Novice Svet24

Mediaspeed

Zgodba o Janševem premoženju sega v september 2013, ko je na podlagi pisne pobude avstrijskega urada za preprečevanje pranja denarja in odmevnih ugotovitev Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič, na tožilstvu stekel postopek zoper Janšo.

Čeprav je Janša v svojih nastopih suveren, pred komisijo takrat ni znal pojasniti vrsto plačil v zneskih, ki so dosegali tudi več kot 100 tisoč evrov. V kontradiktornem in neprepričljivem pričanju pred KPK se ni spomnil točnih zneskov, in na kakšen način je kril stroške svojih potovanj, nakupov stanovanj, avtomobila in plačila odvetniških storitev.

Izgubljeni spomin in nejasnosti

Tako je sprva na primer trdil, da na svojem računu ni imel več kot 15 tisočakov, že nekaj minut pozneje pa je dejal, da je 140 tisoč evrov za nepremičnino v Trubarjevem kvartu plačal s svojega tekočega računa. Klemenčič je takrat dejal, da po pregledu računa tega ni na njem. Prepričljivo ni znal pojasniti niti tega kako je financiral plačilo svojega avtomobila za katerega je na zaslišanju dejal, da ga je v celoti plačal s svojega tekočega računa. Komisija je pozneje ugotovila, da 17.500 evrov plačal s svojega računa, preostali del pa z gotovino, ki naj bi mu jo, kot je pozneje pojasnil komisiji, zapustila mati. KPK je sprva prijavil, da je avto vreden 14.500 evrov, čeprav je bila njegova vrednost nekajkrat višja in je znašala 46 tisočakov. Delno naj bi avtomobil financiral tudi s prodajo prejšnjega avtomobila svojemu sinu za simboličnih šest tisoč evrov. Vendar dokazov za to Janša ni podal. Kot se je izkazalo pozneje, avto sploh ni bil njegov, saj je bil registriran na njegovo prejšnjo partnerico. Še več, avto sploh ni bil prodan njegovemu sinu, temveč drugi osebi.

Obtožila ga je laganja
Janša je pred KPK trdil, da je bilo 5000 evrov are za nakup hiše v Šentilju zahteva prodajalke. »To je bila laž,« je o tem pozneje dejala Vojka Rauter Čelešnik in dodala, da denarja ni hotel nakazati prek banke. KPK je v poročilu zapisala, da izvor tega denarja ni znan.

Obtožen laganja

Janša je pred Klemenčičevo komisijo tudi trdil, da je bilo 5000 evrov are v gotovini za nakup hiše v Šentilju zahteva prodajalke. »To je bila laž,« je o tem pozneje za nacionalko dejala prodajalka hiše Vojka Rauter Čelešnik in dodala, da denarja Janša sam ni hotel nakazati prek banke. KPK je v poročilu zapisala, da izvor tudi tega denarja ni znan. Janša se na zaslišanju tudi ni spomnil od kod mu je leta 2007 na račun pri NLB kapnilo kar 33 tisoč evrov. Sprva je dejal, da dvomi v to, da bi prejel takšen denar na račun, nato pa je dejal, da mu je morda ta denar posodil brat. Naknadno pa se je spomnil, da ni šlo za posojilo brata temveč očetovo dediščino. Ta denar si je moral nakazati na račun, ker je želel poplačati kredit. Po vseh neprepričljivih pojasnilih je naposled Klemenčičeva komisija ugotovila, da jim Janša ni znal pojasniti izvora premoženja v vrednosti kar 210 tisoč evrov.

Več kot 2600 evrov naj bi Janša povprečno zaslužil na mesec v zadnjih 35 letih. Spomnimo, da je bila še leta 1991 povprečna mesečna plača v Sloveniji 157 evrov.

Nepojasnjenih 400 tisočakov

Preiskavo je zato nadaljevalo tožilstvo, ki je prišlo do ugotovitve, da je nezakonitega premoženja, za katero Janša ni znal pojasniti izvora še mnogo več, skoraj za vrtoglavih 400 tisoč evrov. Tožilstvo zato zdaj zahteva odvzem več njegovih nepremičnin v Bovcu, polovico stanovanja v Ljubljani, gospodarskega objekta v Ložnici, osebnega avtomobila in drugega premoženja v vrednosti 53.415 evrov. Tožilstvo pa zdaj preiskuje še večkratnik tega zneska, ki naj bi se skrival na Janševih računih v tujini. To, da bi imel račune v tujini, je sicer Janša večkrat zanikal.  

Visoki gotovinski zneski

Klemenčič je že na Janševem zaslišanju na komisiji dejal, da pri Janši s tekočega računa tako rekoč ni mogoče ugotoviti življenjskih stroškov. Razlogi za takšno sklepanje in zahteve po odvzemu premoženja pa se skrivajo v Janševem gotovinskem poslovanju. V javnosti je že odmevala zgodba o tem, da je njemu in njegovi partnerici Urški Bačovnik Janša pri tem pomagala njena sestrična in bančna uslužbenka Nataša Pajenk. Ta je namreč kar na svoj račun nakazovala gotovino in plačevala njune račune. Zaradi tega je nanjo padel utemeljen sum o pranju denarja.

Tudi če bo izgubil premoženje, Janši tokrat ne bo treba v zapor, ker bi morali za to dokazati tudi kaznivo dejanje pri pridobitvi gotovine neznanega izvora.

Visoki zaslužki

Na mestu je vprašanje, od kod Janši tako velike vsote gotovine, ki jih ni znal prepričljivo pojasniti. Vse skupaj je še toliko bolj sporno zaradi nikoli povsem razčiščenimi obtožb na njegov račun v povezavi s trgovino z orožjem, kjer so se obračali milijoni. Janša je, sodeč po svojih najnovejših izjavah, v 35 letih delovne dobe zaslužil 900 tisoč evrov, dodatnih 200 do 250 tisoč evrov pa naj bi mu prinesli avtorski honorarji od knjig. Pri tem naj bi bili še posebej uspešni Premiki in Okopi. Prvo naj bi prodal v 65 tisoč izvodih, drugo pa v 17 tisoč. Preračunano naj bi Janša, ki je rad poudarjal, da njegovo premoženje ni večje od takšnega, kot ga ima povprečni Slovenec, mesečno prejemal več kot 2600 evrov, in to celo v nekdanji Jugoslaviji. Pri tem spomnimo, da je bila še leta 1991 povprečna mesečna plača v Sloveniji borih 157 evrov.  

Čeprav drži, da čas vložitve tožbe s strani tožilstva ponovno nenavadno sovpada s časom, ko se približujejo volitve, pa to Janše ne razbremenjuje hudih obtožb. Zdaj bo zaradi obrnjenega dokaznega bremena na sodišču lahko sam dokazal, da je premoženje dobil na zakonit način. Vprašanje pa je, zakaj mu tega pred ustreznimi organi pregona v vseh teh letih ni uspelo storiti že do zdaj.