Jadranka Vesel spada med tiste, ki imajo pri nas največ znanja o zadrugah. Kot pravi, so bili sorodniki po obeh straneh zadružniki in celo pobudniki ustanovitve zadrug, tako se je z zadružništvom seznanjala že v mladosti.
V Italiji so s socialnimi zadrugami posredno povezani kar trije milijoni ljudi. Slovenija pa je izrazito podpovprečna glede zaposlitev v zadrugah, še posebej socialnih in delavskih.
»V družini so bile razprave o zadrugah pogoste. V osemdesetih letih smo se v okviru mladinske organizacije začeli pogovarjati o zadrugah v tedaj nastajajoči programerski srenji, torej o zadrugah, ki bi vključevale mlade,« pove in nadaljuje, da so v devetdesetih v novih pogojih želeli s somišljeniki prek zadrug zaščititi privatizirano premoženje zaposlenih v nekaterih podjetjih. »Očitno je bilo takrat pri nas še prezgodaj za to. Od leta 2008 do danes je nastalo kar nekaj zadrug, vendar so še vedno nekako odveč tako za državo kot za ljudi, ki so medtem že izgubili sposobnost razmisleka ali celo skupnega delovanja,« opozori in izpostavi tudi napačen odnos države do zadrug, saj pri njih ne gre za organizacije, kjer bi bili v ospredju čim višji dobički, kot se pogosto misli pri nas. »Očitno ne znamo več misliti skupnega. Zadruga namreč pomeni skupno, ne privatnega, pomeni članstvo, ne delničarstva.« In kot pravi, je prav to, da se zadruge smatrajo kot običajna podjetja na trgu, pri nas velik problem. Izključene pa so tudi iz razpisov za nevladne organizacije, ker se smatrajo kot običajna podjetja: »Pa niso, saj ne odidejo na območja s ceneno delovno silo. So članske organizacije in so organsko vezane na okolje, v katerem so nastale, ali okolje, v katerem delujejo.«
Odgovor na krize
Prav ta vezanost na lokalna okolja in to, da ne selijo proizvodnje na območja z nizko ceno dela, je ena izmed njihovih večjih prednosti v krizi. Veselova izpostavi tudi to, da zadruge temeljijo na samopomoči, demokratičnosti, solidarnosti, pravičnosti ter družbeni odgovornosti in skrbi za druge. »Predvsem je treba vedeti, da so zadruge dosti bolj trajne oblike kot katerakoli oblika podjetja. Zadružništvo se od prvih eksperimentov v 18. stoletju do danes razvija kot nekakšna alternativa klasičnemu kapitalskemu podjetništvu. Zadruge nastajajo najpogosteje zato, ker so klasična podjetja nezadovoljivo odgovorila na vsakokratne krize,« pravi in dodaja, da tako največ zadrug nepresenetljivo nastane zaradi kriz.
Prevzemali naše koncepte
Narobe bi bilo povezovati zadruge s socialističnimi režimi iz preteklosti, saj zadruge poznajo tudi na Zahodu, kjer so danes veliko bolj pogoste kot pri nas, kjer so se v preteklem režimu razvijale predvsem na področju kmetijstva. »Dejstvo pa je, da so nekatere zadruge poniknile v velikih sistemih, izgubile svoj zadružni značaj in na neki način odigrale vlogo interesnih združenj v kmetijstvu. Že to, da se zadružništvo pojavlja kot del gospodarske zbornice, je indikativno,« pove o razvoju zadrug od časa nekdanje Jugoslavije do danes in izpostavi, da so nekatere naše pozitivne prakse tistega časa uporabili v tujini: »V Mondragonu so uporabili koncept minulega dela, ponekod poravnalne svete v lokalnih skupnostih, zadruge se marsikje organizirajo na principih, ki jih je poznalo združeno delo, od temeljne organizacije do sestavljene organizacije, skratka od spodaj navzgor.« Danes je, kot pravi, Zadružna zveza Slovenije organizirana predvsem kot združenje kmetijskih in gozdarskih zadrug.
Socialne zadruge v Italiji
»Pri nas je sicer znan Mondragon, vendar je zadrug po svetu ogromno, saj je 250 milijonov ljudi preživetveno vezanih na zadruge. Izjemno zanimive so socialne zadruge v Italiji, ki so se začele razvijati v drugi polovici sedemdesetih let in dobile zakonsko osnovo leta 1991. Socialne zadruge zaposlujejo 210 tisoč ljudi, v njihovem okviru pa deluje še 32 tisoč prostovoljcev. Zadovoljujejo potrebe približno treh milijonov ljudi in obseg njihovega poslovanja predstavlja šest in pol milijard evrov,« pove Veselova. Prav tovrstnih, socialnih in delavskih zadrug je pri nas glede na evropsko povprečje izrazito malo.
Čakanje na tujce
Kaj je zadruga?
Jadranka Vesel zadrugo opredeli kot »avtonomno združenje prostovoljno povezanih oseb, z namenom, da na skupne ekonomske, družbene in kulturne potrebe ter prizadevanja odgovarjajo prek podjetja v skupni lasti, ki ga upravljajo demokratično«. Gre torej za bolj demokratično in egalitarno skupnost od obstoječih podjetij.
Pred časom se je govorilo, da bi se lahko Mercator in Tuš preoblikovala v zadrugi, ki bi s svojo verigo zaposlovali tudi domače predelovalce in kmete. Vendar od tega ni bilo nič. V Franciji zadružna organizacija kar sama izpelje podobne prevzeme in s tem zaščiti delovna mesta. »Seveda je bistveno cenejše ohranjanje delovnih mest, kjer imamo količkaj zdrav del podjetja, kot pa čakanje na tuje investitorje ali pa celo prelivanje sredstev v socialne podpore.« A prav na tuje investitorje v času razmaha neoliberalizma pri nas čakajo vladajoči. Idej in znanja, ki bi poskrbeli, da bi šli onkraj teh nerazvojnih politik, pa ni. Veselova pove, da bi za večji razvoj zadružništva pri nas potrebovali spremembo zakonodaje, ki bi zakonsko omogočala zadružne prevzeme: »Zakon o delavskih odkupih je sicer oblikovala stranka Socialni demokrati, vendar je že več kot leto dni mrtva črka na papirju.« Zato bi, nadaljuje, potrebovali tudi več politične volje in poznavanja teorije in prakse. Kot meni, pri nas primanjkuje ljudi, ki bi povezovali teorijo in prakso na področju zadružništva. V Franciji imajo od osnovne šole naprej skupnostno vzgojo. Veselova izpostavlja, da pa je pri nas sistem naravnan na tekmovalnost, zato iz šol prihajajo popolnoma individualizirani ljudje. V to jih še bolj usmerja tudi uvajanje podjetniških prvin. Veselova alternativo vidi v tem, da bi o zadružništvu poučevali tudi v šolah, kjer zdaj o tem ne morejo izvedeti skoraj ničesar.
(Ne)utopične alternative
Nekateri v alternativah, ki se pojavljajo kapitalistični ureditvi, vidijo utopične ideje. Zato je na mestu vprašanje, koliko je možnosti za razvoj takšnih alternativ, kot jih predstavlja zadružništvo znotraj obstoječega sistema. »Vse, kar ni organski del kapitalizma, je v resnici iskanje novih načinov, alternativ, je utopija, ki ni nikoli tako jasna in znana, da bi jo lahko oberoč sprejemali. Ali se vam zdi funkcija socialne države odveč, ker je blažilec negativnih posledic kapitalizma? Vsak nov sistem že ob prehajanju nosi v sebi zametke nečesa novega. Zadružništvo je nastajalo vzporedno s kapitalizmom in je vsaj delno alternativa temu. Če to nebi bilo, bi že zdavnaj svet deloval sodelovalno, kar pa je za kapitalizem nesprejemljivo,« razmišlja Veselova in za konec dodaja: »Ne delajmo si iluzij, da lahko čez noč postavimo nov sistem, pa tudi ne jemljimo obstoječih alternativ za svete. Tudi v zadružništvu nismo imuni proti pohlepu, je pa dejstvo, da je svetovni zadružni sistem resnično nekakšen sistem, ki je utemeljen na sodelovanju, in bolj ko postaja to dejanskost, več zametkov novega sveta je pred nami.«
