Še pred nekaj leti si ne bi upala misliti, da bo kdaj najbolj znane obraze tega športa srečevala osebno – kot novinarka. Pred kratkim je postala sodelavka motociklistične karavane na komercialni televiziji. Sicer je šestindvajsetletna Ljubljančanka tik pred koncem študija medicine, za njeno karierno pot pa je zaslužen reševalec na motorju. Na pogovor se je pripeljala z Golnika, kjer opravlja vaje iz interne medicine.
Družinska garaža buhti od posterjev dirkačev še iz leta 1975. Pri njih so motorji sveti, oče pa je pravi častilec. Motorju se je odrekel po precej hudi nesreči še pred hčerkinim rojstvom, vendar sta po šestnajstih letih žena in hči imeli zadosti njegovega očitnega hrepenenja po jeklenem konjičku in sta ga nagovorili, naj si ga spet kupi. Zdaj vozi 1000-kubično potovalno hondo, ki jo je lahko Lara preizkusila šele pred dvema letoma.
Tudi Lara vozi konkretno mrcino, honda CB 600 je primeren motor za daljše ture, kot so Dolomiti, Bosna ali skok na Obalo, z njim pa se rade volje zapelje tudi na fakulteto, da se vsaj enkrat na dan, četudi le za nekaj minut, malo »prelufta«. Ko pred fakulteto razjaha, ni silnega navdušenja – običajno so mimoidoči presenečeni, ko sname čelado, sicer pa v medicinskih vodah veljajo motoristi za darovalce organov. »To je postal že kar naš vzdevek in priznam, da sem se o tem lahko prepričala med delom na travmatologiji. Na motorjih se znajdejo tudi divjaki, ampak to niso pravi motoristi.« Si pa ne zatiska oči pred tem, da so motoristi v prometu zelo izpostavljeni, zato poskuša biti karseda previdna voznica in na motor sede le, če je čisto pri stvari. »Vedno moraš pričakovati najslabše, biti pozoren na vse stranske ulice in predvidevati, da te voznik v avtu z lahkoto spregleda. Načeloma naj bi bili v avtu enako pozorni, vendar imamo tam vsaj nekaj pločevine okoli sebe, na motorju pa je ni.«
Odločna dama
Starši niso ploskali od navdušenja, ko je pri 16 letih oznanila, da hoče izpit za motor, a se je kljub njihovemu neodobravanju sama vpisala na tečaj cestnoprometnih predpisov, naredila najprej izpit za 125-, nato pri osemnajstih za 250-kubični motor ter pri dvajsetih dobila še uradno zeleno luč za neomejeno kubaturo. Za polovico zneska svojega prvega dvokolesnika je celo poletje garala v administraciji in stregla v znanem ljubljanskem lokalu, polovico so prispevali starši. Ko je očetu postalo jasno, da je njena motoristična strast resna, jo je sklenil podučiti o čim bolj varni vožnji. Tako so se začeli Larino spoznavanje s pastmi motociklizma, treniranje osmic s starim tomosom pred hišo in veliko kolesarjenja. »Kar se tiče motorike, je dejansko povezava med kolesom in motorjem. Tako se lahko dobro naučimo, kako ravnati na nekaterih podlagah, kaj se zgodi s prednjo, kaj z zadnjo zavoro, kaj na mokri podlagi ali pesku …« živahno razlaga Lara Lenart, katere motoristična pot se je začrtala pred karierno.
V otroštvu se je precej ukvarjala z glasbo, igrala je prečno in blok flavto, se sama naučila še kitaro in klavir ter pela v rock bandu, zato si je mislila, da bo glasbenica.
Potem se je zgodilo odločilno predavanje iz varne vožnje, ko jo je reševalec na motorju v dveh urah tako silovito navdušil, da je v njeni glavi prav po filmsko kliknilo: to hočem početi!
V šoli je bila solidna, ni pa blestela, kot se pričakuje za bodoče medicince, vendar je v zadnjem letniku gimnazije padla odločitev za medicino in zagrizla je v knjige in uspelo ji je. »In ni mi žal. Seveda je bilo naporno, ob petkih zvečer sem se pogosto tepla po glavi, ko sem se namesto prijateljem morala pridružiti knjigam, vendar je bilo vredno.« Kriza je kdaj zavladala tudi v prvih treh letnikih študija, nato pa je z več prakse in stika s pacienti začela bolj uživati. »Ne mine dan, ko ne bi imela primera, ki mi polepša dan, in tistega drugega, ki mi ostane v srcu. Na pediatriji in ginekologiji sem bila priča noro lepim izkušnjam, prav tako pa tistim hudim, kot so mrtvorojeni otroci, pari, ki se trudijo zanositi – poskušam najti ravnovesje pri tem, koliko me bo kakšen primer težil, a hkrati mi ne sme biti vseeno.«
Nočno delo v laboratoriju
Lara je bila ena redkih študentk medicine, ki so ob študiju še delale. Ne samo da je pisala članke za specializirano motoristično revijo in portale – na nekem spretnostnem motorističnem tekmovanju je padla in (zaradi pokazane spretnosti, ne padca!) vzbudila pozornost urednika revije Motosi – temveč je tudi ponoči delala v laboratoriju za motnje dihanja na Golniku. Bilo je izjemno naporno, a finančna neodvisnost ji veliko pomeni. »Med študentskim delom sem se naučila veliko stvari, ki jih med študijem premalo delamo – na primer jemanja krvi, merjenja vitalnih funkcij; sicer to res počno medicinske sestre, vendar se mi zdi napačno, da bodočih zdravnikov ne vadijo v tem. Tudi sicer sem vesela, da imam še druge življenjske izkušnje in ne samo študija. To dojemam kot zelo pozitivno, saj se znam zaradi različnih izkušenj bolj povezati z ljudmi in njihovimi težavami, ne da bi bila izključno v medicini, v diagnozah in terapiji. Morda mi bo to, da se nisem toliko posvečala raziskovalnim nalogam in nabiranju točk s strokovnimi članki, pri iskanju specializacije povzročalo težave, ampak preprosto nisem mogla mimo življenja,« povsem odprto razgrinja misli bodoča zdravnica, ki se zadnjih pet mesecev intenzivno pripravlja na delo novinarke v motociklistični karavani – montira prispevke, se kali na govornih vajah … To bo delo za njeno srce in dušo, seznanila pa se bo lahko tudi z delom zdravnikov na dirkah.
Ljubezen do motorjev jo je torej zapeljala do različnih izzivov, predvsem pa je hvaležna, da je med motoristi spoznala krasne ljudi, med katerimi se zelo dobro počuti.
