Skoraj je že kazalo, da Ivanka Mežan ne bo sprejela vabila na pogovor. »Saj ne morem več nič novega povedati,« se je skušala izgovoriti, »nahrbtnik je prazen! Rekli bodo, da vedno govorim iste stvari.« A že med tem, ko sva iskala vsak svoje razloge za in proti, se je razvil živahen pogovor.
Tako živahen, da mi je Mežanova že po telefonu povedala veliko zanimivega. Tudi šalo o znanem nekdanjem vseprisotnem politiku, zaradi katerega so se ljudje bali odpirati konzerve, da ne bi skočil še iz njih. Za nič na svetu mu ne bi želela biti podobna! Med pogovorom sva se v hipu strinjala o vrsti stvari, ugotavljala, zakaj je naš svet tako zapleten, in skušala neuspešno izračunati, koliko generacij je odraslo ob njenih vlogah od leta 1944, ko je začela nastopati v gledaliških predstavah. Na koncu je Mežanova le še dodala: »Zdaj najbrž ne morem reči ne!«
Zaradi igralcev ni še nihče umrl
Vztrajanje se je splačalo. Mežanova je tudi v živo čudovita sogovornica z izjemnim žarom, spominom za podrobnosti, ljudi in razpoloženja. Je oseba s karizmo in preprosto človeško toplino obenem. Prav to je bilo vedno mogoče začutiti tudi v njenih številnih vlogah. Je prisrčen in duhovit človek z umirjenostjo, modrostjo in izkušnjami, ki so se nabrale z leti in ob številnih srečanjih z ustvarjalci iz gledališkega sveta.
Posebna navezanost jo je družila z Milo Kačič
»Bila je moja najboljša prijateljica. O njenem življenju bi lahko napisali roman. Veliko je trpela vse življenje, že od otroštva. Spominjam se, kakšno energijo je imela. Vse je zaživelo, ko je vstopila v prostor, vse je razgibala.«
A Mežanovi značajska skromnost ne dovoli, da bi se vsaj za hip počutila, kot da je bilo njeno igralsko delo pomembno, da smo si njene številne vloge gledalci dobro zapomnili in da nas je z njimi obogatila. »Včasih slišim, naj bi bilo delo igralcev težko, da pri tem izgorevajo. In si mislim: kaj pa zdravniki? Ves čas pomagajo ljudem in rešujejo življenja. Igralci te odgovornosti res nimamo, zaradi nas ni še nihče umrl,« pove nasmejano.
Dogovorila sva se, da se bova pogovarjala brez »voznega reda« in naštevanja vlog iz njene kariere. O teh je govorila že v številnih drugih intervjujih. Začela sva kar pri aktualnem dogajanju z mojo pripombo, da takšnega vprašanja najbrž še ni dobila. (»Kakšen domišljavec,« je na glas pripomnila Mežanova.) Kako je doživela osvojitev zlate medalje naših košarkarjev na evropskem prvenstvu? Je spremljala finale? »Seveda sem ga spremljala! Ne ves čas, ker mi je bilo tako hudo, da sem šla stran in potem spet hodila nazaj gledat, kako nam gre in kakšen je rezultat! Čudovito je bilo, a mislim da se je spet pokazal naš manjvrednostni kompleks. Kakšna evforija se je sprožila! Uspeh nas tako dvigne, da se nam zdi, kot da nas brez tega ne bi bilo več. Vse v redu, zmago in športnike zelo cenim, a se mi zdi, da bi morali še pri katerem od drugih uspehov pokazati takšno navdušenje!«
Cvetje je pobrala slana
Ena najbolj prepoznavnih vlog Ivanke Mežan, letos je dopolnila 91 let, je bila v filmu Cvetje v jeseni. Le kdo se ne spominja Maruše, prodajalke lecta, ki je s slutnjo nečesa tragičnega občudovala zaljubljeni par!. Če hočemo ali ne, vlogo je pač treba omeniti. Če igralke tega ne bi vprašal, bi preskočil nekaj pomembnega v njeni karieri. Jo torej vseeno lahko na kratko opiše? Mežanova se je kar prijela za glavo, se takoj zatem prisrčno nasmejala in odločno odgovorila: »V enem stavku: cvetje je pobrala slana!« Kdove kolikokrat je že morala odgovoriti na to vprašanje. Film so posneli leta 1973. »Zanimivo se mi zdi, da se je tako prikupil ljudem, saj je kot nekakšna idila ali lepa razglednica, ki jo vsi radi pogledajo. Vse je tako lepo. Vem, da ni prav, da tako komentiram, in razumem, da je bil film ljudem zelo všeč. Seveda je prijetno in lepo, da so si ljudje vlogo tako zapomnili. A mislim, da so bile tudi moje druge vloge enako dobre.«
Čeprav Mežanova ne nastopa več v gledališču, jo številni še vedno sprašujejo, kdaj in kje bo spet nastopila. Izjemo naredi le pri manjših vlogah v katerem od študentskih filmov. »Zelo rada delam z mladimi in opazujem, kako so sproščeni, pogumni, prodorni … všeč mi je, kako iščejo poti. Zelo me je prevzel eden takšnih filmov z naslovom Kam.«
Vse bi bilo lahko tudi drugače
Med vojno je bila Mežanova gimnazijka v Ljubljani, a šolanje je prekinil en sam nepredviden dogodek v času italijanske okupacije Ljubljane, ko so bili dijaki prisiljeni govoriti v jeziku, ki ga niso obvladali. »Učiteljica, temna je bila in majhne postave, menda doma iz Kalabrije, je bila groba do naše sošolke Vesne in ta jo je udarila. Profesorica je planila v jok in stekla k ravnatelju, ta pa je besen zakorakal v razred in nas vse tisti hip izključil iz šole. Ves razred je bil izključen, nismo smeli več priti v šolo.«
Mežanova pravi, da je njeno življenje usmerjala cela vrsta naključij. »Vse bi lahko potekalo tudi drugače. Še igralka sem postala po naključju. Kar zgodilo se je,« se spominja. Pri 17 letih je odšla s sošolko v Črnomelj k partizanom in pomagala pri različnih opravilih. »Tam sem srečala kulturnike, kot so bili Lojze Potokar, France Presetnik, Jože Tiran in Matej Bor. Povabili so me v svojo skupino, začela sem nastopati in bila krajši čas radijska napovedovalka.« Spominja se besed Filipa Kumbatoviča Kalana, ki jo je spodbudil, naj nadaljuje: »Iz te nekoč še nekaj bo!« in recitiranja pred vso brigado. »Brez ozvočenja so nas morali vsi slišati. 'Še pomnite, tovariši …'« Mežanova ponazori način takratnega zanesenega recitiranja in opiše optimizem takratne mlade generacije. »Kumbatovič je ustanovil gledališče na osvobojenem ozemlju. V partizanih smo igrali Moliera in Čehova. Kako posebno je to bilo, igrati takšne avtorje v vojnem času za borce, a takrat se mi je vse zdelo samoumevno! Večkrat pomislim, kako je bilo mogoče, da so nas fantje tako dobro sprejeli. Večina je prvič doživela gledališko predstavo. Naslonjeni na puško so nas opazovali, nekateri so imeli od ganjenosti rosne oči.«
Ivanka, ti si samogriz
Kmalu po vojni so prišle na vrsto pomembnejše vloge. Vpisala se je na igralsko akademijo, službo je dobila v ljubljanski Drami. »Mila Kačičeva me je prišla pozdravit skupaj z Marijo Nablocko in rekla: 'No, pa smo dobili Ofelijo!'« Pozneje je to vlogo tudi odigrala. »Nablocka je bila velika igralka tistega obdobja, o njej bi lahko veliko govorili kot o izvrstni igralki in izjemni osebi. S Kačičevo sva ves čas ostali zelo dobri prijateljici. Pravzaprav je bilo tako z vsemi člani ansambla. Nobene tekmovalnosti ni bilo čutiti kot včasih danes.« Seveda je bil ansambel takrat manjši ter oder in delo v gledališču v tehničnem pogledu zelo drugačna kot danes. Si je bilo težko zapomniti veliko besedila? »Številni mislijo, da je to težji del igralskega poklica, a jaz s tem nisem imela težav. Na vajah smo dolgo ponavljali besedilo, včasih več mesecev, tako sem si ga z lahkoto zapomnila.
Le enkrat se mi je zgodilo, da sem se zmedla. Ne poznam razloga. Preprosto ni šlo naprej, na odru sem bila s soigralcem Janezom Albrehtom. Trajalo je le kratek čas, a bilo je mučno, zame in za gledalce. Nato sem se teksta spomnila in odigrala predstavo, a sem se pozneje v garderobi zjokala od hudega. Pravi šok je bil zame. Ko stopiš na oder in se prepustiš vlogi, lahko v tem resnično uživaš, vendar biti igralec je lahko veselo in kruto hkrati.«Tudi po predstavah ni vedno zadovoljna odšla domov. »Kritična sem bila do sebe, ves čas sem čutila, da bi morala biti boljša. Tudi občinstvo sem včasih bolj pritegnila, včasih manj, in takrat sem odhajala domov žalostna. Nablocka mi je v takih trenutkih stala ob strani in me tolažila.« Mežanova jo nasmejano v besedah ponazori z blagim ruskim akcentom: »Ivanka, ti si samogriz!«
Prenesti je bilo treba tudi pisanje kritikov, ki so bili včasih ostri in nepravični. »Včasih bi na poti domov najraje kar skočila v Ljubljanico. To je bil pač davek izpostavljenega poklica.« Danes so kritike redko tako ostre, predvsem pa niso tako poglobljene kot pred leti in mediji jim namenjajo vedno manj prostora.
Ivanka Mežan se iz številnih predstav spominja svojih soigralk, ki so bile tudi njene dobre prijateljice zunaj gledališča. S Štefko Drolčevo se še vedno pogovarjata po telefonu, prav njunemu odnosu do življenja, minevanja in narave je bil posvečen intimni film Deklica in drevo Vlada Škafarja.
Več bi se morali pogovarjati
Kako Mežanova s svojimi izkušnjami vidi današnji svet? Kaj mu manjka in zakaj tako pogosto občutimo, da nekaj gre narobe? »To je zapleteno vprašanje, ki zadeva vsakega od nas, ki tlačimo to zemljico … Vedno gre kaj narobe, a trenutno je res tako, kot da bi bil ves svet v krču, ki se ne more sprostiti. Vsi smo v pričakovanju nečesa, kar zagotovo ne bo prišlo samo po sebi. Ukrepati bomo morali. Tudi če gledamo daleč nazaj, kar svet stoji, čakamo nekoga, ki bo poskrbel za boljši svet. Najbrž je v človeški naravi nekaj hudo narobe. Saj se potem stvari uredijo, a vedno nastanejo nove težave. Trenutno nimam najboljšega občutka. Iz zgodovine se ničesar ne naučimo. Po zadnji vojni je ves svet govoril: da se ne bi nikoli več ponovilo. Pa smo kljub temu spet na pragu novih napetosti.«
Preprost nasvet Ivanke Mežan: »Meni veliko pomeni pogovor – daje mi smisel življenja. Morda to deluje patetično, ne znam razložiti, zakaj je tako. A mislim, da bi se morali več pogovarjati, svet bi bil lepši.«
