V zgodovinskih učbenikih je spregledano, da je z razvojem kapitalizma vedno prihajalo do nasprotij med delom in kapitalom.
Stran kapitala je namreč vedno želela dobivati vse večje dobičke, ker so ti bistvo samega sistema. Kapitalisti, ki temu ritmu niso sledili, so naposled vedno izločeni iz igre, saj jih prehitijo tisti, ki ustvarjajo večje dobičke. To kapitaliste oziroma delodajalce sili v izkoriščanje delavcev, če želijo biti uspešni. Delavci pa so v zgodovini vedno odgovarjali na te tendence s povezovanjem, organiziranjem in postavljanjem svojih zahtev, ki so se nasprotni strani zdele nerealne.
Suženjsko otroško delo
V zahodnem svetu smo tako lahko še v 18. stoletju zasledili suženjsko delo otrok. V Marxovem Kapitalu lahko beremo šokantne podrobnosti o drobnih, nemočnih bitjih, starih od sedem do trinajst let, ki so jim nastavili nadzornike. V njihovem interesu pa je bilo, da so otroci garali do skrajnosti, saj so želeli iz njih iztisniti čim večje dobičke »Do smrti so jih utrujali s pretiranim delom, jih bičali, vklepali in mučili z najbolj pretkanimi krutostmi, v mnogo primerih so jih izstradali do kosti.« Ponekod so morali otroci delati nepretrgoma celo po 30 ur, vmes so imeli le odmor za malico in uro spanja. Nekateri tovarnarji, kot je bil leta 1848 doktor Andrew Ule, pa so to svoje početje zagovarjali s tem, da je bilo mlajše od 18 let v Angliji treba zapreti, da so 12 ur preživeli v toplem in moralnem ozračju tovarniškega prostora, kjer so bili varni pred brezdeljem in pregreho zunanjega sveta, saj bi jih ta opeharila njihovega duševnega blagra.
Čikaški pokol
Nič bolje se ni godilo niti starejšim delavcem. Delovni pogoji so bili tudi zanje neznosni, plačila pa mizerna. Delavci so zato na to izkoriščanje začeli odgovarjati z organiziranjem, postavljanjem svojih političnih zahtev in protesti. Prvega maja 1886 je tako tudi v Čikagu na tisoče delavcev začelo stavko z zahtevo po boljšem življenju s skrajšanjem delovnika na osem ur, ne da bi se pri tem zmanjšalo njihovo plačilo za opravljeno delo. Ocene o številu delavcev, ki so takrat stavkali, se razlikujejo, bilo pa naj bi jih nekje do pol milijona. Četrtega maja so delavci ponovno odšli na mirne proteste, kjer so izražali svoje zahteve in protestirali proti uboju delavcev, ki jih je dan pred tem ubila policija.
Tovrstni prizori niso bili nič posebnega, saj so represivni organi ščitili kapitaliste in sistem. Na odru je pozno popoldne ravno govoril anarhist August Spies, ki je po nekaterih pričevanjih dejal, da shod ni sklican z namenom provokacije. Nekaj trenutkov zatem je proti govorniškemu odru zakorakala policija, ki je želela razbiti demonstracije. Takrat pa je proti policijskim vrstam poletela bomba in ubila enega policista, še šest pa jih za posledicami eksplozije umrlo pozneje. Policija je odgovorila s streli, ki so ranili na desetine protestnikov. Enajst jih je pozneje umrlo, nekateri tudi zato, ker niso želeli tvegati aretacije ob obisku zdravstvene ustanove. Osem anarhistov, vključno z govorcem, je bilo na sojenju obsojenih. Čeprav sodišča niso našla neposrednih dokazov, so bili vsi razen enega obsojeni na smrt z obešanjem, ki so jo izvedli novembra 1887.
Simbolni mejnik
Verjetno ni noben dogodek v zgodovini zaznamoval boja za delavske pravice bolj od čikaškega pokola. Vse od takrat pa do konca prve svetovne vojne je bila zahteva po osemurnem delovniku v središču zahtev delavcev in sindikalnih organizacij, ki so se množile po Zahodu. Ustanavljati so se začele tudi socialistične in delavske politične stranke, ki obstajajo še danes in so bile takrat združene v 2. internacionali. Na njenem pariškem kongresu 14. julija 1889 so sklenili, da bo delavstvo v spomin na čikaške žrtve 1. maj praznovalo kot dan dela in delavske solidarnosti.
Preganjanje delavskih pravic pri nas
Tudi pri nas se je boj za delavske pravice in sindikalizem razvil že dokaj zgodaj. Prva velika rudarska stavka v trboveljskih revirjih pa je bila 22. julija 1889. Takrat je 14-dnevno stavko zadušila žandarmerija. Stavkajoči pa so zahtevali višje plače in skrajšanje delovnika z 12 na osem ur. Istega leta je bil natisnjen tudi prvi delavski list, ki so ga oblasti zaplenile. Leto pozneje pa je tudi pri nas na Rožniku in v Kavarni Evropa okrog 1000 delavcev že praznovalo prvi maj. Leta 1919 je naposled začel veljati osemurni delovnik za delavce v kovinarski stroki, ki je bil pozneje uveljavljen tudi drugod. Aprila 1920 je na Zaloški cesti v Ljubljani prišlo do krvavega spopada med orožniki in delavci, v katerem je bilo ubitih celo več ljudi kot ob čikaškem pokolu. V spopadu je padlo 13 ljudi, celo en otrok, okrog 40 ljudi pa je bilo ranjenih. Nato je oblast začela vse bolj preganjati delavske pravice in aprila 1929 celo prepovedala praznovanje prvega maja. Vse to je krepilo odpor in napajalo upor proti izkoriščanju, ki je naposled pripeljal do socialistične Jugoslavije. Danes se prerado pozablja, da je prav socializem na Vzhodu omogočil delavske pravice na Zahodu, saj so se oblasti bale, da bo ideja socializma zamikala tudi delavce na Zahodu.
Izgubljanje pravic
To nam tudi najbolje pojasni, zakaj po padcu socializmov od devetdesetih delavske pravice, ki so že bile izborjene, postajajo vse večja redkost. Zaradi boja za osemurni delovnik še danes praznujemo prvi maj, pri nas kar dva dni. Toda številni danes o takem delovniku lahko le sanjajo. Prekarne, slabo plačane službe brez delavskih pravic so danes za vse več ljudi spet običajna praksa. Vse to lahko razumemo kot del tendenc kapitalizma, ki želi vse večje dobičke. Brez upora delavske strani, ki se danes utaplja v apolitičnem potrošništvu, se zato te pravice še toliko hitreje izgubljajo.
Vse več neenakosti
Globalne neenakosti se krepijo s pospeškom, ki mu v zgodovini še nismo bili priča. Le v nekaj letih se je bogastvo najbogatejših enormno povečalo, celo tako močno, da ima samo osem ljudi toliko bogastva kot polovica človeštva. Vse to je hrbtna stran zmanjševanja naših socialnih in delavskih pravic. Politične in kapitalske elite nam, tako kot pred stoletjem in pol, ko so morali suženjsko delati tudi otroci, govorijo, da drugače ne gre. Alternative vedno znova razglašajo za utopične in nerealne. Ko je bilo ob zadnji krizi treba reševati kapitalistični sistem, so za banke našli milijarde evrov. Krivdo za kolaps sistema pa so preložili na pleča že tako vse revnejših ljudi, ki naj bi v nasprotju z bogataši, ki imajo več denarja kot cele države, živeli prepotratno.
Potreba po alternativah
Dokler ljudje ne bodo spet politično in enotno izrekali svojih političnih zahtev, sprememb na bolje ne gre pričakovati. Pri tem delavce omejuje tudi to, da se je kapitalizem spet tako prilagodil in s fleksibilizacijo razbil enotnost delavcev, ki namesto proti kapitalistom tekmujejo drug proti drugemu. Kar pa nas tudi danes vseeno lahko navdaja z optimizmom, je to, da so se ljudje naposled, ko jim je šlo dovolj slabo, vedno znali upreti in si izboriti svoje pravice.
