Včeraj je v koalicijska pogajanja poseglo še 29 intelektualcev s pozivom strankam levoliberalnega centra, naj se ne povezujejo s Slovensko demokratsko stranko (SDS) in naj ne izdajo zaupanja volivcev, ki so jim dali svoj glas. Pismo so naslovili na predsednike strank LMŠ, SMC, Stranke Alenke Bratušek, Desusa, SD in Levice.
»Apeliramo na stranke demokratičnega levosredinskega bloka, da sledite zgolj svojemu programu in svoji zavezi volivkam in volivcem ter kljub močnim pritiskom oblikujete koalicijsko vlado. Od koalicijskih partnerjev bo zahtevala veliko politične modrosti – a koalicija s politiko nestrpnosti, izključevanja, laži in ščuvanja bi pomenila zgodovinski poraz mlade demokracije ter verjetni poraz in odhod na smetišče politične zgodovine tistih strank, ki bi obrnile hrbet svojim volivkam in volivcem,« so strankam protijanševske skupine nič kaj prikrito zagrozili intelektualci.
Kako je leva koalicija sploh mogoča?
Koalicijsko žongliranje na liberalnem političnem polu je trenutno možno samo na dveh koordinatah: z Levico in brez NSi ali obratno. Liberalci se sicer že utrjujejo v sredinski blok pod vodstvom Marjana Šarca. Vse kaže, da bi njegovim pozivom znali pritegniti v SMC in Stranki Alenke Bratušek. Vendar imajo skupaj le bornih 28 poslancev, povrhu pa so pogajanja med njimi trenutno nasedla.
Scenarij ena: leva vlada
Po prvem scenariju bi v koalicijo povabili še stranki SD in Levico. Prva je pripravljena vstopiti v vlado, a le če tam ne bo edina leva stranka. Z drugimi besedami, v koaliciji si socialdemokrati želijo Levico. Za to sta verjetno dva razloga, Levica jim v opoziciji ne bo več odžirala volilnih glasov, liberalci pa s svojo večino SD ne bodo mogli stiskati v kot pri pomembnih vprašanjih.
Problem te enačbe je stranka Levica. Po notranjih razkolih je namreč kadrovsko podhranjena do te mere, da ni sposobna prevzeti in obvladati niti enega ministrstva. Mediji so pred dnevi poročali celo o odhodih obstoječih strokovnih delavcev poslanske skupine Levica, ki so le-to javno obtožili, da jih izkorišča, obrača druge proti drugemu, mobingira, in vse to za prenizko plačo.
Scenarij dva: manjšinska vlada z zunanjo podporo Levice
Vendar je koordinator stranke Levica Luka Mesec po pogovorih s Šarcem razkril svoj zviti načrt. Po portugalskem modelu bi podpiral manjšinsko koalicijo, kjer Levica ne prevzame nobene odgovornosti in ministrstva, podpirala pa bi le tiste zakone, ki so ji povšeči. Problem tega scenarija je, da bi že tako nestabilna koalicija LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus imela le 43 poslancev, pri tem pa bi vso smetano političnega kapitala pobirala Levica, ki bi podpirala le stvari, ki prinašajo politične točke. Zakoni, ki Levici ne bi bili povšeči, pa zaradi premalo absolutnih poslanskih glasov (46 poslancev) morda ne bi šli skozi zakonodajno proceduro. Spet politične točke za Levico.
Sicer pa je Levica, ki je ves predvolilni čas obljubljala, da bo sodelovala v programsko sorodni vladi, očitno že požrla svoje najradikalnejše programske točke – referendum o izstopu iz Nata in umik žice z južne meje, in se na vsebinski ravni že premaknila proti sredini.
Scenarij tri: sredinska koalicija plus SD
Na mizi tako ostaja samo še en scenarij, po katerem bi se SD spet odpovedal političnemu prestižu in vstopil v še eno koalicijo z liberalnimi strankami, le da tokrat v njej ne bi bile tri, ampak neobvladljivo število šestih po velikosti razmeroma enakih strank. Koalicija strank LMŠ, SAB, SMC, Desus, SD in NSi bi res seštela 50 poslancev, vendar bi prav vse morale popuščati jezičku na tehtnici – stranki NSi z agresivnim neoliberalno-konservativnim programom, s katerim želijo po eni strani otežiti dostop do splava, po drugi pa odločno spremeniti trenutno konfiguracijo javnega zdravstva in celotnega javnega sektorja.
