Ker je za sodelavce podjetja, ki delajo v kuhinji, kupil bele majice, jih je želel uveljaviti kot poslovni strošek, hkrati pa je želel povračilo DDV, a tu se je zapletlo. Prejel je klic kontrolorke, ki se ji je nakup belih majic zdel sumljiv, saj je menila, da so glede na vrednost lahko namenjene osebni uporabi. Vrednost spornega DDV: okoli 25 evrov. Sledilo je več telefonskih klicev tako v računovodstvo kot k lastniku podjetja. Kljub razlagi, da se podjetje ukvarja s cateringom na porokah in drugih slavjih in so bele majice del uniforme, se kontrolorka ni dala prepričati. Podjetnik je po več dnevih popustil in država je prihranila 25 evrov.
Zakon
Nadzor davčnih zavezancev je opredeljen v 129. členu zakona o davčnem postopku, ki določa, da mora biti nadzor opravljen čim hitreje in s čim manjšimi stroški za zavezance.
Malenkost ali utaja?
V starem Rimu je veljal pregovor Minima non curat praetor, kar po domače pomeni, da se sodnik (država) z malenkostmi ne ukvarja, zato da se lahko posveti pomembnim zadevam. A danes imamo predpise in te je treba spoštovati.
Na Furs smo naslovili vprašanje, ali imajo morda določen znesek, za katerega sprožijo postopek, in znesek, ki ga zaradi smotrnosti niti ne preverjajo. Konkretnega odgovora nismo dobili, le splošen opis njihovih zadolžitev: »Kontrolorji opravljajo nadzor obračunov v skladu z zakonom, ki morajo biti izvedeni čim hitreje in s čim manjšimi stroški za zavezance. Nadzor se trudijo zaključiti v zakonskem roku 21 dni. Čas, v katerem se nadzor zaključi, je odvisen tudi od odzivnosti zavezancev. Pri presoji pravice do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV od nabav blaga, če zavezanec to blago uporablja za namene svojih obdavčenih transakcij, se upoštevajo tudi utemeljena in smiselna pojasnila zavezancev ter presoja, ali ne gre morda za neposlovno rabo blaga.«
Priznani stroški: podjetja nimajo proste izbire
Glede na zakonodajo niso vsi stroški podjetja tudi davčno priznani stroški. Tako podjetje ne more uveljavljati stroškov z nakupom hrane, pijače pa tudi oblek, ki so za osebno uporabo.
Delovna obleka ali moda?
Bolj konkretnih pojasnil s Fursa nismo prejeli, zaradi česar smo za razlago povprašali davčne strokovnjake in dobili odgovor, da je nakup oblek nekakšna siva cona. Tako ima nakup poslovne obleke direktorja ali komercialista naravo zasebnosti, saj ni nujen za opravljanje dejavnosti, zaradi česar strošek nakupa praviloma ni davčno priznan odhodek. Nasprotno pa lahko nakup zaščitne opreme mehanika brez dvoma štejemo med davčno priznane odhodke podjetja. Tudi za uslužbenca, ki dela na recepciji in je za to delovno mesto predpisana uniforma, so stroški nakupa uniforme davčno priznan odhodek. Tako bi se kontrolorka lahko odločila tako ali drugače. Očitno svoje delo jemlje zelo resno in se zaveda, da lahko tudi 25 evrov reši državo.
__________________
Navadni občan Gregor: Neizprosen boj države
»Pred prvomajskimi prazniki sem prejel klic gospe s Fursa (verjetno kontrolorka), ki me je, potem ko smo že 10 let vestni in permanentni plačevalci prispevkov, davka na dobiček in DDV in ves čas brez kakršnihkoli blokad, vprašala, zakaj sem dal v prvem trimesečju leta 2017 v stroške podjetja nakup belih bombažnih majic v vrednosti 122 evrov (bruto)?! Prav ste prebrali, nisem se zmotil – celih 122 evričev – bruto! Naj povem, da se naše podjetje ukvarja z gostinsko dejavnostjo in so bele majice standardno oblačilo sodelavcev v kuhinji oziroma pri pripravi jedi na terenu v podjetju s klasifikacijo dejavnosti priložnostna priprava in dostava jedi.
Med nama se je razvila burna in zanimiva debata o tem, ali so bele majice delovna oprema za kuharja ali ne. In dobim odgovor, če bi na računu pisalo delovna obleka, bi se strošek priznal, ker piše bele majice, se ne prizna. Tako pač piše v pravilniku. »Kaj pa zdrava pamet?« se sprašujem. In ker v prvem pogovoru nisva našla skupnega jezika, je kontrolorka večkrat govorila z našo računovodkinjo, takoj po praznikih pa sva spet razčiščevala in razčistila do te mere, da sem popustil in v državni proračun dodal, reci in piši, približno 25 evrov DDV. Velika zmaga za malega uradnika. Sprašujem se, ali obstaja merilo v državni upravi, ki določa, katera dejanja uradnikov so smiselna in katera ne? Potem ko sem državi odstopil omenjeni znesek, sem si v miru pogledal prispevek na nacionalni televiziji o državnem prvaku v utajevanju davkov Roku Snežiču. Malce mi je šlo na bruhanje, ampak kljub temu ogled njegovih izjav priporočam vsem na Fursu. Če je v njih kaj ponosa, bi moral biti to najboljši motivacijski govor, kar so jih slišali v življenju.«