S partnerjem in otrokom živi v vaškem okolju, kjer so v cerkvi molili za sinovo zdravje. Mlade mamice so ga povabile s seboj na vsakodnevno vozičkanje, kot da bi bil ena od njih. Mark je na naši medijski sceni pred leti dokazal, da lahko majhna zasebna televizija (Paprika) konkurira multinacionalkam. Danes živi umaknjen iz medijskega sveta, kar je najbolj osrečilo njegovega življenjskega partnerja Roka. Pred časom se je izpostavil, ko se je trudil za to, da bi sina Tristana in druge slovenske otroke lahko operiral izraelski kirurg, s katerim so prav v tistem času pri nas prekinili sodelovanje. Tristan, ki so mu napovedovali samo nekaj minut življenja, je danes srečen in zdrav otrok. Tudi zato, ker sta Mark in Rok naredila vse, da bi bilo tako.
Kako torej ljudje dandanes sprejemajo dva moška z otrokom?
V Izraelu sem se sprehajal s slovenskim kirurgom, ki je dve uri pred tem sodeloval pri operaciji mojega otroka. Med pogovorom mi je povedal, da je razmišljal, ali bi sploh operiral mojega otroka, ker se ni strinjal z našim načinom življenja. Ko pa je videl, kakšen odnos imamo v naši družini in kakšna je moja ljubezen do otroka, se je odločil, da tega moralnega vprašanja ne bo več odpiral. Rekel je, da je začutil najino ljubezen do otroka ter način komuniciranja in da česa takega še ni videl v svojem življenju … Rokova stara mama je danes stara 93 let in od vseh ljudi sva si najbolj želela prav njo povabiti na registracijo najine partnerske zveze. Roka je bilo strah njenega odziva, ona pa me je le prijela za roke in vprašala, kaj naj obleče … Center za socialno delo naju je obiskal na domu, ko je želel Rok posvojiti Tristana. Prišle so tri ženske, ki sem jim ponudil čaj, na koncu pa so v zapisnik napisale, da tako lepega bivalnega okolja, kot ga ima ta otrok, ni v vsej občini. Tako spreminjamo mnenja, saj so te tri gospe odšle domov in o tem govorile svojim možem in staršem, prijateljem …
Kako pa je bilo na začetku?
Poznam ljudi, ki so res doživeli travme in so se jim starši odpovedali. Tudi moja družina sprva ni bila navdušena. Spomnim se očeta, ki se o tej temi ni nikoli pogovarjal. Nekoč sva se srečala na kavi. Pogovor je tekel naokoli, na koncu pa mi je rekel, naj pozdravim fanta, kar je bil njegov način, da mi je dal vedeti, da je vse v redu.
Ali ste Roka pripeljali domov kot svojega fanta?
Pred tem sva oba predstavljala partnerje kot prijatelje, tokrat pa sva bila Mark in Rok. Midva sva povsem neklasični gejevski par, saj sva kot upokojenca, nikoli nisva hodila na gejevske zabave in podobno.
Omenili ste, da sta z Rokom registrirala svojo zvezo … Kaj vama je to pomenilo?
Ko je začel veljati zakon o registraciji istospolne zveze, je za naju pomenil najosnovnejše, pravnoformalno jamstvo, da sva lahko par. Rok je nekoč imel težave in so ga z rešilnim avtom odpeljali, ko pa sem prišel v bolnišnico, mi niso hoteli ničesar povedati. Ker mu pač uradno nisem bil nič! Tako sva že prvi dan želela registrirati najino zvezo, zdaj pa se je to spremenilo in so nama poslali poročni list z novim datumom, kar naju je prizadelo. Kako in kdaj bova zdaj praznovala obletnico poroke? (smeh) Poroke ne potrebujem zaradi poročne obleke, ampak zaradi varnosti otroka, zdravstvenega zavarovanja, da ima enake pravice, da lahko obiščem partnerja v bolnišnici … Država nama je znala izračunati skupne dohodke za zmanjšanje otroškega dodatka, na drugi strani pa niso znali urediti pravic. Tristan je moj biološki otrok, zato se mi je zdela Rokova posvojitev zelo pomembna. Rok je človek, ki se vsako jutro prebuja z najinim otrokom. Biološkega otroka je lahko partner že prej posvojil, na referendumu pa se je zdelo, kot da je to največje zlo, proti kateremu se je treba bojevati do konca. Česa se bojimo? To je enako, kot bi rdečelaskam odvzeli pravico, da bi še naprej pile kavo v lokalu. Vesel sem bil, da je bil okraj, v katerem živimo, edini v naši občini, v katerem smo zmagali na referendumu. Prepričan sem, da je to tudi zato, ker vidijo nas – dva človeka, ki gresta z otrokom v trgovino. Moj otrok je strašni zbiralec regrata in tako sva zadnjič zašla tudi v cerkev, ko so ravno imeli žegnanje. V cerkvi so bile bele ikebane, sin pa je postavil regrat v sredino in bil šele potem zadovoljen. Ne morem verjeti v Boga, ki želi mene izločiti, kot ga prodaja institucija, saj Sveto pismo govori drugače.
Če bi lahko izbirali – ali bi se še enkrat rodili kot gej?
Verjetno ne, ker bi bilo življenje veliko lažje.
Torej nihče ni ravno srečen, ko ugotovi, da je gej?
Tega ne vem, meni pa bi bilo lažje, če bi se poročil s sošolko iz srednje šole in bi imela kup otrok. Ko sem prvič zagledal Roka, sem začutil metuljčke, česar pač pri ženskah ni bilo … Trdim samo, da je lažje in da nihče ne bi tega izbral, ker ...
Kako ste to sprejeli pri sebi?
Zelo pozno sem se zbudil na tem področju in nisem eksperimentiral z dekleti in fanti, ampak sem raje seksualnost potlačil vase. Roku je bilo jasno že od začetka, meni pa dolgo ni bilo jasno, zakaj ničesar ne čutim do deklet. Vedel sem le, da mi je določen moški simpatičen. V mladosti sem videl pomanjkljivo oblečenega moškega le v reklami za spodnje perilo, danes pa živimo v drugem svetu, zato mladi to lažje prepoznajo, kot sem lahko jaz.
»Če ne bi bilo aktivistov, danes ne bi imeli svojih pravic. Če ne grem na parado ponosa, še ne pomeni, da tega ne podpiram! Na paradi so korakali tudi politiki, ki niso naredili ničesar, ko bi bilo treba dvigniti roko na glasovanju. V Cerknici sem osebno najel jumbo plakat, na katerega sem napisal, da je Notranjska ZA. To je bil moj prispevek ob referendumu. Angelca Likovič je gospa, ki bi izbrisala vse geje, na morju pa je povsem drugačen človek in naju z Rokom vabi na kavo – in tega ne razumem. Z Angelco sva sodelovala pri Kmetiji in je bila prijazna. To je posledica politične note in ljudje bi morali znati ločiti, kdaj gre za pozo in kdaj za odnose.«
Ali je bil to kdaj za vas tabu?
Ne. Bližnjim sem zelo hitro povedal, staršem pa sem malo zavil v celofan. Zavedam se, da je to težja pot, zato bi izbral drugačno, če bi lahko izbiral. Morda ima Bog z menoj drugačne načrte in me je naredil takega. To ni bila odločitev, ki bi jo sprejel pri zajtrku … Ko sem se preselil v Ljubljano, sem spoznal fanta, s katerim sem bil štiri leta, potem pa sem zaživel z Rokom. Dve leti sem živel v študentskem naselju v Ameriki in takrat sem prvič videl dve lezbijki, vendar so bili to drugačni časi. Danes se ne bojim Tristanovih sovrstnikov, ampak njihovih staršev. Vprašanje je, kako bodo oni razložili svojim otrokom, kdo je njihov sošolec, in kako bodo oni to prenesli njemu.
Ampak z Rokom sta se preselila v Cerknico … kjer je življenje malo drugačno kot v Ljubljani. Kako so vaju sprejeli?
Tukaj je težav še manj. Razmišljala sva, da bi dala otroka v angleški vrtec in da bi po njega vedno hodil le eden izmed naju, da ne bi bilo videti, da sva par. Ko sem videl reakcijo zdravnikov, ki so bili zelo spoštljivi, pa sem ugotovil, da imam težave jaz in ne drugi. Zakaj bi otroka izoliral od sovrstnikov? Tristan gre septembra prvič v veliki vrtec, kot sam temu pravi, in ne bomo imeli predpriprav. Gremo naprej s tokom, težave bomo odpravljali, ko bodo prišle. Nekateri otroci so debeli, drugi so Bosanci … – kar naprej lepimo etikete na druge in to je težava!
Kako si to razlagate?
Jaz sem manjša težava, če je drugi večja – iz tega izvira vse. Če so tvoje težave večje, postanejo moje težave v trenutku manjše. Moj mož me tepe, moj mož je alkoholik, ti si pa peder. Moj mož ima ljubico, ampak je tvoja težava večja, ker si gej … Ta problem je enak pri debelih ljudeh, pri Bosancih … Na ta način skrivamo svoje bolečine, ki izginejo, ko jih zamažemo s težavami drugih. Potem pa se v življenju zgodi, da potrebujejo ravno tega pedra, in takrat dobim priložnost, da pokažem, kako dober človek je lahko ta peder. Takrat so ljudje presenečeni. Na koncu se lahko zgodi, da ti bo ritko obrisal prav medicinski brat, ki je gej, lastni otroci pa ti je ne bodo želeli. Morda nikoli ne boš izvedel, da je bil ta človek gej, ti pa si vse življenje pljuval po njih. Poznam veliko ljudi, vendar ne veliko gejev. Moj najboljši prijatelj mi je priznal, da ni bil naklonjen gejem, danes pa si ne zna predstavljati, da me ne bi bilo v njegovem življenju, da bi me lahko poklical in mi povedal, kaj se mu je zgodilo. Na prijateljstvo ne vpliva, s kom sem in s kom spim.
Kako so vaju sokrajani gledali na začetku, ko sta dobila otroka?
V tem okolju se nisem rodil, ampak sem se tja »priženil«. Lepo so me sprejeli, a največji šok je bil ravno, ko sva dobila Tristana in so neko jutro prišle sosede z vozički in mi povedale, da »vozičkarice« hodijo ob osmih zjutraj na kavo. Še vedno imam slike, ko smo se dobivali na kavi! One so prve potrkale na moja vrata in me tudi gnale na sprehod, čeprav jaz prej nisem toliko hodil.
Kaj pa starejše sokrajanke? Ste šli kdaj z vozičkom v nedeljo mimo cerkve?
Veliko ljudi je molilo v cerkvi z župnikom, ko je imel Tristan operacije. Ko je imel operacijo, sem poklical in zaprosil za molitev. Očitno sem tudi pri teh ljudeh pustil neko sled, da so molili za nas. Sicer pa so me prepoznali že takrat, ko sem delal na TV Papriki, in na ta račun še danes dobim pri mesarju boljši kos mesa, saj so me hvalili, da sem jim »fajn«. Če bi se takrat izolirala, bi s tem sprožila tudi govorice. V življenju sem bil deležen številnih žaljivih komentarjev, vendar le od ljudi, ki so se skrivali za titulo. Eden od zdravnikov na Pediatrični kliniki mi je rekel, naj otroka reklamiram, kjer sem ga kupil! Od tod tudi zgodba, zakaj sem se tako bojeval za srčno kirurgijo, saj vem, da mi ne morejo vzeti nečesa, kar mi pripada. Na vse mogoče načine so se trudili, da bi me prepričali, da sem čuden, ker zahtevam za otroka tisto, kar mu pripada. Ko je prišlo medicinsko letalo po Tristana, sem ves čas presedel na stranišču letala, ker drugje ni bilo prostora, zdravniki s Pediatrične klinike pa so trdili, da sem zahteval nadstandardno letalo! Bil sem eden od staršev, ki so si upali govoriti, čeprav so me tudi domači prepričevali, naj bom tiho. Vsaka mama bi naredila za svojega otroka vse, ker sem gej, pa zato nisem nič drugačen. Skozi zgodovino so nam vcepili ponižnost in podrejenost, jaz pa vem, da zdravniki niso vsemogočni. Gre predvsem za odnos, ki ga pokažeš kot osebnost.
Če ne bi tako vztrajali pri operaciji srca v Izraelu, kaj bi bilo danes s Tristanom?
Če se ne bi odločili za brezkompromisen odnos, tudi v dialogu z zdravniki, danes Tristan ne bi bil več živ. Verjetno bi rekli, da so naredili vse. Nismo zahtevali nič nadstandardnega, vendar je bil ravno takrat čas, ko čez noč niso več hoteli pošiljati otrok v Izrael. Mislim, da Tristan v tem primeru ne bi imel priložnosti, da bi dokazal, da je borec. Ne vem, kaj nas še čaka, a danes ga vidim kot najbolj zdravega otroka. Zdravnik nama je rekel, da imava dve možnosti: ali narediva doma mini bolnišnično sobo z vsemi aparati ali pa se bova odločila, da je otrok zdrav. Sicer pa prav te dni spet odhajamo v Izrael.
Ali so vam naši zdravniki priznali, da ste imeli prav, ko ste vztrajali?
Ne. Poskušal sem jim dopovedati, da verjamem, da večina deluje v najboljši veri, vendar ne moreš poznati pečice, če ne pečeš vsak dan. V Izraelu in pri tem določenem zdravniku »pečejo« vsak dan večkrat, zato znajo predvideti tudi morebitne zaplete. Vsak od nas si zasluži najboljšo možnost. Nisem odvetnik tega zdravnika, ker je rešil mojega otroka, ampak ga hvalim zato, ker je po operaciji še vse do jutra sedel ob meni in bil moj psihoterapevt, saj sem bil v slabšem stanju kot otrok. Tega pri nas niso sposobni …
