Na začetku leta 2012 se je pri nas razvnela prava ideološka vojna pred referendumom o novem družinskem zakoniku. Ta naj bi med drugim uredil tudi istospolno starševstvo in posvojitve otrok, podobno kot to ureja zakonodaja v številnih državah po svetu. Zakonik, kot je znano, ni bil sprejet. Ob skromni 30-odstotni udeležbi je zanj glasovalo le 45 odstotkov volivcev.
V zagovor predlogu novega zakonika sta se takrat javno izpostavila tudi Christian Reinhardt in Marijan Por, istospolni par, ki že več kot trideset let živi v ZDA. Tja sta se preselila zaradi boljših delovnih priložnosti, prvi kot ekonomist in drugi kot arhitekt. Oba imata tako ameriško kot slovensko državljanstvo. Par z registrirano skupnostjo sta že lepo število let.
Januarja leta 2005 sta Reinhardt in Por posvojila deklico. Imenovala sta jo Zora, po njuni dobri prijateljici, ki je prezgodaj umrla. V ZDA zakonodaja dopušča istospolnim parom posvojitve, a tudi tam je bila pot do uradnega in dokončnega starševstva zapletena. Izpolnjevati je bilo treba veliko pogojev in v prvih treh letih Zorinega življenja sodelovati pri nadzoru socialnih služb.
Še en prelomni datum: 28. januarja 2010 jima je slovensko vrhovno sodišče kot prvemu istospolnemu paru priznalo tujo sodno odločbo o posvojitvi otroka. Postopek je na naših sodiščih trajal več let in doživljal tudi takšne preobrate, da je na primer državna pravobranilka paru očitala kršenje javnega reda. Odločba vrhovnega sodišča je dokončno uredila Zorin status pri nas. Zdaj ima tudi slovensko državljanstvo.
Pred nekaj dnevi je bila družina na obisku v Sloveniji, kamor pride enkrat ali dvakrat na leto. Vse tri smo prosili za pogovor o tem, kako poteka njihovo vsakdanje življenje v družini dveh očetov in ene hčere. Zora je zdaj že dovolj zrela, da je tudi sama spregovorila o svojih občutkih in mnenjih ter o stvareh, ki so zelo osebne, a jih je bila pripravljena deliti z nami.
Zora je zelo fejst punca!
Kako bi oba očeta opisala dvanajst let izkušenj s starševstvom? »Recimo, da smo lažji del predelali,« nasmejano pravi Por. »S puberteto nas morda čakajo težje preizkušnje.« A to ni nujno, takoj pristavi Reinhardt, saj verjame, da bo hči uspešno napredovala tako kot do zdaj. »Zora je zelo fejst punca!« takoj doda. Starši jo opišejo kot odprto, komunikativno, ljubečo, socialno zelo ozaveščeno dekle. Vedno je pripravljena pomagati, doma ali v širšem okolju pri prostovoljnem delu. Družina veliko potuje po vsem svetu. »Naše izkušnje s številnih potovanj so Zori zagotovo zelo odprle pogled na svet, ob tem se je ogromno naučila. Upal bi si trditi, da je bolj zrela kot njeni vrstniki pri teh letih,« ocenjuje Reinhardt. Je zelo čustvena, a obenem postaja vse bolj racionalna in predvsem ozaveščena o vsem v našem okolju. »To je gotovo posledica vsega, kar smo skupaj doživeli. Sodelovali smo v kampanji za sprejetje družinskega zakonika in Zori razložili, zakaj je pomembno, da to počnemo.« Ob tem je treba dodati še to, kar lahko vidi vsak opazovalec: Zora je sproščeno veselo dekle, kar pokaže z veliko nasmehi, kot potrdita oba očeta, ob vsaki uri dneva, v družbi tako vrstnikov kot odraslih.
Vse uredimo s pogovori
Družina stanuje v manjšem mestu nedaleč od New Yorka. »V okolju, kjer živimo, nismo bili nikoli obravnavani drugače od drugih. Nihče se zaradi nas ni počutil ogroženega. Zora se druži z vrstniki in ima veliko prijateljev,« opiše Por. »Zdaj je začela hoditi v sedmi razred, zamenjala je šolo in okolje, dobila je nove prijatelje in sošolce, a tudi ta prehod je potekal brez težav.«
Vsi trije potrdijo, da se veliko pogovarjajo. »Zora naju je ob odhodu v novo šolo vprašala, kako naj komu od sošolcev pove, da ima dva očeta. Skupaj smo nato ugotovili, da je vsaka zadrega odveč, saj do zdaj ni nikoli imela težav komu razložiti, kakšna družina smo,« pove Reinhardt. Pogovori so pomagali tudi zgraditi Zorino predstavo, da živi v razširjeni družini.
Stiki z mamico
Ko sta se Reinhardt in Por odločila za posvojitev, jima je z nasveti precej pomagal par, ki sta ga spoznala v sosednjem kraju. Prvi poskus posvojitve ni uspel, ker si je mamica kljub prejšnji odločitvi premislila in hčerke, za katero sta imela očeta že pripravljen dom, ni dala v posvojitev.
Nato se je v kratkem času pojavila nova možnost za posvojitev Zore. »Očitno smo si bili usojeni,« zdaj pravi Reinhardt.
Njena mamica je indijanskega rodu, pred tem je že imela dve hčeri in okoliščine niso dopuščale, da bi imela še tretjega otroka, saj oče otrok ni hotel ostati z njo. Reinhardt in Por sta se že na začetku odločila za odprto obliko posvojitve, kar pomeni, da z mamico ne bodo pretrgali vezi. Mamica jima je dojenčico predala že prvi dan po rojstvu v porodnišnici. Kljub temu ima dekle ves čas redne stike z mamo, dobiva njene fotografije, pogovarjata se po telefonu, največkrat ob koncu tedna. »Tudi midva njeno mamo obravnavava kot družino, čeprav živimo vsak na svojem koncu Amerike.«
Preprosta otroška vprašanja
Kljub vsemu bi sklepali, da je Zora tako kot drugi otroci v času odraščanja postavljala veliko vprašanj. »Največ jih je bilo zelo preprostih, na primer o tem, kako sva spoznala njeno mamico. Povedala sva ji, da mamica ni mogla imeti tretjega otroka in da sva si midva zelo želela imeti družino. Vprašala naju je tudi, kaj veva o njenem biološkem očetu. Povedal sva ji, da ni bil z mamico v času, ko se je rodila. Občasno vidi očetovo sliko, če ji jo pošlje mamica. Tudi v Zorinem albumu, ki sva ga skrbno dopolnjevala vsa leta, jo imamo. Prizadevava si, da bi Zora poznala korenine svojih prednikov. Peljala sva jo v njihove kraje. Če je le mogoče, jo vsako leto odpeljeva na srečanje članov različnih plemen, tako imenovani paw waw, na njem Indijanci oblečejo tradicionalna oblačila, plešejo in ohranjajo običaje. Pokazala sva ji, kje je bila doma njena mamica.«
Zrela za očetovsko vlogo
O prilagajanju starševski vlogi in potrebam otroka očeta povesta: »Nikakršnega prilagajanja nisva občutila. Še vedno sva lahko potovala, le da sva vedno vzela s sabo še Zoro. Nisva se počutila tako kot nekateri mladi starši, da sva zaradi otroka za kaj prikrajšana. Vsega sva imela že dovolj. Manjkal pa nama je otrok, občutek družine, nova izkušnja, ki je sicer ne bi imela in te kot človeka dopolni,« pojasni Por. »Mislim, da je starševstvo daleč nad vsemi najinimi pričakovanji,« doda Reinhardt.
Tako kot sta si hčeri želela pokazati indijansko kulturo, iz katere izhaja, sta ji v vseh teh letih želela približati tudi slovensko. Zanjo je danes to okolje precej domače. Zora je navezana na tukajšnje sorodnike, prijatelje in kraje. Zadnjič se je to pokazalo ob dedkovi izgubi. Žalovala je za njim in jokala, potrebovala je veliko bližine in povedala, da bo dedka pogrešala. »Vse, kar se nam je dogajalo tukaj, se je v Zori naložilo kot življenjska izkušnja.«
Razumevanje, spoštovanje, ljubezen
»Še vedno mislim enako kot prej, v času, ko smo podpirali kampanjo za sprejem novega družinskega zakonika: verjameva v človekove pravice in enakovrednost, zato sva se odločila, da se predstavimo kot družina. Želimo si prispevati k temu, da bi tudi drugi imeli možnost ustvariti svojo družino, kakršna jim ustreza in s komer jim ustreza.« Dobri odnosi temeljijo predvsem na ljubezni in razumevanju, sta prepričana oba Zorina očeta. »Tudi odločitev Zorine mamice, da nama jo zaupa v posvojitev, je bila največje dejanje ljubezni, ki ga je takrat lahko dala svojemu otroku. Zdaj ji veliko ljubezni in naklonjenosti lahko ponudiva tudi midva.«
Zora živi tako kot njeni vrstniki. Zora je prav takšna dvanajstletnica kot vsi njeni vrstniki. V rokah ima obvezen telefon, občasno z očmi ošine odrasle, ki se pogovarjamo ob njej. Nemogoče je spregledati čudovito lepoto deklice, ki se že spreminja v dekle. Popravi si bujne lase, se nasloni na očeta, ki sedi ob njej, se nasmehne in brez zadrege vključi v pogovor.
Pojasni, da je pravkar začela hoditi v novo šolo, tam se je razširil tudi krog njenih prijateljev. Šola zahteva več učenja in dela kot na nižji stopnji, a to še vedno ni nič zelo groznega, pove sproščeno. Najbolj jo zanimajo družboslovni predmeti in nekega dne si želi postati novinarka. Za to se je navdušila pri izbirnem predmetu, kjer jo je navdušila odlična učiteljica. Ustvarjali so časopis, za katerega je pisala o svojih potovanjih. Nekaj let je igrala klavir, zdaj trenira tekvondo in ples, pozimi rada smuča in se ukvarja še z drugimi športi. Hodi tudi v dramski krožek. Slovensko govori z nekaj zadrege, čeprav pogovore v celoti razume. Z očetoma veliko potuje, za to izkoristijo skoraj vse počitnice in prosti čas. Težko bi se odločila, kje ji je bilo najbolj všeč. Morda na Tahitiju, pa tudi v Italiji. In seveda v Sloveniji, ki jo z veseljem spoznava ter želi vedeti več o krajih, kjer sta odraščala njena očeta. Pri nas ji je všeč burek, čeprav ve, da ni povsem »domač«, a ga je pač mogoče v Ljubljani kupiti na vsakem vogalu.
In kaj bi povedala o obeh očetih, o Marijanu, ki mu hči pravi »papi«, in o Christianu, ki mu reče »oči«? Dobro je to, da se z njima lahko pogovori o vsem, največkrat za to izbere očija. Papi ji pomaga pri matematičnih domačih nalogah. In njune slabe strani? »Težko bi kaj posebnega povedala,« po kratkem razmisleku odgovori Zora. »Mislim, da sta res v redu človeka!« pravi nasmejano.
O mamici ne govori s težavo in pove, da se z njo redno pogovarja po telefonu. Zadnji pogovor z njo, ki sta ga omenila očeta, je bil zanjo pomemben, ker ve, da je z njim mamico razbremenila. Razume, da ima vsak človek svoje življenje, ki ga vodi po takšni ali drugačni poti. Zaveda se tudi, da nekateri težje razumejo, kako je živeti v netipični družini, a zanjo je to nekaj povsem običajnega. Vsem, ki imajo dvome, želi sporočiti, da razlike pravzaprav ni in je tudi sama ne občuti. Nekoč si tudi sama želi imeti družino in imela bi tri otroke. A za resne načrte je še prezgodaj.
Telefonski pogovor z mamico
Pred kratkim sta imeli mamica in Zora pogovor, ki je oba očeta zelo presenetil. »Zora je med pogovorom z mamico vključila zvočnik na telefonu, da sva ga lahko slišala tudi midva. Tako se je odločila sama. Pogovarjali sta se čustveno, o temeljnih stvareh, o njuni povezanosti, ki se pravzaprav ni nikoli zares prekinila. Mamica je omenila, da se bosta prej ali slej srečali. Dodala je, da upa, da bo nekega dne Zora razumela, zakaj jo je morala oddati v posvojitev. Zora ji je odgovorila, da do nje ne goji nobenih zamer ali slabih občutkov. 'Natančno poznam vse okoliščine. Oba očeta sta bila vedno iskrena in sta mi odprto povedala vse, kar se je dogajalo.' Bila sva presenečena, ko sva poslušala njun pogovor. Mislim, da je bila nad Zorinimi besedami in zrelim odzivom enako kot midva presenečena tudi njena mama. Jokala je, ko ji je Zora povedala, da ve, da je zanje naredila najboljše, kar je bilo mogoče. Dodala je še, naj ve, da ima najboljše starše, kar bi si jih lahko zamislila. Vsi trije smo bili ganjeni in presenečeni nad vsem, kar je Zora tistega dne delila z nami. To je potrdilo še nekaj: izpolnila se je obljuba, ki sva jo dala Zorini mamici ob njenem rojstvu, da bova zanjo skrbela po najboljših močeh.« Zorinega srečanja z mamico očeta še ne načrtujeta oziroma to prepuščata njima. »Povedali bosta, kdaj bosta dovolj pripravljeni na to, ne da bi jima dogodek povzročil bolečine. Pričakovala sva, da se bo morda to zgodilo že prej, a se preprosto ni.«
