Z zaprtjem obalne ceste za promet med Koprom in Izolo smo pred kratkim Slovenci postali bogatejši še za nekaj kilometrov obale, kar je pri naših vsega 46 kilometrih in še nekaj morja prava dragocenost.
Andrej Križ
Zaprti del ceste med Koprom in Izolo z veseljem uporabljajo rekreativci.
Ker je ta del obale pod zaščito Nature 2000 – zaradi arheoloških najdišč ter rastišč pozejdonke in drugih morskih trav, tu ne bodo gradili turističnih objektov, ampak bodo obalo uredili v sožitju z morskim življem. Iz krempljev civilizacije nam je torej uspelo iztrgati velik kos okolja, pa čeprav pogosto vanj buta tramontana. Kaj reči drugega kot – končno!
V četrtek, ko smo izpušnih plinov sveže razbremenjeni del obale obiskali mi, je tu vladalo pravcato zatišje. Le tu in tam je kdo izkoristil blažen mir in čudovito prazno cesto za rekreativne užitke. Gorenjka Tea, ki zadnje mesece preživlja na Primorskem, je z užitkom rolala po sredi ceste, menda je asfalt odličen. Pritrdila je tudi Barbara, Ptujčanka, ki študira v Izoli in je tisti dan z rolerji prvič preizkusila pot. Obe sta se strinjali, da je to naravnost odlična pridobitev!
Izziv za arhitekte
Zdaj ko ni več prometa, obala ponuja tisoč novih priložnosti, ki so bile izziv številnim urbanistom in arhitektom. Nastalo je veliko idejnih zasnov, ekipa Studia mediterana (projektiranje, svetovanje in investicije), v kateri so bili dr. Marko Apollonijo, Andrej Mlakar, Slavko Mezeg in dr. Manca Plazar, pa je na povabilo obeh občin izdelala projekt za ureditev tega dela obale, ki je bil leta 2004 sprejet kot občinski prostorski načrt v obeh občinah. »Ker je to območje zavarovano, je namenjeno izključno rekreaciji. Tu se ne sme graditi, medtem ko večje posege načrtujejo v Žusterni v Kopru in na drugi strani v Rudi v Izoli,« nam je povedal Andrej Mlakar. »Predvideli smo samo pešpoti, kolesarske steze, plažne ureditve.« Ker je tu zelo močna morska erozija in nastajajo visoki valovi, ni mogoče načrtovati peščene plaže, zato so si zamislili kopalne pomole, za katere so najeli potapljače, da so točno označili mesta, kjer ni zaščitene morske trave pozejdonke. Tam bodo uredili tudi sidrišča, saj predvidevajo, da bo veliko ljudi plažo obiskalo tudi po morju. Poleg tega nameravajo na zid Parencane pritrditi še kopalne ploščadi. Mlakar je tako kot drugi domačini navdušen nad zaprtjem ceste za promet. »Občina Koper do zdaj tako rekoč ni imela stika z morjem, zato je to za Koprčane gotovo pridobitev, seveda tudi za Izolčane. Mogoče bo to končno spodbudilo kolesarjenje med obema mestoma kot alternativno obliko prevoza,« razmišlja. Pozitivno pa bo zaprtje ceste vplivalo tudi na življenje v morju, saj ne bo več takega onesnaževanja, kakršno je bilo prej.
revija Zarja
Načrti za ureditev zaprtega dela obalne ceste.
Narava in turizem z roko v roki
Borut Mavrič, diplomirani biolog, doktor varstva naravne dediščine, zaposlen na Morski biološki postaji Piran, nam razloži, da je pozejdonka sredozemski endemit in življenjski prostor oziroma skrivališče številnih vrst v morju. Pomembna je zaradi kisika, je vir hrane, poleg tega ščiti obalo pred erozijo, zmanjšuje moč valov, ki so tu res močni, in stabilizira morsko dno. »Zanimivo za pozejdonko je tudi, da v primerjavi z drugimi morskimi travami pozimi ne odvrže svojih listov. Nekoč je bila veliko bolj razširjena, zdaj pa je to zgolj manjši ostanek tistega, kar je nekoč bilo.« To območje pa je zavarovano zaradi še ene posebnosti; na enem mestu je namreč mogoče najti tri ali štiri vrste morskih trav, kar zanje sicer ni značilno. »Ne glede na to, da smo ljudje kopenska bitja, v tem obrežnem pasu posegamo v morje s prometom, ribištvom, turizmom, zato se je na tem zaprtem delu treba ravnati po previdnostnem načrtu.« In sicer tako, da gresta razvoj turizma in ohranjanje naravne in kulturne dediščine z roko v roki. »V turizmu je še vedno premalo povezave z morjem kot življenjskim prostorom številnih rastlin in živali.« Raziskovanje življenja pod morjem je lahko tudi pri nas zanimiv turistični produkt, hkrati pa eden od načinov izobraževanja in ozaveščanja ljudi. Ta del obale je zanimiv tudi zaradi arheoloških najdišč, denimo ostankov rimskega pristanišča, in zgodbe o potopljeni ladji Rex. Odtis njenega trupa je namreč še vedno mogoče videti na morskem dnu.
Miru se še ne zavedam
Če bo zaprtje obalne ceste omogočilo morju lažje zadihati, pa si bodo gotovo oddahnili tudi redki domačini, ki živijo ob tej cesti in imajo dovoljenja za dovoz do doma. Stanislav Velikonja tu živi že od leta 1960. Zemljo sta z ženo kupila od njenega strica in spomni se, da je bilo zelo težko dobiti dovoljenje za graditev. Omenil nam je tudi, da so lahko na tem delu obale celo več metrov visoki valovi, zato bodo morali skrbno premisliti, kako bodo postavili kopalne ploščadi. Veselo dodaja, da je zdaj nekaj povsem drugega poslušati vesel živžav sprehajalcev, otrok, kolesarjev na cesti kot nenehen zvok avtomobilskih motorjev. »Ampak iskreno povedano,« pravi, »miru se še niti ne zavedam!«
revija Zarja
