Čeprav je afriška prašičja kuga, kot že ime pove, značilna predvsem za Afriko, se je v zadnjih letih bolezen razširila tudi v Gruzijo in Rusijo, baltske države, na Poljsko, Češko in v Romunijo, ta mesec pa so jo zaznali tudi na Madžarskem. Lani je bilo v Evropi prijavljenih 3985 pojavov bolezni pri divjih prašičih in 265 pojavov pri domačih prašičih.
Gre za nalezljivo virusno bolezen domačih in divjih prašičev, za katero ni cepiva. Za bolezen so značilne velike izgube, predvsem zaradi omejitev trgovanja in izvoza v tretje države. Najboljša ukrepa sta preventiva in v primeru izbruha bolezni nadzor nad izvajanjem predpisanih ukrepov, so povedali na upravi za varno hrano.
Najpogostejši prenašalci bolezni – divji prašiči
Bolezen na nova, še neokužena območja najpogosteje vnesejo okuženi divji prašiči. Za prenos bolezni na daljše razdalje pa je po navadi kriv človek s svojim ravnanjem (odmetavanje ostankov hrane, ki vsebujejo meso okuženih živali), opozarjajo na upravi. Pa tudi sicer ljudje z nezadostnim čiščenjem in razkuževanjem po stiku z okuženimi živalmi, trupli poginulih okuženih živali in vsem, kar je lahko prišlo v stik z virusom (npr. obutev, oblačila, vozila, druga oprema), krmljenjem prašičev s pomijami, ki vsebujejo meso ali izdelke iz mesa okuženih živali, omogočajo prenos bolezni na neokužene domače ali divje prašiče. Ko je bolezen prisotna, se širi predvsem z neposrednim stikom zdravih domačih ali divjih prašičev z okuženimi (mrtvimi ali bolnimi) domačimi ali divjimi prašiči.
Rešitev: dvojna ograja
Na vprašanje, kako naj rejci ravnajo, da do okužb ne bi prišlo, je specialist za prašičerejo Peter Pribožič odgovoril: »Rejci, ki imajo svoje domače prašiče v oborah ali na pašnikih, naj uredijo dvojno ograjo, ki preprečuje, da bi divji prašiči prišli v stik z domačimi. Med eno in drugo ograjo mora biti najmanj pol metra razdalje, ob tem naj bo zunanja ograja mrežasta.« Pomembna je seveda tudi higiena. »Rejci morajo poskrbeti, da si vsak, ki pride v hlev, razkuži obleko in obutev. Prav je tudi, da se omeji vstop v hlev,« svetuje.
Kakšni so klinični pojavi?
»Telesna temperatura med 40,5 in 42 stopinj Celzija, rdečina po koži na vršičkih ušes, repu, spodnjih delih okončin, na delih prsi in trebuha, zmanjšan apetit, apatičnost, modrikavost, motnje v koordinaciji, bruhanje, driska (včasih krvava), izcedki iz oči. Smrtnost je praviloma stoodstotna,« je znake bolezni naštel Pribožič.
Lovci: »Situacija je alarmantna«
Glede na to, da imajo pomembno vlogo pri preprečevanju širjenja bolezni lovci, smo se obrnili tudi na Lovsko zvezo Slovenije (LZS). »Gre za veliko težavo, situacija na tem področju je alarmantna, na kar so se številne države odzvale z drastičnimi ukrepi. Poleg zmanjševanja števila divjih prašičev, privabljalnega krmljenja in opustitve pogonov so države uvedle nagrade za vsakega odstreljenega ali najdenega poginulega divjega prašiča, avtomatski odkup vsakega uplenjenega divjega prašiča, povečali so nadzor nad lovišči, kmetom so izplačali odškodnine, da niso pobrali pridelkov, prepovedali so vse rekreacijske dejavnosti, uvedli so posebne hladilnice (iz gozda pripeljejo tudi drobovino) in posebno razkuževanje lovcev. Pri nas pa na žalost razen opozoril in nasvetov takšnih korakov še niso naredili,« so povedali.
