Na naše uredništvo se je obrnila bralka, ki jo je zmotila oznaka na sladkorju, za katerega je mislila, da je slovenski, nato pa je ugotovila, da ga izdelujejo na Hrvaškem. So jo neupravičeno zavedli?
STA
Bo proizvodnja sladkorja v Ormožu obujena?
Na naše uredništvo se je obrnila bralka, ki se je opisala kot potrošnica, ki vedno daje prednost slovenskim izdelkom pred tujimi. Pred kratkim je kupila tudi sladkor, na katerem je pisalo: »Uživajte v sadovih dela slovenskih kmetov!« Doma je nato zgroženo ugotovila, da je podjetje, ki sladkor proizvaja, iz hrvaške Virovitice. V skrbi, da so njo in ostale potrošnike prevarali, se je obrnila na več ustanov, a je nihče ni znal potolažiti.
Gre za slovenski izdelek?
Mercator
Slovenski ali hrvaški sladkor?
Glede na trenutno veljavno zakonodajo oznake, ki jih trgovci samoiniciativno dajejo na izdelke, niso nujno povezane s krajem izvora surovine. Za slovenski izdelek šteje izdelek, ki je v Sloveniji v celoti pridobljen ali proizveden oziroma je bil tu dovolj predelan. Slednje pomeni, da je bila v Sloveniji opravljena bistvena proizvodna faza. Nikakor pa torej ni nujno, da gre za izdelek, katerega sestavine so slovenskega izvora.
Ormoška zgodba
Glede na zakonodajo torej ne gre za slovenski izdelek, a roko na srce, tega proizvajalec niti ne trdi. Trdi pa, da je pesa, iz katere je sladkor proizveden, iz Slovenije, bolj natančno iz Ormoža. Čeprav se naša bralka sprašuje, kako v tovarni ločijo slovensko od hrvaške pese, so tokrat njene skrbi odveč. Slovenski kmetje v Ormožu in okolici so namreč lani po več kot 10 letih spet pridelali večje količine sladkorne pese. Petsto ton jo je odkupila prav tovarna v Virovitici, ki je nato na naš trg poslala omejeno serijo izdelkov s slovenskim poreklom.
Slovenskega sladkorja ni
Navedba porekla živila je obvezna le takrat, ko bi lahko odsotnost tega podatka zavedla potrošnika o njegovem pravem poreklu. Obvezno je treba označiti poreklo govejega mesa, pri sadju in zelenjavi pa je obvezna oznaka države, v kateri so bila živila vzgojena in obrana.
Leta 2006 so nizozemski lastniki zaradi kvot, ki jih je uvedla EU, in visokih odškodnin zaradi uvedbe kvot zaprli tovarno sladkorja v Ormožu, kmetje pa so morali začeti predelovati druge kulture. Ko se je cena sladkorja na mednarodnem trgu začela dvigovati, je postalo jasno, da je bilo zaprtje tovarne velika napaka. Kvote so prenehale veljati s prvim oktobrom 2017 in kmetje v Ormožu so se nemudoma lotili tistega, kar znajo najbolje – pridelave sladkorne pese. Združili so se v zadrugi Kooperativa Kristal Ormož in lani posejali 75 hektarov zemlje. Ves pridelek po ceni 36 evrov za tono so prodali hrvaški tovarni v Virovitici, letos pa bo proizvodnja vsaj še enkrat večja.
Zgodba sladkorja, ki svojo pot začne na poljih v okolici Ormoža in jo nadaljuje v tovarni sladkorja na Hrvaškem, ima še en zanimiv obrat. Preden pride na police v trgovskih središčih, namreč ponovno roma v Ormož, saj sta na območju nekdanje tovarne pakirnica in logistični center. No, morda bo nekoč spet tudi tovarna. Pobud je vse več. Čaka se le zasebnega investitorja, ki mu tako lokalne oblasti kot kmetje že dalj časa sporočajo: »Če začnete graditi tovarno, vam bomo pomagali!«
Mercator
