Včeraj smo obeležili mednarodni dan zadružništva. Tega mnogi povezujejo s preteklim socialističnim sistemom, ki naj bi bil že preživet. Kako živo je danes zadružništvo?
Enačenje zadružništva z nekdanjim jugoslovanskim samoupravnim socializmom, s katerim imamo zgodovinsko izkušnjo v Sloveniji, nikakor ni na mestu. Zadruge so obstajale že dolgo pred socialistično Jugoslavijo in so tukaj še danes. Seveda imajo nekatere podobnosti ali stične točke s samoupravljanjem, kot je demokracija na delovnem mestu, ampak tega nikakor ne gre enačiti. Zanimanje za zadružništvo v Sloveniji in še bolj po svetu je v porastu. Nekaj je k temu prispevala zadnja kriza kapitalističnega sistema, ko so nekateri začeli iskati demokratično alternativo korporativnemu kapitalizmu, nekaj pa tudi preprosta potreba ljudi, da si sami pomagajo. In zadruge kot demokratična podjetja so odlična možnost, da ljudje s skupnimi močmi in sodelovanjem začnejo premagovati nekatere ekonomske ovire.
"Zadruge se od klasičnih podjetij ključno razlikujejo v tem, da služijo svojim članom in da njihov glavni namen ni ustvarjanje dobička za delničarje. Gre za demokratična samoupravna podjetja. Namesto po kapitalskem modelu (glede na število delnic), zadruge delujejo po članskem modelu v skladu z zadružnimi načeli in modelom 1 član - 1 glas. Lastništvo zadruge članom zagotovi ekonomsko korist, hkrati pa gradi demokratična podjetja, ki so bolj odgovorna do svojih zaposlenih, družbe in okolja."
V ZDA naj bi prav v času krize poraslo število zadružnih podjetij?
Res je, zanimanje za zadruge v ZDA je po času krize močno poraslo. O potrebi za razvoj zadrug so se strinjali tudi protestniki Occupy Wall Street, o tem je v svoji kampanji govoril Bernie Sanders in drugi na levem spektru družbenega in političnega sistema. V ZDA se povečuje število različnih zadrug, tudi delavskih. V zadružništvo vlagajo različna mesta: New York City vlaga v razvoj zadrug, glavno mesto Texasa Austin je sprejelo posebne spodbude za razvoj avtotaksi zadruge kot alternative Uberju. Tudi sindikati pripravljajo modele načrtov delavskega delničarstva, preko katerih bi se podjetja lahko preoblikovala v zadruge. Podobno se dogaja drugje, volja na terenu med aktivisti obstaja, sedaj je treba samo sprejeti ustrezne spodbude in razširiti potrebna znanja.
Kakšne so prednosti zadružniškega modela?
V osnovi gre za demokratično podjetje, ki ne temelji na kapitalskem, ampak na članskem vložku. Zadruga je lahko kakršnokoli podjetje, od velikega industrijskega kompleksa, banke, zavarovalnice do skupne trgovinice lokalnih kmetov. Prednost ima v svoji demokratični organiziranosti in trajnostni naravnanosti. Seveda ima tudi svoje slabosti, kot je recimo dostop do zagonskega kapitala in spodbud za vzpostavitev.
Paradoksalno je, da je v ZDA, kjer vlada ekonomski liberalizem, to bolj razširjeno, kot pa pri nas. Kako prisotno je zadružništvo pri nas?
Res je, v deležu zaposlenih je v ZDA več ljudi kot pri nas povezanih z zadrugami. Tudi ekonomski vpliv zadrug v deležu BDP je večji v ZDA kot v Sloveniji. Pri nas se je sicer po mednarodnem letu zadružništva 2012 začelo povečevati zanimanje za zadruge in za različne zadružne podjeme, preko tega so se začeli izvajati projekti spodbujanja socialnega podjetništva. Prišlo je do povečevanja števila zadrug, ki se pojavljajo tudi v sektorjih, kjer jih prej dolgo ni bilo. Vendar povečanemu številu registriranih zadrug žal ne sledi tudi število zaposlenih v zadrugah. Še več, število zaposlenih upada, hkrati pa je še vedno daleč največje število zaposlenih samo v kmetijskih zadrugah, ki še zdaleč niso edina potencialna oblika zadrug pri nas. Za razvoj zadružništva v Sloveniji bi lahko veliko naredili s sprejetjem predlaganega Zakona o delavskih odkupih, ki je bil na mizi v tem mandatu, vendar politika modernega centra za to ni našla posluha.
Kako razvito je bilo zadružništvo v Jugoslaviji. Kaj se lahko iz takratnega obdobja naučimo za današnji čas?
Ali govorimo o prvi ali drugi Jugoslaviji? Obe vojni sta negativno vplivali na razvoj zadružništva in sektor vsakič znova skoraj prisilili, da začne znova. Tako se je zaradi agrarne reforme in kolektivizacije po drugi svetovni vojni drastično zmanjšalo število predvojnih zadrug. Sistem se je spreminjal in s tem tudi položaj zadrug. Podobno je bilo po osamosvojitvi Slovenije, takrat so iz različnih razlogov zagon dobile zadruge v kmetijstvu, za razvoj zadružništva na drugih področjih pa ni bilo interesa. Po letu 2012 se je z porastom zanimanja tudi to počasi začelo spreminjati, vendar še zdaleč ne s tempom, kot bi se lahko oziroma kot bi bilo dobro za razvoj socialne ekonomije v Sloveniji.
V preteklosti si sodeloval pri študiji, ki je za vlado pripravila načrt možnega preoblikovanja prodajalca Tuša v zadrugo. Kaj ste ugotovili?
Da alternativa obstaja. Trgovinsko verigo Tuš, tako kot številne druge gospodarske družbe, bi lahko, če bi obstajala ekonomska in v določenih pogojih tudi družbene volja, preoblikovali po sodobnih zadružnih modelih. Vendar za to žal še ni dovolj volje tako s strani bank kot tudi politike, ki bi lahko oziroma morala sprejeti ustrezne ukrepe za razvoj tega segmenta demokratičnega upravljanja z gospodarskimi družbami.
Jernej Štromajer o možnih oblikah zadrug pri nas:
"Obstajajo možnosti za vzpostavitev zadrug za različne poklice, v okviru katerih bi se ljudje lahko povezovali v demokratična podjetja, ali pa da po zgledu ameriških mest dobimo kakšno avtotaksi zadrugo. Potem so tukaj še potenciali za preoblikovanja različnih podjetij tako, da se izvede delavski odkup."
Pri nas sicer imamo različne oblike vključevanja delavcev v odločanje pri podjetjih, ki smo jih želeli ali pa smo jih zapisali v zakone (npr. soudeležbo delavcev pri dobičkih, delavske odkupe podjetij). Toda tovrstne prakse ne zaživijo. Zakaj? Kaj bi morali spremeniti?
Zakon o delavskih odkupih, ki bi delavcem omogočil predkupno pravico ter uzakonil ustrezne spodbude za razvoj delavskih zadrug v Sloveniji, je obtičal v predalu ministra za gospodarstvo iz vrst modernega centra. Na načelni ravni državna podpora za to obstaja, žal pa nimamo sprejetih ustreznih podpornih mehanizmov, tako vsebinsko-postopkovnih kot tudi finančnih. Podobno je z zakonom o udeležbi delavcev pri dobičku; v času, ko podjetja kumulativno beležijo večmilijardno gospodarsko rast, je le peščica podjetij vključena v sistem udeležbe delavcev pri dobičku. Sedanji zakon o udeležbi delavcev pri dobičku pač ni dober in je potreben sprememb. Novelo tega zakona so predlagali v času Pahorjeve vlade, vendar je zakon v Državnem zboru padel po vetu Državnega sveta. Takrat so predlogu novega zakona obrnili hrbet koalicijski poslanci LDS in Zares.
Kako si razložiti dejstvo, da v Sloveniji leve in desne vlade vedno znova zagovarjajo privatizacijo nekdaj družbene lastnine, ko pa bi bilo velikokrat boljše, da bi obdržali državno lastništvo. Verjetno nam npr. Nemci ne svetujejo privatizacije slovenskega Telekoma in prodaje nemškemu Deutsche Telekomu, ki ga obvladuje država, zato, ker bi menili, da je to bolje za nas…
Nekateri politiki so žal pristali na washingtonski konsenz, ki zagovarja splošno privatizacijo, za katerega je zgodovina že pokazala, da je bil zgrešen. Britanski laburisti si danes tako prizadevajo, da država nazaj odkupi del sprivatiziranih podjetij, ki so ključna za javno infrastrukturo. Javna vlaganja v telekomunikacijska omrežja so recimo lep pokazatelj, zakaj je pomembno, da je država v imenu javnega interesa lastnik tovrstnih podjetij. Brez vsem dostopne javne infrastrukture imajo nekateri deli države slabše pogoje življenja; in tukaj potrebujemo državo, da tudi preko svojih infrastrukturnih podjetij omogoča vsem kakovosten dostop do javne infrastrukture. V ZDA recimo številna območja nimajo tako dobre pokritosti s širokopasovnim internetom kot v Sloveniji, ker za to ni dovolj velikega ekonomskega interesa glede na omejeno ekonomijo obsega bolj odročnih krajev. To je za določene dele države in družbe izredno škodljivo, saj se pojavlja vedno večji razkorak med mesti in podeželjem. Kot zanimivost naj povem, da so recimo prav v ZDA kot nadomestilo za manko javnega vlaganja v infrastrukturo uporabili zadruge; elektro zadruge so tako velik dobavitelj električne energije za dele države, kjer so se skupnosti morale same zorganizirati, ker je prišlo od izpada javnega vlaganja.
Jernej Štromajer o škodljivih vidikih privatizacije:
"V ZDA recimo številna območja nimajo tako dobre pokritosti s širokopasovnim internetom kot v Sloveniji, ker za to ni dovolj velikega ekonomskega interesa glede na omejeno ekonomijo obsega bolj odročnih krajev. To je za določene dele države in družbe izredno škodljivo, saj se pojavlja vedno večji razkorak med mesti in podeželjem."
Kakšne so sicer različne oblike zadružništva in na katerih področjih bi bilo smiselno razmisliti o vpeljavi teh pristopov v Slovenijo?
Zadruge so izredno prilagodljiva oblika demokratičnega podjetja. Lahko oziroma morali bi jih izkoristiti na skoraj vseh področjih, pa naj bo to razvoj potrošniških zadrug, ki jih v Sloveniji sploh nimamo, ali recimo za razvoj kakšne kreditne zadruge. Obstajajo možnosti za vzpostavitev zadrug za različne poklice, v okviru katerih bi se ljudje lahko povezovali v demokratična podjetja, ali pa da po zgledu ameriških mest dobimo kakšno avtotaksi zadrugo. Potem so tukaj še potenciali za preoblikovanja različnih podjetij tako, da se izvede delavski odkup. Potenciala in priložnosti je ogromno, vendar moramo za to vzpostaviti ustrezne podpore sisteme.
V enem izmed svojih nedavnih tekstov si se ukvarjal z vprašanjem erozije kapitalizma. Je zadružništvo po tvojem lahko alternativa znotraj kapitalizma ali alternativa za odpravo kapitalizma? Sploh potrebujemo alternativo kapitalizmu?
Do konca zgodovine vsekakor še ni prišlo in zato vsekakor potrebujemo alternativo sedanjemu sistemu. Kdor trdi, da ima tipsko delujočo alternativo, ki se lahko implementira naslednji dan, se seveda moti. Zavedati se moramo, da živimo v globalnem in medsebojno izredno povezanem svetu in da revolucija pač ni za vogalom. Obstaja pa resen potencial – in to kažejo tudi izkušnje od drugod –, da lahko začnemo v naš družbeno-politični prostor uvajati bolj emancipatorne, bolj demokratične oblike gospodarjenja. In v tem vidiku so zadruge kot demokratična podjetja idealna možnost. Razvoj vedno večjega števila zadrug tako lahko dolgoročno vodi v drugačen način urejanja medsebojnih ekonomskih in družbenih odnosov. Saj veste: vsaka pot se začne s prvim korakom.
