Tisti, ki bi ob tuji pomoči še lahko šli sami, pa se ob tem, ko jim med noge potisnejo plenice, čutijo ponižane in razžaljene. Številni zaradi tega tudi jočejo, a osebje je neizprosno. Premalo ga je, da bi vsakogar, ki težko ali sploh ne more več sam vstati, spremljali na stranišče. Kako se človek ob tem počuti, nikogar ne zanima. Zasebnost in dostojanstvo sta tam drugotnega pomena.
• »Hiša groze« ... ali kaj se dogaja v domu starejših Moste
Marsikje namreč še danes ne zaprejo vrat, ko starostnikom menjajo plenice, tako da so vsem na ogled. In navsezadnje: plenice starostnikom običajno menjajo le trikrat na dan (?!), dojenčkom jih je treba sedemkrat oziroma še večkrat, če je treba. Kako se počutijo več ur v svojem blatu, si lahko samo predstavljamo.
O plenicah in drugih zgodah in nezgodah v Comettovem domu starejših občanov v Domu Viharnik v Kranjski Gori smo se pogovarjali z Biserko Marolt Meden, poslovno direktorico Pediatrične klinike v Ljubljani in znano humanitarko, ki je za svoje človekoljubno delovanje dobila že vrsto priznanj.
Zakaj ste dali mamo Vido pri 85 letih v dom starejših?
Najprej smo na dom povabili oskrbovalke Zavoda za pomoč na domu Ljubljana, pa je mama zaradi demence odklanjala njihovo pomoč. Ni jim odprla vrat, ker je bila prepričana, da vse zmore sama, čeprav v resnici ni več mogla skrbeti zase. Velikokrat je pozabila na hrano na štedilniku in samo sreči se lahko zahvalimo, da naša hiša ni zgorela. Ni jemala zdravil in večkrat smo jo našli na tleh v sobi, na terasi itd., ko smo prišli domov, saj se po padcu ni mogla več sama pobrati. Poleg tega je oslepela na eno oko in tudi zaradi tromboze in popuščanja srca je potrebovala redno terapijo in nadzor.
Zanjo pa niste dobili prostega mesta v nobenem od domov za starejše v Ljubljani?
Ne. Ljubljančan v Ljubljani tudi pet let čaka na prosto mesto na negovalnem oddelku ali na oddelku za osebe z demenco ali če hoče imeti senior svojo sobo.
Ker je mama postala nevarna sebi, ste jo kot njena uradna skrbnica najprej namestili v Dom starejših občanov v Notranje Gorice, kjer pa je ostala le od aprila leta 2014 do 5. januarja naslednje leto. Zakaj?
Ta dom se nam je zdel po prvem ogledu lep, nov in urejen, a mamo je najbolj motila žičnata ograja pred njenim oknom in me je prepričevala, da je spet v »logorju«. Med vojno je bila njena družina izgnana v delovno taborišče v Nemčiji.
Varovance so popoldne običajno posedli na kavče, ki so bili postavljeni tako, da »izhod« ni bil mogoč.
Tam so spali, dremali ali gledali, kar se je naključno vrtelo na TV … Mama je takrat še hodila in se je zamotila tudi s televizijo v sobi in s časopisom. Najbolj sva bili s sestro prizadeti, ko jo je napadel eden od varovancev, ki so ga nato odpeljali v psihiatrično bolnišnično oskrbo, mamo pa so pustili brez ustrezne pomoči in je bila čisto iz sebe in v hudem stresu. Potem so ji izginile zlata verižica, zapestna ura, budilka … Ko smo o tem spregovorili z zaposlenimi, so rekli, da smo krivi sami, ker tega ne bi smela imeti.
In potem še zimska garderoba.
Res je. Ko sem prinesla zimsko garderobo, sem jo izročila gospodinji, ki jo je dala v vrečo in pripravila za označitev. Ker je kar nekaj dni ni bilo v mamini omari, sem začela spraševati, kje je. Začeli so jo iskati, a se ni našla. Pa se niso nič preveč obremenjevali. Prešit črn plašč, vinsko rdeča bunda, zimski puloverji … Prinesla sem kapuci od plašča in bunde, da bi lažje iskali, a ko smo odhajali iz doma, so izgubili tudi eno od kapuc. Krajo sem prijavila na policijsko postajo, zatem sem dobila elektronsko sporočilo, da vodijo ovadbo zoper neznanega storilca, in to je vse.
Ker prostora v Ljubljani še vedno ni bilo, ste mamo januarja 2015 prestavili v Dom Viharnik v Kranjsko Goro, saj ste slišali, da je to zaupanja vredna ustanova.
Dom Viharnik je zagotovo eden najlepših v Sloveniji. Zelo lepo je urejen in v lepem okolju, obdan z zelenjem, kar je imela moja mama vedno rada. Iz sobe je pogled na travo, smreke … V njem so stanovanjske skupine s kuhinjo/jedilnico in dnevno sobo ter prostorne sobe z izhodom v okolico. A danes žal to mami nič več ne pomeni.
Torej ste bili spet razočarani?
Mama je malce posebna po značaju in je bila vedno najraje sama. Zadrževala se je v svoji sobi in zgodile so se ji številne nesreče: zlomljena ključnica, prebita glava … In vedno sem morala na vrat na nos na urgenco v Splošno bolnišnico Jesenice. Ko sem na telefonu zagledala številko 04, sem vedela, da je spet nekaj narobe. Veliko težav v domu je bilo pri jemanju zdravil. Mami so dali tablete, a sva jih s sestro našli vsepovsod, le vzela jih ni. Terapije tudi ni dajalo zdravstveno osebje. Zdaj se je to sicer izboljšalo.
Po raznih nezgodah je mama poleti leta 2014 zbolela.
Od tedaj ne hodi več. Naj priznam, da sem in še velikokrat jokam, ko se od nje peljem v Ljubljano. Zaradi nemoči in vsega, kar se tam dogaja.
Začeli sva s plenicami.
Te niso najhujše zlo naših domov za starejše. Mnogo huje je, da varovancev, ki so še telesno krepki in polni življenja, a brez hojce ali invalidskega vozička ne morejo iz sobe, zjutraj ne oblečejo več v oblačila in jih ne posadijo v voziček. V Viharniku ostajajo seniorji v posteljah takrat, ko imajo »dan za odvajanje« in kadar so utrujeni ali imajo preležanine ter ne morejo sedeti. Je pa težava, ker naj bi jih dvignili samo enkrat na dan. Moji mami bi verjetno ustrezalo, da bi jo dvignili za vsak obrok in bi vmes počivala. Žal pa tudi to ni mogoče, če je v službi v njeni skupini samo ena oseba.
Pravite, da je pogosto lačna.
Mama je bila v mladosti dietna kuharica in šefica bolnišnične kuhinje v Mariboru. Zelo dobra kuharica je bila, rada je dobro jedla. Zdaj zaradi bolezni niti ne ve, kaj jé, in jé zelo počasi. Zelo je shujšala. Žal ne vem, koliko tehta, ker v domu nimajo tehtnice za nepokretne varovance. Jedilnika ne pripravlja dietetik, ki bi ga lahko prilagodil kronično bolnim. Pasirana hrana je običajno enakega videza in verjetno tudi okusa. Kadar je mama lačna (denimo, ko izpusti zajtrk ali drug obrok, ker kar spi), me takoj ko me zagleda, prosi za hrano. Tudi po dve uri skupaj jé, da se do sitega naje in je potem zadovoljna. Zdaj je zelo nesrečna, ker ima zaradi težav s požiranjem samo pasirano hrano, in vedno prosi kruha. Obsojena je na tekočo hrano, čeprav ji niso opravili testa požiranja …
Popoldne in ob praznikih, ki trajajo več dni skupaj, številni varovanci sedijo za mizo ali ležijo v posteljah in bolščijo v prazno.
Tudi v Viharniku imajo premalo osebja in še poseben sistem, da kader kroži, in tako ljudje z demenco nimajo ob sebi vsak dan vsaj ene stalne osebe. Le delovna terapevtka je ista že tretje leto in je res srčna in krasna, a kaj, ko bi jo morali klonirati, da bi bila z varovanci vse dni skozi vse leto! Prijetna sta tudi informator in informatorka ob vhodu, ki istočasno skrbita za »bife«.
Torej naši domovi starejših, javni ali zasebni, še niso dojeli, da so tam zaradi starostnikov in ne nasprotno.
Vedno imajo na voljo cel kup izgovorov, zakaj mama nima oblečenega spodnjega dela pižame, zakaj nima v ustih zobne proteze, zakaj ni dodatkov … A najbolj me boli, da me ne jemljejo resno. Ko opozoriš na neprimerno prakso, se takoj čutijo napadene in tako odreagirajo. A ne gre za to. Treba je take dogodke vzeti kot izziv za izboljšanje …
Se veliko pogovarjate z vodstvom doma?
Se. V glavnem po elektronski pošti ali na napovedanih sestankih, ko vzamem dopust, da lahko pridem dopoldne. Popoldne ali ob koncih tedna jih ni tam. Moram reči, da se velikokrat kaj dogovorimo, a kaj, ko je kmalu spet po starem ... Vem le to, da na stara leta ne bi bila rada v takšnem domu.
Pravite, da ni problem v zaposlenih, saj številni garajo.
Ja in se trudijo, a žal jih je premalo, da bi lahko naredili vse, kar od njih pričakujemo svojci. Moti me tudi, da si vodilni v vseh slovenskih domovih veliko premalo prizadevajo za spremembo normativov v domovih za starejše. Ni dovolj, če enkrat, ali dvakrat, ali večkrat predlagaš. Truditi se moraš, dokler ne dosežeš sprememb!
Bo kdaj bolje poskrbljeno za starejše ljudi?
Veliko pričakujem od zakona o dolgotrajni oskrbi, a še tako dober zakon ne bo pripomogel k izboljšanju stanja, če se ne bomo v družbi odločili, da starostnikom odrežemo večji kos kruha. Naj še enkrat poudarim, da so normativi v domovih starejših popolnoma neustrezni, ker so starejši vse bolj bolni, vedno več kroničnih bolezni imajo in njihova starost se podaljšuje. A to so kljub temu ljudje, ki ne smejo biti diskriminirani.
Nismo negovalna bolnišnica!
Direktorico doma Viharnik Karmen Romih smo seveda zaprosili za pojasnilo oziroma njeno videnje težav, na katere opozarja Biserka Marolt Meden. Njen odgovor objavljamo v strnjeni obliki.
Poudarila je, da skušajo življenje v domu narediti čim bolj podobno domačemu, stanovalcem pa ponuditi toliko pomoči, kolikor je potrebujejo, ter jim tako omogočiti samostojno življenje in občutek koristnosti. Na skupinah stanovalcev pa storitve izvajajo »glede na ugotovljene potrebe in razpoloženjsko stanje stanovalcev. /.../ Dom Viharnik upošteva vsa strokovna merila pri delu s stanovalci z demenco, kar potrjuje poročilo varuha človekovih pravic. Pester nabor dejavnosti se večinoma izvaja v dopoldanskem času, popoldne le tiste, ki smo jih prepoznali kot smiselne. V popoldanskem času ob nedeljah in praznikih prostočasne dejavnosti vodijo gospodinje. Velikokrat pa so stanovalci utrujeni in si želijo popoldanskega počitka. Zavedamo se pričakovanj in stisk svojcev ob pešanju njihovih staršev, svojci včasih ne sprejmejo dejstva, da njihovi starši niso več tiste osebe, kot so jih poznali prej, zato kontinuirano organiziramo sestanke s svojci stanovalcev in jih obogatimo z izobraževalnimi vsebinami. Redno izobraževanje omogočamo tudi zaposlenim, ki imajo tudi možnost izbire delovnega mesta. Dom Viharnik ima bolj izobražen kader, kot ga zahteva delovno mesto. Domovi za starejše po svoji vsebini tudi niso negovalne bolnišnice, česar se svojci stanovalcev vse premalo zavedajo. Skupaj s Skupnostjo socialnih zavodov resorni ministrstvi nenehno opozarjamo na zastarele kadrovske normative. Ti so izobrazbeno in številčno podhranjeni, kar onemogoča tako kakovostno delo, kot si ga želimo in ga svojci stanovalcev pričakujejo. Za delo s starejšimi in za delo v domovih se odloča malo ljudi, kar podpirajo številne raziskave. V zadnjem času se v slovenskem prostoru ukvarjamo tudi s pomanjkanjem bolničarjev oziroma negovalcev. /.../ Odgovornost družbe se kaže tudi v skrbi za starejše in v prostovoljstvu, ki je pri nas zastopano v nizkem odstotku. /.../ Prizadevamo si za kakovostno zdravstveno nego in oskrbo ter za prikaz realnega stanja, ki je včasih drugačno od pričakovanja svojcev.«
