Novice Svet24

Ni čudno, da se je Jože Maljevič zapisal vinogradništvu, saj njegova domača hiša na hrvaških Stojavnicah, nedaleč od meje s Slovenijo, stoji sredi vinogradov, leta 1855 pa jo je njegov praded, doma iz Vidošičev, zgradil kot zidanico. Že od malih nog je Jože delal v vinogradu, opravljal pa je dela, ki so bila njegovim letom primerna.

M. B.-J., arhiv DL

Maljevič se še dobro spominja, da so mu starši, ko je v 1. razredu osnovne šole dobil naočnike, rekli, naj se uči, saj z očali ne bo mogel delati na kmetiji. Leta 1963, ko je končal osnovno šolo, jim je zgorela hiša. Težko so shajali in zato si je Jože želel čim prej priti do kruha. Po končani gimnaziji v Karlovcu je nameraval na pedagoško akademijo v Zagreb, ki je trajala le dve leti, a ni naredil sprejemnega izpita iz hrvaškega jezika. Zato se je odločil za študij agronomije, kjer ni bilo omejitev pri vpisu, in danes pravi, da te odločitve ni nikoli obžaloval. Zlasti še, ker je usoda hotela, da je prav tako poučeval. Ne sicer otrok, ampak odrasle.

Vpeljal trsničarstvo

»13. septembra 1971 sem diplomiral in teden dni pozneje sem se zaposlil v Kmetijski zadrugi Metlika. V zadnjem letniku študija mi je zadruga dala štipendijo, s katero sem si kupil moped, s katerim sem se iz domače vasi vozil v službo v Metliko,« se spominja začetkov svoje poklicne poti. V začetku je skrbel za obdelavo vinogradov in pridelavo grozdja. Prav tistega leta, ko se je zaposlil, so strokovnjaki na zboru v Kostanjevici na Krki, ki se ga je kot začetnik skupaj z dr. Julijem Nemaničem udeležil tudi Maljevič, razpravljali o tem, da bi morali v Sloveniji spet začeti s trsničarstvom.

Leta 1976 sta se prvi v metliški občini za to delo odločili Pečaričeva in Žugljeva družina iz Čuril, skrb nad trsničarstvom pa je prevzel Jože. »Dr. Julij Nemanič je že tri leta prej začel selekcijo po vinogradih. Jaz pa sem se po letu 1976 lotil klonske selekcije in ugotovil, da določena stališča, ki jih zagovarja stroka, niso v redu. Zato sem začel slediti svojemu prepričanju o vzrokih in njihovih posledicah, o čemer sem vedno bolj prepričan,« pripoveduje.

Še danes se vinogradniki spominjajo Maljeviča kot človeka, ki je vedno pripravljen pomagati in nesebično deliti nasvete, ki so plod njegovega širokega znanja in izkušenj. »Ne glede na to, kaj človek je in ima, je lahko vesten pri delu in pomaga ljudem, ki potrebujejo pomoč. Tega sem se naučil na študentski praksi v Avstriji. Res pa je, da me je večkrat teplo, ker sem hotel delati tako, kot je prav, medtem ko je enim pomembno le, da s čim manj truda naredijo dober vtis,« je iskren.

Ko primerja trsničarstvo pred štirimi desetletji in danes, ugotavlja, da so spremembe zelo velike. Takrat so v Kmetijski zadrugi Metlika zasadili matičnjak in sami pridelovali podlage. Danes pa se je po njegovem mnenju v trsničarstvu vse precej poenostavilo, kar pa ni najbolje. »Pred dobrimi 40 leti so ljudje v Beli krajini na veliko obnavljali vinograde, od Srbov pa so kupovali trsne cepljenke, ki so bile slabe kakovosti. Zato je bilo vinogradnike treba podučiti, znanje pa ni bilo tako na dosegu roke kot danes. Veliko sem jih učil, priznam pa, da smo vsi skupaj precej preizkušali in v začetku tudi improvizirali. Svoje znanje sem dopolnjeval tudi s skrbnim zapisovanjem podatkov, ki sem jih dobil z meritvami, še danes pa hranim več kot 15 velikih zvezkov, polnih številk. Trsničarstvo je bilo namreč treba v Beli krajini ponovno vpeljati in uveljaviti,« pravi Jože, ki je sodeloval tudi pri komasacijah tako v vinogradih kot na poljih. Ker so komasirali na osnovi dogovorov med udeleženci, so komasacije zelo dobro uspele, kar dokazuje urejeno stanje v zemljiški knjigi.

Zagovarja naravi in ljudem prijazno vinogradništvo

Maljevič je bil priljubljen pri ljudeh tudi zato, ker je znal delati z njimi. Znal se jim je približati. Svojega dela ni videl v pisarni, pač pa je hodil po vinogradih in ljudem svetoval, kaj morajo delati. V Dolenjskem listu je bil objavljen celo urnik njegovih obiskov po vinogradih od pomladi do jeseni. Pozneje, ko je svetoval vinogradnikom tudi po Dolenjski in Posavju, je ugotovil, da je povsod veljalo, da so nekateri vinogradniki, ki so bili tudi fakultetno izobraženi, prišli poslušat njegove nasvete, drugih, ki bi jih nujno potrebovali, pa ni bilo. Slednji so mislili, da bodo vrzel v znanju nadoknadili z delom. A spoznal je, da mora delati s tistimi, ki si to tudi sami želijo.

Leta 1990 se je zaposlil v svetovalni službi, ki je delovala v okviru Kmetijskega zavoda Ljubljana, vendar pa je imel pisarno v oddelku v Novem mestu, zadolžen pa je bil za vinogradništvo na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju. Torej za območje, na katerem je bila kar tretjina vseh slovenskih vinogradnikov. Šele v začetku 21. stoletja so tudi v Novem mestu ustanovili kmetijsko-gozdarski zavod, v katerem je nadaljeval delo kot specialist za vinogradništvo do upokojitve leta 2009.

Veliko se je ukvarjal s spremljanjem dozorevanja grozdja, ljudem pa je postregel z za njih zanimivimi podatki. Svoje izsledke je združil s podatki iz literature, ki jih je obdelal tako, da so bili čim bolj razumljivi vsem, ki se ukvarjajo z vinogradništvom. In tako je leta 2003 izdal knjigo z naslovom Naravi in ljudem prijazno vinogradništvo, v kateri je objavil manj znana dejstva. »Če se hočemo znebiti škodljivcev, moramo vzgojiti njihove sovražnike. Ko uničimo hrano svojega prijatelja, omogočimo, da se razmnoži naš sovražnik. A tega ljudje ne razumejo. Res pa je, da ljudje vse bolj premišljeno uporabljajo strupe in se vse bolj zatekajo k naravnim načinom zatiranja škodljivcev, čeprav je v vinogradih vedno več bolezni novejšega izvora, ki se jim trta ni mogla prilagoditi in so posledica napak v gojenju vinske trte. Usodno je tudi gojenje podlag, ki na novih gojitvenih oblikah rastejo preveč bujno in se med seboj prekomerno zasenčijo, zaradi česar rozge slabo dozorijo in niso primerne za pridelavo kakovostnih cepljenk,« pravi Maljevič, ki je veliko strokovnih člankov objavil v Dolenjskem listu in reviji Sad.

Jože Maljevič je še vedno ljubiteljski vinogradnik. Vse bolj pa ga veseli pridelava zelenjave, predvsem pa permakultura in homeopatija ter zlasti homeopatski pripravki za rastline. Tako kot je 40 let na lokalni in nacionalni ravni opominjal na pomen vinogradništva in varstva okolja, se je sedaj slednjega lotil še pri gojenju zelenjave in sadja. »Predvsem je pomembna preventiva s primerno prehrano rastlin. Sicer pa velja, da rastlinam glavne bolezenske težave povzročajo umetna gnojila,« je prepričan.