Kaj bi bilo, če si Trobec ne bi bil vzel življenja? Bi ga pomoč psihologa, psihiatra, pedagoga in prevzgojnega načina življenja v zaporu spremenila do te mere, da bi se lahko svobodno sprehajal na prostosti in mi varno z njim? Kdo bi presodil, ali si je v tem času toliko psihično opomogel, da ne bi ponovil svojih dejanj?
Tudi ob razmislekih o družinskem nasilju pri nas se je veliko razglabljalo prav o tem: samo to, da človeka zapreš in mu omejiš gibanje, ne zadošča. Nasilnega moškega je treba prevzgojiti, tako da bo tudi sam dojel, kako je nasilje nedopustno dejanje. Pa ga pri nas kdo prevzgaja v času prestajanja kazni? Ga kdo spremlja po tistem, ko je kazen prestal?
Največkrat se vračajo goljufi, tatovi, prevaranti
»Že to, da je zaprt, storilcu kaznivega dejanja pove, da je naredil nekaj narobe,« pravi Robert Šilc, direktor mariborskih zaporov, v katerih je zdaj približno 160 zapornikov. Samo moških. Ženske so v Sloveniji zaprte le še v zaporih na Igu. »V času, ko je omejen v svojem gibanju, je soočen s tem, da se preizprašuje o sebi in razlogih zunaj sebe. Strokovni sodelavci v zaporu so mu na voljo zato, da mu pomagajo osvetliti ozadja – kaj ga je privedlo do storitve kaznivega dejanja, in ga motivirajo, da tega ne bi ponovil.« Ob tem ugotavlja, da se največkrat vračajo v zapor storilci premoženjskih deliktov (goljufije, tatvine, denarne prevare …), najmanj pa tisti, ki so storili najhujša kriminalna dejanja, kot sta denimo uboj in umor.
Zjočejo se iz dna srca
Prvi, ki v mariborskih zaporih sprejme obsojence, je vodja sprejemnega oddelka, pravosodni policist Suad Osmanbegović. Posebno za obsojence, ki so prvič na prestajanju zaporne kazni, ugotavlja, da se v njegovi mali pisarni čisto blizu zaporniških celic, nanizanih po dolgem hodniku, pred njim pogosto iz dna srca zjočejo. Kar priča o njihovi veliki osebni stiski.
Z večkratnimi povratniki zaradi kriminalnih dejanj je drugače: za njimi je že davno pozabljen začetni šok srečanja z zaporom, sodni procesi so njihova vsakdanja resničnost, zapor je zanje le še zadnji korak, njihov »drugi dom«. »Pogovori z njimi ter sploh predstavitev pričakovanj zavoda so lahko v sprejemni fazi zelo naporni. Ker, preprosto povedano, so to že prevečkrat slišali. A je vseeno treba najti razumno pot tudi do njih,« razloži Suad Osmanbegović.
Prihajajo tudi izjemno zanemarjeni
Nemalokrat, še poudari, morajo obsojenca ob prihodu povsem na novo obleči – v ta namen zapori sodelujejo s Karitasom, in ga higiensko opremiti, saj prihajajo k njim tudi izjemno zanemarjeni ljudje. »Vsak obsojenec mora v 24 urah na pregled k zaporniškemu zdravniku, ki preveri njegovo psihofizično stanje, ali je denimo kronični alkoholik, zasvojenec z drogo in podobno, ter se na podlagi tega predpiše ustrezna terapija, če je potrebna.«
Mejni s psihičnimi težavami
Posebna kategorija obsojencev so tako imenovane mejne osebe s psihičnimi težavami, pri katerih so druge zunanje institucije izčrpale že vse druge možnosti in je zanje zapor končna postaja. »Delo z njimi je še posebno težavno, naporno in nepredvidljivo. Možnost izrednih dogodkov je pri tej kategoriji še posebno prisotna, zahteva previdnost in profesionalen pristop vseh pravosodnih policistov in zaposlenih,« pojasni. »Po vseh administrativnih in varnostnih zaporniških postopkih tako obsojenec začne sprejemno fazo prestajanja zaporne kazni, ki lahko v skladu z zakonom traja do 30 dni.«
Osebni načrt prestajanja zaporne kazni
Z obsojencem se pogovarjajo pravosodni policist, psiholog, socialna delavka, pedagog; čez čas ti skličejo diagnostično konferenco, na kateri z različnih zornih kotov skušajo dobiti čim jasnejšo sliko o njem. Kar pa ni tako preprosto, pravijo, saj obsojenci marsikdaj skušajo z njimi manipulirati in povedo o enaki stvari vsakemu od sogovornikov drugače. Na podlagi skupne ocene strokovni tim sestavi obsojenčev osebni načrt, določijo pa mu tudi svetovalca, ki ga vodi skozi prestajanje kazni.
»V tem načrtu je določeno vse: ali bo kazen prestajal na zaprtem ali na polodprtem oddelku, kako mu bomo zapolnili dan, ali bo v zaporu opravljal hišna dela ali bo hodil delat v javni gospodarski zavod, kjer so kovinske in galvanske delavnice …« razloži vodja vzgojne službe Marina Veselič. Na mesec lahko tako zapornik zasluži, natančneje pridobi nagrado za delo v vrednosti od 70 do 190 evrov, še dvajset odstotkov od zasluženega denarja pa zapori hranijo za pomoč, ki jo prejme ob odpustu po prestani kazni.
Lahko se izobražujejo
Kot terapijo ponujajo tudi različne možnosti dodatnega izobraževanja, od takih, ki so organizirane v zavodu, do zunajzavodskih izobraževanj. Obsojenca, če nima izhoda, sami spremljajo na izpite za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije za denimo voznika viličarja, pomočnika kuharja, izdelovalca spletnih strani, ki je priznana v vsej Evropski uniji in iz katere ni razvidno, da je bila pridobljena v času prestajanja kazni v zaporu. Strokovni delavci se veliko povezujejo tudi s centri za socialno delo, z zavodom za zaposlovanje, z nevladnimi organizacijami, da bi še v času prestajanja kazni pomagali zaporniku pri urejanju njegovega socialnega statusa, možnosti zaposlitve in vključitve v razne oblike prostovoljnega dela ter posledično v družbo.
Zaživijo »v redu«
Da bi pri zapornikih razvijali bralne veščine in komunikacijo, predvsem pa njihovo ustvarjalnost, sposobnost izražanja in pisanja, sodelujejo mariborski zapori v projektu Vključujemo in aktiviramo z Agencijo za knjigo, vabijo medse kot goste in mentorje režiserje, igralce, pisatelje, ilustratorje … »Tako obsojenci izboljšujejo svoje socialne veščine ter se jim izboljšajo možnosti vključevanja v družbo in na trg dela po odpustu,« poudari Veseličeva.
Zavod organizira gostovanja pevskih skupin, vabi popularne pevke, tudi nogometaše … Enkrat v letu priredijo v zaporniški dvorani velik koncert, imenovan Čuzafest. Kapetan Nogometnega kluba Maribor Marcos Tavares je denimo zapornikom priskrbel vstopnice za nogometno tekmo in so si jo tako lahko ogledali v živo.
Na voljo imajo dobro založeno zaporniško knjižnico, lahko igrajo šah, namizni tenis, vadijo fitnes, se udeležujejo raznih ustvarjalnih delavnic, sodelujejo z zunanjimi ustanovami, so soustvarjalci zaporniškega časopisa Ob Fontani, ki je dobil ime po edinem zaporniškem sprehajališču, »ker se tam med drugim največ izve.« »Vse to z namenom, da jim širimo obzorje in bi se na prostosti spet lažje vključili v okolje,« pravi Veseličeva in dodaja: »Številni veliko pridobijo že s tem, da tu zaživijo urejeno življenje, se zdravstveno uredijo, tudi z brezplačno zobozdravstveno storitvijo, imajo redne obroke, bivajo po ustaljenem urniku, v nekem redu, so deležni socialnih stikov … Nekateri med njimi prihajajo iz neurejenih okolij, veliko jih je bilo pred tem povsem socialno izoliranih …«
Pred kratkim so dobro delovali
Poudari še: »V zaporih niso zaprti samo ljudje s kriminalnimi dejanji, v njih so tudi tisti, ki so še pred nedavnim dobro delovali, potem pa se jim je zgodil nenaden padec. In so taki, ki bi se radi rešili slabega socialnega okolja, a so pri tem nespretni. Take sistem hitro najde, tiste spretnejše in večje že težje. A so tudi tisti, ki precenjujejo svoje sposobnosti in pridejo na rob. Pa nasilneži, ki si mislijo, da lahko zakon vzamejo v svoje roke. In taki, ki trpinčijo svojo družino. Pa tisti, ki ni sposoben nadzorovati čustev in niti malo ne razmišlja, da lahko s svojim nasilnim udarcem, s svojo trenutno potrebo po dokazovanju navsezadnje tudi ubije človeka.«
Najprej je žrtev
»Kriminalno dejanje ni nikoli razumska odločitev,« je prepričana psihologinja Tanja Madjar. »Je splet okoliščin, ki malo po malo vodijo do nedovoljenih ravnanj. Je mnogo preslišanih klicev na pomoč in veliko napačnih vzgojnih prijemov. Ko se tako pogovarjaš z obsojenci, uvidiš, da je v prvi fazi bil tudi sam žrtev. Ki pa je pozneje prevzel vlogo storilca.« Sama dela največ z obsojenci, ki so se znašli za zapahi zaradi prometa z drogo. Ugotavlja, da se tovrstna kriminalna dejanja pri nas povečujejo. »Največkrat so to mlajši ljudje, ki v vlogi odraslega še niso zaživeli. Kot mlad je eksperimentiral z drogami in zašel v odvisnost, iz katere se potem ni izkopal.«
Za 160 obsojencev trije psihologi
Strokovni delavci bi morali obsojence čim bolj spoznati, poudari Tanja Madjar. V ta namen bi jih bilo treba tudi veliko opazovati in spremljati; navsezadnje so zaposleni v zaporu odgovorni za njihovo varnost in življenja in bi morali čim bolj prepoznati morebitna znamenja samomorilnih nagnjenj. A za temeljitejše posvečanje pri 160 obsojencih in samo treh psihologih, od tega dva zaradi podhranjenosti kadra delata še kot pedagoga, je to skorajda neizvedljivo, opozori.
Nimamo postpenalne službe
In če se v zaporih z obsojenci kljub kadrovski stiski veliko in strokovno ukvarjajo – kadar je treba, se povezujejo tudi s psihiatrijo, pa je drugače, ugotavlja, ko se ti znova znajdejo na prostosti. Tam in takrat zlasti primanjkuje postpenalna služba, »ki bi obsojenca spremljala in mu pomagala pri vnovični vključitvi v družbo, mu bila takoj v oporo in pomoč, ko bi zunaj naletel na kakšno zanko – da se ne bi spet ujel vanjo, mu dajala vsaj drobec socialne mreže, ki je zdaj, ko pride iz zapora, nima.« Ta služba se menda zdaj vzpostavlja, a potrebovali bi jo čim prej, še sklene.
