Slovenija je očitno država, ki ji ni ravno mar za stare ljudi. V uredništvo prejemamo številne zgodbe družin, ki so v zadnjem času izgubile svojca. Vse imajo en skupen imenovalec: namesto da bi njihov sorodnik v miru dočakal svoj konec, so ga premetavali iz bolnišnice na negovalni oddelek in od tam bolj ali manj v neznano.
Ena izmed takih zgodb je zgodba Alje M. Njena babica je ravno dopolnila 90 let, ko ji je nekega dne zmanjkalo ravnotežja in je padla. V bolnišnici so ugotovili, da sicer ni nič zlomljenega, a bolečine so bile prehude, da bi se gospa lahko sama postavila na noge. Po nekaj dneh v bolnišnici se je zdravnik odločil, da jo pošlje na negovalni oddelek. »Za gospo tukaj ne moremo narediti ničesar več,« je izjavil zdravnik. Alja in družina so začeli iskati dom, kamor bi lahko babica odšla po zaključeni rehabilitaciji, ki naj bi po začetni oceni trajala tri tedne. A ko so po nekaj dneh prišli k babici na obisk, je sledil šok. »Zdravnik nam je povedal, da se babičino stanje ne popravlja in se najbrž tudi ne bo več izboljšalo. Ob tem je dodal, da je odpustnica že napisana in da jo lahko odpeljemo.« ogorčeno pripoveduje Alja.
»A kam? Gospa je nepokretna in potrebuje oskrbo, prostora pa v nobenem izmed domov nismo našli. K sreči je svakinja zdravnica in nam je priskočila na pomoč. Ne vem pa, kaj bi storili, če je ne bilo.« pove Alja. »Kdo bi nam povedal, kako oskrbeti preležanine, kdo pomagal pri hranjenju, negi in dajanju zdravil?« še doda. »Veste, kako težko je obrniti krhko staro telo, v strahu, da se bo sesulo v prah, medtem ko čutiš, kako tebi ljuba oseba trpi zaradi neznosnih bolečin?« zgodbo s solznimi očmi zaključi naša sogovornica.
