250 evrov. Pisati in brati se ni nikoli naučil, ker veliko stvari preprosto ni mogel razumeti. Tudi zdaj tega še ne zmore. Komunikacija z Ivanom je na ravni tri- do štiriletnega otroka,« je poudaril brat. Ivana so po dopolnjenem 18. letu sprejeli v društvo Sklad Silva, v katerem zanj lepo skrbijo.
ZA BRATA SKRBELA MAMA
O socialnem statusu družine je sogovornik povedal, da je bil vselej zelo nizek. »Mama je po rojstvu Ivana nehala delati. Delno zaradi prisotne bolezni, delno, ker je morala negovati in skrbeti za Ivana. Edini dohodek je bil od očeta, ki je bil delavec v podjetju Stavbenik. Njegova plača je bila nizka, dobival je takratnih 80.000 tolarjev (zdajšnjih približno 300 evrov) in z njo vzdrževal štiričlansko družino. Leta 2000 se je oče invalidsko upokojil in dohodek je bil še nižji kot prej, ampak nekako smo zmogli,« je še dejal Rok.
