Ni časa za domotožje

Varujejo evropske meje

Janja Ambrožič
29. 4. 2017, 15.05
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Tamara Bizjak, pomočnica komandirja Policijske postaje Novo mesto, je februarja že drugič vodila kontingent slovenskih policistov, ki v Makedoniji pomagajo nadzorovati migrantske tokove.

Tamara Bizjak
150 policistov iz drugih držav pomaga Makedoniji.

Tamara Bizjak
Tamara z Zoranom Pulićem, vodjo hrvaške skupine policistov, in enim od otrok v kampu Vinojug.

Trenutno je tam že 14. skupina, ki bo tako kot druge ostala en mesec. Bizjakova je bila v Makedoniji doslej dvakrat in obakrat je bila vodja slovenskega kontingenta.

Prvič je bila na območju Starega Dojrana, drugič v Gevgeliji. »Delali smo 12 ur podnevi, 12 ur ponoči, sledil je počitek in prost dan. Tak je bil ritem ves mesec. Z našimi vozili in opremo sva bila v skupini po dva Slovenca, tretji član ekipe pa je bil makedonski policist,« pojasnjuje.

ČEZ ZELENO MEJO

»Največ tujcev poskuša v Makedonijo priti čez zeleno mejo. V mojem drugem terminu smo kontrolirali okolico mejnega prehoda Bogorodica. Tam je veliko grmičevja in vidljivost je kar oslabljena, celo s termovizijo je težko opaziti prebežnike, ker je rastlinje tako gosto.«

V Makedoniji sicer pomagajo tudi policisti iz drugih držav. Marca jih je bilo tam kakih 150, poleg Slovencev še Avstrijci, Hrvati, Čehi in Madžari. Ker je bila v času migrantske krize v Sloveniji Bizjakova vodja sprejemnega centra Livarna v Dobovi, nas je seveda zanimala primerjava. »Pri nas je bilo vse veliko bolj organizirano. Mi smo vodili postopke, tujce popisali, imeli razgovore, ugotavljali identiteto. Tega v Makedoniji zdaj skorajda ni, vračajo jih v Grčijo, od koder so prišli.«

Pravzaprav tujci, ki jih v Makedoniji primejo policisti, tam sploh nočejo ostati, zato se radi vrnejo v Grčijo in tam čakajo na novo priložnost v upanju, da jim bo enkrat uspelo priti na Zahod.

SLOVENCE IMAJO RADI

Kot vodja zaradi tega, ker je ženska, ni imela težav, pa saj jih nima niti na novomeški policijski postaji. Skupaj s kolegi je živela v hotelu, za hrano pa so poskrbeli sami. »Zelo všeč sta mi pokrajina in njihova hrana. Makedonci Slovence dobro sprejemajo, odnos do nas je še kot v časih skupne države,« izvemo. Sicer so cene v trgovinah okoli 20 odstotkov nižje kot pri nas, v gostilnah pa je kar za polovico ceneje.

Posebnega domotožja 1100 kilometrov od doma ni imela. Jasno je, da je pogrešala moža in otroke, a se je zavedala, da bo odsotna le en mesec. »V prostem času smo raziskovali okolico, mogoče sem trikrat v enem mesecu prižgala televizijo, saj sicer ni bilo časa. Bili smo družabna skupina in tisti mesec je hitro minil.« Vsakokrat sta slovenske policiste obiskala tudi naš ambasador v Makedoniji Milan Jazbec in konzul Gregor Klemenčič.