Ismaeil Alismaeil je star 30 let, Slovenija pa mu je novembra lani potrdila status begunca in mu podelila pravico do stalnega prebivališča. Od države prejema socialno podporo in 288 evrov za najem stanovanja, ki si ga deli s še enim Sircem in Iračanom. Na mojo pripombo, da se številni zahodnjaki pogosto obregnejo ob to, da jim država pomaga pri nastanitvi, sami pa se naokoli sprehajajo z »najnovejšimi telefoni« in podobno, se je zgolj nasmehnili. »V Siriji je vsak imel telefon, vsak je imel kolo. Jaz sem imel dva avtomobila, eden je bil Chevrolet Cruz. Imel sem svoje stanovanje v središču Rake. Tukaj nimam ničesar.«
V Sloveniji kadi še več
Takoj na začetku sem opazil, da veliko kadi. »V Raki vsi kadijo, razen žensk, v Sloveniji kadim še več. Zaradi teh ogabnih fotografij na škatlicah,« se pošali. Zase pravi, da je svoboden musliman, »musliman s petimi zvezdicami,« hihitaje navrže izraz, ki ga v domovini domnevno uporabljajo za njemu podobne. Take, ki džamijo obiščejo le izjemoma, ko se jim tako zahoče. »Sem musliman in verjamem v svojega boga. On pravi, če si pijan, ne smeš moliti, če si zadet, ne smeš moliti, če seksaš, tudi ne smeš moliti, prej moraš pod prho in te stvari. Jaz pa pijem, kadim in seksam,« se namuzne, medtem ko brska po spominu. »Do džamije sem občasno šel ob petkih, ker se je takrat tam zbralo veliko ljudi, jaz pa sem jim prodajal oblačila, in če se mi je zazdelo, sem tudi molil.« Podobnost z običajnim kristjanom, ki mu je vera v prvi vrsti tradicija, ki so mu jo vcepili starši, najbrž ni naključna. Vsi se rodimo v vero svojih staršev in kot taki smo nemudoma ožigosani za kristjana, muslimana, juda, budista … Večina nas to tudi ostane, pa gre vendarle zgolj za »nesrečno« okoliščino rojstva.
Medijem ne verjame
Rodil se je v Raki, trenutno eni zadnjih utrdb džihadistov v Siriji. Poleg dveh sester, ki živita v prestolnici Damask, v Raki vsaj glede na skope informacije in redke stike z družino še vedno prebivata njegova starša, drugi dve sestri in dva brata. »V Raki nimajo dostopa do interneta, z njimi sem v stiku morda enkrat na mesec in nazadnje smo se slišali pred slabima dvema tednoma,« pojasni. Opazka, da se končno približuje čas, ko se bo začelo obleganje tudi tega mesta, ki so ga ISIS razglasili za prestolnico Islamske države v Siriji, ni padla na plodna tla. »To smo slišali že pred več kot letom dni. Vsakič znova se pojavljajo nova poročila. "Začeli bomo oblegati," "zavzeli bomo," "uničili jih bomo," pa se ne zgodi nič. To so govorili že preden sem Rako zapustil.«
Dvakrat v rokah obalne straže
Iz Rake je pobegnil pred približno enim letom in dvema mesecema. Najprej čez mejo v Turčijo, kjer je tihotapcem plačal, da so ga s čolnom prepeljali v Grčijo. Uspelo mu je šele v tretjem poskusu, dvakrat jih je na morju prestregla turška obalna straža. »Tretjič sem preživel,« se nasmehne. Tam je v begunskem centru preživel tri dni in ujel še zadnji vlak, ki so ga v Makedonijo spustili pred zaprtjem meje. Ni imel cilja. »Morda v Nemčijo, na Finsko ali Švedsko,« pravi. »Obtičal« je v Sloveniji, potem ko so ga ustavili na avstrijski meji, ga deportirali nazaj na Hrvaško, ti pa ga niso želeli sprejeti. »Slovenije sploh nisem poznal, nisem vedel, da sem med Hrvaško in Avstrijo potoval tudi po Sloveniji,« me je z nasmehom opravičujoče pogledal, ker ni poznal moje države. »Na vlaku je bilo približno tisoč ljudi. Niso imeli časa, da bi govorili z vsemi, jaz sem bil med zadnjimi. "Jutri bomo opravili intervju," so mi dejali. Vlak je nato nadaljeval pot v Nemčijo, jaz in ena družina iz Iraka pa smo edini od množice ostali zadaj. Naslednji dan sem naletel na »zajebanega« inšpektorja. Rekli so, da je zame konec poti in me poslali nazaj na Hrvaško, ti pa me niso želeli sprejeti, tako sem pristal v Postojni. Želel sem samo na svobodo, rekel sem, "rad bi ostal tukaj, dal bom prstne odtise, samo da pridem ven." Ko je bilo to urejeno, so me premestili na Kotnikovo v Ljubljano, konec novembra pa so mi odobrili status begunca,« na kratko opiše pot, vendar me je osebno bolj zanimalo življenje v Siriji.
Družina s pedigrejem
Pove, da je bil oče bogat, podedoval da je po dedku. »V Raki sem bil priljubljen, Alismaeil je pomembno družinsko ime. Imeli smo dve restavraciji, oče je kupoval stanovanja in jih drago prodajal, moje ime nekaj šteje. Imel sem pisarno in trgovino z oblačili za ženske. V pritličju sem imel trgovino in v tretjem nadstropju pisarno. To je zdaj vse v ruševinah,« opiše s cmokom v grlu. In kako je življenje tam videti danes? »Poročajo, da je zelo nevarno, vendar vmes pridejo tudi trenutki, ko je razmeroma mirno. Na facebooku včasih spremljam novice o Siriji, vsak dan kaj novega, resnice in laži. Mojim včasih uspe, da se na skrivaj povežejo z internetom, takrat pridem do resnice, drugim ne verjamem. V Raki se informacije širijo zelo hitro, tako naj bi se takoj razvedelo, ko novo območje zavzamejo Kurdi. Kurdi na severu dobro napredujejo in so največje upanje za rešitev problema, pravi oče. Na njihovo stran naj bi prebegnilo veliko ljudi. Tam naj bi bilo precej bolj mirno in z ljudmi naj bi dobro ravnali.« Čeprav je Ismaeil vesel fant, je te stvari opisoval s precejšnjo mero žalosti. Človek preprosto opazi obraz, ki ga je izrisala trpka izkušnja. Preden je pobegnil, je v njihovi soseščini v kratkem času umrlo vsaj 50 njegovih znancev. »Dobrih znancev,« poudari, »ljudi, s katerimi smo se družili, skupaj jedli, pri katerih sem kot otrok pogosto prespal. V enem od bombnih napadov jih je na isti dan umrlo 20.«
Koga boš podpiral, če te "tolčejo" vsi
Pravi, da so razmere v mestu izredno zapletene in da ni preprostega odgovora na to, kdo koga podpira in komu so ljudje naklonjeni, predvsem bi radi samo mir. »Leta 2013 so mesto zavzele sirske opozicijske sile,« poskuša pojasniti, »mojo stavbo so zravnali z zemljo. Na srečo ni bilo nikogar v njej. Ko se je začelo, smo trgovino preventivno zaprli.« Nasledili so jih pripadniki ISIS. »Oče je imel veliko vilo in restavracije, v katerih je stregel tudi alkohol. Zato se je eden od vodij ISIS odločil, da nam zaplenijo dom. Vanj so se tako naselili džihadisti. Ker je šlo za enega njihovih »velikih šefov«, je vilo po dveh mesecih bombardirala sirska vojska. Naš »bivši« dom, vključno s soseščino in tam živečimi prijatelji, so spremenili v prah. V trenutku ni bilo več niti doma niti sosedov. Takrat je umrlo približno 20 mojih znancev,« pojasnjuje, medtem ko je veka komaj še držala težo solze, ki pa nikoli ni spolzela. Tako so njemu trgovino in posel zrušili sirski uporniki, očetovo vilo zavzeli pripadniki ISIS, to pa je pozneje zravnala Asadova vojska. Lokalno prebivalstvo je bilo oblegano z vseh strani, kdo je zaslužen za katero smrt, pa so prenehali beležiti.
»Danes ni paradižnika«
In kako je bilo živeti pod islamisti? »Bilo je sranje. Nismo imeli elektrike, vodo smo imeli samo občasno, nobene dobre hrane. Bila je velika trgovina, kjer smo lahko kupovali hrano. "Danes je na voljo to," so rekli. Prebivalce so iz mesta izpustili le izjemoma, če jim je bil kdo všeč,« pripoveduje o času, ko so Rako že prevzeli džihadisti. Tako so vsa vozila s hrano, ki so želela v mesto, pregledali in se sproti odločali, koga spustiti. »Če sem želel paradižnik, so rekli "danes ni paradižnika, morda jutri, pojutrišnjem," verjetno je tako še zdaj. Morda je nekoliko bolje zaradi Kurdov, ki se bližajo s severa. Oče pravi, da zdaj med pripadniki ISIS vlada preplah. Mnogi naj bi zbežali, veliko jih je umrlo, preostali pa živijo v strahu.« Kar zadeva tuje borce iz Evrope, ki se borijo na strani Islamske države, pravi, da v Raki ni videl nobenega, niti da o njih ni slišal.
O Bašarju al Asadu ne ve, kaj naj si misli. »V določenih trenutkih mi je všeč, ne verjamem, da si želi ubijati. Ne vem, če bi ti živel v Raki, bi morda razumel, kaj mislim, vendar ne moreš razumeti.« Obraz se mu je začel mračiti, zato sva preskočila na današnje dni, na življenje v Sloveniji.
Sedi na vlak in pridi
»Najprej mi ni bilo všeč. Prek facebooka sem govoril s prijatelji, ki jim je uspelo priti v Nemčijo ali na Švedsko. Rekel sem jim, "v Sloveniji sem." Osupli so me spraševali kaj počnem v Sloveniji in kje je Slovenija? "Pridi naprej, kaj razmišljaš?! Sedi na vlak ali v avto in pridi!" vendar sem ostal, počasi sem začel uživati. Pred kratkim sem govoril s prijateljem v Nemčiji, vprašal me je, kako sem. Povedal sem mu, da je danes petek in da bomo šli ven v kakšen klub ali lokal. "Dobro ti gre, mi tega ne moremo," mi je potožil. Ker nisem razumel, mi je pojasnil, da tam, kjer je on, ne marajo beguncev in da če bi videli njegove dokumente, bi ga vrgli iz lokala ali celo pretepli. Vprašal sem, če je to običajno, to, da ne gredo nikamor. Pa je rekel da ja, da občasno gredo kam na zabavo, morda enkrat na tri mesece. Sam sem mu povedal, da lahko grem kamor koli, nikjer mi ne težijo.«
»Pa ne gre samo za metelkovo, bil sem že več kje, tudi v diskotekah, nikjer nisem imel težav,« odgovori, ko pripomnim, da je na metelkovi morda nekoliko več strpnosti, da je sam lepo oblečen, da mu niti ni videti, da bi bil begunec, in da je morda to razlog, da tukaj nima težav. »Tudi prijatelji na Finskem mi poročajo o podobnih izkušnjah, ne vsi, ampak nekateri. V glavnem všeč mi je v Sloveniji. Denar mi ni pomemben, ko se bom naučil jezika, bom lahko našel tudi kakšno delo. Jutri bi lahko začel delati, če bi znal jezik. Danes sem prijatelju na Viču pomagal pri renovaciji stanovanja. Poskušam ostati aktiven, delati, se zamotiti.« Ker dela tudi kot prostovoljec, poleg socialne dobi še približno 75 evrov mesečno.
Pa želijo iz Sirije tudi drugi družinski člani?
»Sestri iz Damaska ne, tam življenje poteka razmeroma normalno, iz Rake bi sicer šli, vendar ne morejo. Preveč nevarno in predrago je. Oče je pred nekaj meseci s »taksijem«, kar je trenutno prepovedano, odpotoval na drugo stran mesta, da bi obiskal prijatelja. Plačati je moral približno 100 evrov, samo za vožnjo v eno smer. Kot bi za vožnjo iz Ljubljane v Maribor plačal 100 evrov,« pojasni in doda, da bi ga pred vojno to stalo kvečjemu 20 evrov. »Da bi pobegnili v Turčijo, bi potrebovali vsaj 1000 evrov na osebo.«
Pa on sam, bi se vrnil v Sirijo? »Če bi bilo kot nekdaj. Vendar bo to zelo težko, večina države je v ruševinah, potrebovali bi vsaj deset let, da vse obnovimo. Pravzaprav, tudi če nam vse to uspe, se najbrž ne bi vrnil. V dveh ali treh letih se bom naučil slovenščine in morda še kakšnega jezika. Obiskujem jezikovne tečaje, v Siriji pa sem študiral arabščino, vendar sem študij pustil in se posvetil trgovini. Všeč mi je v Sloveniji, čeprav je kultura povsem drugačna. V Siriji sem imel vse, stanovanje, trgovino, pisarno, avtomobile, vendar nisem cenil življenja, najbrž zato, ker nisem imel težav. Dobro sem živel, vendar moje življenje ni bilo niti malo zapleteno. Zdaj je drugače in zdaj mi je pravzaprav bolj všeč.«
