Naravno zatišje, kot bi lahko označili sedanje obdobje brez visokih poplav na širšem območju Kostanjevice na Krki, pomeni manj skrbi tudi za Ribiško družino Kostanjevica na Krki. Visoke poplave – prvim so kmalu sledile še druge – pred leti so tu povzročile kar nekaj težav, katerih reševanje čutijo kot svojo nalogo tudi ribiči.
Tovrstne posledice poplav, ali skoraj vse, so kostanjeviški ribiči že odpravili. Tako so zadelali luknjo v nasipu na ribniku Slivje, v kar se je vključila tudi civilna zaščita in je vrnilo ta vodni objekt v normalno stanje. Normalno stanje tu pomeni tudi, da ribiči v ribnik vlagajo ribe, pri čemer so denimo decembra lani v to vodo dali poldrugo tono krapov.
Poglabljanje struge se pozna na vodnem življenju
O popolnem zatišju v zvezi z vodami na kostanjeviškem območju vsaj z vidika ribičev ni mogoče govoriti. Na tem prostoru so namreč vodarji na pobudo kostanjeviške občine poglobili Krko, s čimer so po pričakovanjih zmanjšali poplavno ogroženost Kostanjevice na Krki.
»To poglabljanje se pozna na vodnem življenju, sploh pa tu okrog Kostanjevice. Tu je bilo veliko školjk in drstišče ščuke in platice. Prej je bilo dosti trave, na katero ribe odlagajo ikre. Zdaj so reko poglobili. A je dobro, da so jo, če bo to pomagalo, da ne bo več takih poplav in da otok ne bo ogrožen. S tega vidika so posledice sedanjega posega v reko zanemarljive, saj se bo trava zarasla nazaj v nekaj letih. Trenutno pa je vse golo in ribe so se umaknile. Nimajo se kje zadrževati, ne morejo biti na samem pesku. Ribe so tako še bolj na udaru kormorana. Kormoran je problem, ampak država ga ščiti,« pravi gospodar Ribiške družine Kostanjevica na Krki Bojan Bajc.
Tako izgubljeno zatišje si ribe skušajo nadomestiti s selitvami v zanje mirnejše in varnejše lokalne predele Krke. Skrivališča in drstišča si skušajo najti čim bližje kostanjeviškemu otoku, a si jih iščejo tudi drugje, na primer po Krki navzgor proti Otočcu, v rajonu druge ribiške družine.
Kostanjeviški ribiči pri preurejanju Krke, ki spreminja tudi notranji red v življenju rib, ne stojijo križem rok. Preden so ob omenjenem poglabljanju Krke gradbeni stroji zakopali v reko in njen breg, so ribiči na tistem delu ulovili ribe in jih preselili v mirnejše rečne odseke.
Kormorani, čaplje, bobri
Ko se ribiči tako spoprijemajo s stvarnostjo ribnika Slivje in reke Krke, mislijo tudi na potoke na kostanjeviškem območju. Omenjene velike poplave so domala poplaknile potočne struge, zato ribiči takrat zdesetkano ribjo jato zdaj načrtno krepijo. »V vse naše potoke, Studeno, Obrh, Lačni potok in Sušico, vlagamo po 30 do 40 kilogramov do petnajst centimetrov velikih potočnih postrvi. Vsako leto. Dogaja se, da že ko postrvi pripeljemo k potoku, tam čakajo čaplje. Ko je nizka voda, iz potoka pobirajo ribe,« pravi Bajc. Po njegovem so kormorani in čaplje ter omenjene velike poplave glavni razlogi za to, da je danes na kostanjeviškem območju manj rib kot v preteklosti, pri čemer nekaj dela opravi še bober s svojimi značilnimi »sečnjami«. Ribiči tako še naprej dokupujejo in vlagajo ribe. V številkah to pomeni, da že kar kakšnih šest let vlagajo po 120 kilogramov ščuk in 80 kilogramov linjev v Krko.
