Deset dni po požaru še vedno ni znano, kje in zakaj je zagorelo v vrhniškem podjetju Kemis, je pa že jasno, da je nesreča razkrinkala številne – če uporabimo v sredo uporabljen izraz predsednika vlade Mira Cerarja – "kratke stike" med pristojnimi službami, ki delujejo na relaciji okolje – zdravje – hrana.
Slovenija je očitno dežela nasprotij: medtem ko se prav naši politiki radi hvalijo s Slovenijo kot čisto in zeleno oazo, nam Bruselj večkrat žuga zaradi neizpolnjevanja obveznosti na okoljskem področju: tako je na primer po dveh opominih vlada šele junija lani sprejela program ravnanja z odpadki in program preprečevanja odpadkov.
Katera vrata ali občinska meja bo zaustavila onesnaženje?
Nesrečni primer nesreče v Kemisu je poleg očitne zakonodajne pomanjkljivosti v javnosti razgalil še nekoordiniranost dela služb (pripadniki civilne zaščite, gasilcev in reševalnih služb izvzeti), zmedo in nepripravljenost odgovornih, ki službujejo pod okrilji različnih ministrstev, da bi bližnjim prebivalcem in javnosti v najkrajšem možnem času posredovali jasne in natančne informacije o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo in kaj to pomeni za njihovo vsakdanje življenje. Namesto tega smo iz dneva v dan poslušali tudi nasprotujoče si informacije različnih vladnih služb o obsegu posledic za okolje in ljudi na ožjem in širšem območju Vrhnike.
Če smo nekoliko ironični – kar je ironično glede na to, da teče beseda o ministrstvu, ki naj bi na nivoju države predstavljajo najvišjo instanco, ki je pristojna za okoljska vprašanja – se pač ne glede na morebitne želje politike madež ali oblak onesnaženja žal ne ustavi pred zakljenjenimi vrati podjetja, ki skladišči nevarne snovi, ali ob postavljeni tabli z imenom mesta in občine. Večje nesreče imajo ob ustreznih vremenskih okoliščinah lahko tudi čezmejne posledice.
Kako resno jemlje država vprašanje varovanja okolja, razkrije že sredino razmišljanje ministrice za okolje Irene Majcen, ki zdaj ugotavlja, da bo "najverjetneje" potrebno pripraviti nekatere spremembe za morebitne podobne dogodke za ustreznejšo reakcijo. Če si tovrstnih dogodkov ne želimo (!), pa da bo potrebno razmisliti tudi o nadzoru in preventivi, je še dejala ministrica ... Ministrico lahko na tem mestu le vprašamo, kdo so tisti, ki bi si po njenem mnenju želeli ponovitev tovrstnih dogodkov?!
Kdo komu kaj podeljuje
Širši in manj poučeni javnosti na področju okoljske politike je nesreča v Kemisu razkrila paradoksalno situacijo: če državne institucije podeljujejo potrebna dovoljenja objektom za skladiščenje in predelavo okolju in ljudem nevarnih odpadkov, pa je druga plat – ki vključuje obsežno področje vpeljave standardov za preprečevanja nesreč, sabotaž in podobno neljubih dogodkov ter ukrepe in časovnom okno za njihovo izvajanje, če do tega pride – prepuščena lokalni skupnosti, civilni zaščiti in samemu podjetju oziroma izvajalcu dejavnosti.
Če ste morda verjeli, da je v koordinaciji s pristojnimi službami drugih ministrstev podeljevalec okoljevarstvenega dovoljenja podjetjem, ki imajo opravka z nevarnimi odpadki, poskrbel za "širšo sliko" in predpisal (vsaj osnovne) načine nadzora in varovanja objekta s škodljivimi odpadki, ki predstavljajo grožnjo za okolje in ljudi, ste bili naivni.
Ministrstvo za okolje in prostor namreč – če se izrazimo slikovito – "obdela le svoj košček vrta".
V primeru Kemisa je Agencija za okolje (Arso), ki deluje pod okriljem ministrstva za okolje (MOP), podjetju za predelavo nevarnih in nenevarnih odpadkov izdala potrebna okoljevarstvena dovoljenja (OVD). "Pogoji in zahteve za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja (OVD) so zapisane v Zakonu o varstvu okolja. Gre za zahteven in dolgotrajen postopek, na koncu katerega se objektu izda OVD, če izpolnjuje in zagotavlja vse navedene pogoje, sicer pa ne. OVD za Kemis obsega približno 50 strani," so nam sporočili iz ministrstva za okolje (MOP), ko smo med drugim poizvedovali, kako je pri nas poskrbljeno za varovanje in varstvo objektov, kjer se hranijo ali predelujejo nevarni odpadki.
Zakonodaja ne zahteva neprestanega varovanja
V Sloveniji je 82 podjetij z dovoljenjem za predelavo nevarnih odpadkov.
Po večkratnem vrtanju in iskanju odgovorov na vprašanja, kako so po veljavnih zakonodajnih predpisih podjetja, ki imajo opravka z nevarnimi odpadki, obvezana, da izpolnijo določene standarde glede nadzora in varovanja tovrstnih objektov, je postalo jasno, da MOP, ki je zadolžen za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja tem podjetjem, kot enega od kriterijev v, kot pravijo, obsežni dokumentaciji za dodelitev zahtevanih dovoljenj, ne zahteva tudi ustreznega 24-urnega varovanja in nadzora objektov, kjer se ti odpadki nahajajo. Zakonske podlage za to namreč ni. Ali kot so odgovorili iz ministrstva za prostor: "Agencija RS za okolje (ARSO) v OVD ni predpisala nobenega neprestanega varovanja, ker nima podlage v zakonodaji. Objekt je bil sicer varovan, varnostnik pa je izvajal redne obhode vsako uro."
Ob tem so poslali še dodatno pojasnilo, ki ga objavljamo v celoti: "Načrt glede zaščite pred naravnimi in drugimi nesrečami je predpisan v Zakonu o zaščiti pred naravnimi in drugimi nesrečami. Nadzor opravlja Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Izdelava načrta je v občinski pristojnosti. Sistem za obravnavo večjih nesreč z nevarnimi snovmi, ki je vzpostavljen v skladu z direktivo SEVESO III, ureja Uredba o preprečevanju večjih nesreč in zmanjševanju njihovih posledic. Uredba se uporablja za lokacije, ki se v skladu s pravili in merili, določenimi v tej uredbi, razvrstijo med obrate. V skladu s to uredbo je naloga upravljavcev lokacij, kjer ravnajo z nevarnimi snovmi, da preverijo, ali glede na vrste in količine nevarnih snovi, s katerimi ravnajo na lokaciji, izpolnjujejo pogoje za razvrstitev med obrate."
V direktivi SEVESO III, kjer so zapisane splošne uredbe, ki naj jih države članice upoštevajo v nacionalnih zakonodajah, lahko med drugim preberemo, da "države članice zagotovijo, da upravljavec sprejme vse potrebne ukrepe za preprečevanje večjih nesreč ter omejevanje njihovih posledic za človekovo zdravje in okolj".
8. člen direktive obravnava politiko preprečevanja večjih nesreč, in tam je zapisano tudi, da:
1. države članice zahtevajo, da upravljavec pripravi pisni dokument, v katerem navede politiko preprečevanja večjih nesreč (MAPP), in da zagotovi pravilno izvajanje te politike. MAPP je zasnovan tako, da zagotavlja visoko raven varovanja človekovega zdravja in okolja. Sorazmeren je z nevarnostmi večjih nesreč. Vključuje splošne cilje in načela ukrepanja upravljavca, vlogo in odgovornost upravljanja kakor tudi zavezanost nenehnemu izboljševanju obvladovanja nevarnosti večjih nesreč in zagotavljanje visoke ravni varovanja.
2. MAPP se pripravi in, kadar tako zahteva nacionalno pravo, pošlje pristojnemu organu v naslednjih rokih: (a) za nove organizacije v razumnem roku pred začetkom gradnje ali obratovanja ali pred spremembami, zaradi katerih se spremeni njihov nabor nevarnih snovi; (b) za vse druge primere v letu dni od datuma, od katerega se ta direktiva začne uporabljati za zadevno organizacijo.
Mimogrede: direktiva je poimenovana po mestu Seveso v severni Italiji, ko je leta 1976 iz kemičnega obrata za proizvodnjo pesticidov in herbicidov ušel iz reaktorja za proizvodnjo triklorfenola gosti oblak plinov - tetraklordibenzoparadioksin (TCDD) oziroma dioksin.
Kaj vse je gorelo, še ni znano
Koliko dioksinov in furanov se je sprostilo v zrak ob požaru v Kemisu, še vedno ni znano, saj rezultatov še ni. Kot piše Nacionalni inštitut za varovanje zdravje, glavnina dioksinov nastaja kot stranski produkt pri gorenju in sežiganju različnih snovi: gorenje premoga, olja, s kemikalijami zaščitenega lesa, ob požarih v naravi, vulkanski aktivnosti, sežigu komunalnih in industrijskih odpadkov, proizvodnji pesticidov (herbicidov), najdemo jih v cigaretnem dimu, v nekaterih kemijskih procesih: pri postopkih beljenja papirja ali tekstila s klorom ali podobnimi spojinami, pri proizvodnji predmetov splošne rabe (zobne paste, tamponi, kozmetika, plastika…), ob izgorevanju dizelskega goriva. Lahko se širijo daleč od vira onesnaženja.
Furani so brezbarvne, hlapne tekočine, ki se uporabljajo v kemični industriji.
Katere vse snovi so se skladiščile in gorele v Kemisu, še ni znano. Je pa že jasno, da so se tam nahajale že pred desetletji prepovedani pesticidi, pregleduje se tudi morebitna prisotnost radioaktivnih odpadkov, čeprav objekt dovoljenja za to nima. Kot rečeno, na ugotovitve in končne sodbe bo potrebno še počakati.
Leta 2015 v Kemisu brez nepravilnosti
Smo pa na MOP izvedeli, da je bil zadnji inšpekcijski pregled v družbi Kemis d. o. o. v skladu s planom dela inšpekcije za okolje in naravo opravljen 12. novembra 2015. "Na navedenem inšpekcijskem pregledu v zvezi s predmetom nadzora ni bilo ugotovljenih nepravilnosti," pravijo na ministrstvu. V letu 2016 inšpekcija ni prejela nobene prijave v zvezi z obratovanjem Kemisa.
Inšpekcija za okolje in naravo izvaja redni in izredni nadzor podjetij oziroma naprav, kjer se izvaja zbiranje in predelava nevarnih odpadkov. Redni nadzor se izvaja v okviru rednega plana dela inšpekcije, izredni pa na podlagi prijav ali obvestil (npr. obvestila pristojnega organa v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja). In kaj nadzorujejo inšpektorji? Inšpektorji za okolje izvajajo nadzor v okviru pristojnosti; nadzira se izpolnjevanje pogojev iz okoljevarstvenih dovoljenj (OVD) in veljavne zakonodaje s področja varstva okolja in ravnanja z odpadki, pravijo na ministrstvu.
"Kemis ima veljaven OVD in vse zahteve so navedene v njem, Inšpektorat RS za okolje in prostor (IRSOP) ga kontrolira, seveda pa ima objekt pridobljeno tudi gradbeno dovoljenje," so nam odgovorili iz ministrstva.
Direktor Kemisa zagotavlja, da so sledili vsem zakonodajnim zahtevam, zadnjo besedo pa bo imela preiskava in ugotovitve inšpekcijskih služb.
V Sloveniji 82 podjetij z dovoljenjem za predelavo nevarnih odpadkov
Seveda pa Kemis še zdaleč ni edino podjetje, ki se ukvarja s predelavo nevarnih odpadkov. Po podatkih agencije za okolje ima okoljevarstveno dovoljenje za predelavo nevarnih odpadkov v Sloveniji 82 podjetij. Seznam vseh predelovalcev si lahko ogledate na spletni povezavi, podjetja z zvezdico ob številki odpadka pa imajo tudi okoljevarstveno dovoljenje za omenjeno dejavnost.
Kaj vse se je dogajalo na Vrhniki, kje so bili nadzorniki?
Kot smo že zgoraj omenili, politika odgovornost za ukrepanje v primeru nesreč, kot je bila Kemisova, prelagajo na ramena lokalnih oblasti oziroma jih "zamejujejo" z občinsko tablo. Tako so pač napisani veljavni zakoni.
Po požaru v Kemisu župan Vrhnike Stojan Jakin, nekdanji direktor Komunalnega podjetja Vrhnika, ki je na vrhniškem županskem stolčku od leta 2010, vztraja pri stališču, da je požar razgalil slabo pripravljenost države na takšne nesreče. Kot smo poročali, upa, da bo to "dobra šola za državo, da bo sprejela ali dopolnila protokole ukrepanja v takšnih nesrečah."
Na ministrstvu za okolje glede "zaščitnih" ukrepov in pristojnosti dobili odgovor, da je načrt glede zaščite pred naravnimi in drugimi nesrečami "predpisan v zakonu o zaščiti pred naravnimi in drugimi nesrečami. Nadzor opravlja Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Izdelava načrta je v občinski pristojnosti."
Ker je iz rezultatov nekaterih opravljenih analiz že jasno, da je šlo že pred nesrečo v Kemisu na vrhniškem koncu za dolgotrajno okoljsko obremenjenost, se ob tem odpira povsem novo polje vprašanj, ki zadeva tako občinsko oblast kot tudi delo nadzornih služb, ki naj bi bdele nad objekti, kjer rokujejo z nevarnimi snovmi. Kaj pa ugotovitve pomenijo za varno prihodnost Vrhničanov, bo bolj jasno, ko bodo vendarle opravljene vse analize in zaključene preiskave.
Za konec in v luči dogajanj, ki smo jim priča v zadnjih desetih dneh, ne bo odveč še enkrat poudariti: podjetij, ki imajo v Sloveniji dovoljenje za predelavo nevarnih odpadkov, je 82.
