. Mati vrhunske smučarke Ilke Štuhec si nenehno prizadeva ohranjati ravnovesje med skrajno profesionalnostjo in neskončno ljubeznijo. Mama ne spada na smučišče. Mama postanem, ko se pripeljemo na domače dvorišče, prepričuje samo sebe.
Trma
Kaj počne gradbena inženirka v moškem svetu servisiranja smuči, in to v samem vrhu svetovnega pokala? To vprašanje si je – predvsem ob krizah – v zadnjih letih pogosto postavljala tudi Darja Črnko, ki se je te obrti priučila v skromni delavnici svojega očeta. O tem, da bo nekega dne s svojimi mažami lovila delčke sekunde v samem vrhu svetovnega smučanja, si ni upala niti sanjati. Kljub temu pa je vedno sledila visoko postavljenim ciljem svoje hčere Ilke Štuhec, ki si je dovolila takšne smučarske sanje in trmasto vztrajala pri njihovem uresničevanju. »Ilka je še bolj trmasta kot jaz,« opredeli Darja stopnjo značajske lastnosti obeh, s katero sta v prvih dneh februarja iz sanj končno skovali zlato medaljo. »Mama je pripravljena iti do konca. To bi naredile vse mame, a le redko katera bi to tudi znala,« jo pohvali Ilka.
Črna ovca v beli karavani
Darja potrdi, da spada servisiranje smuči že od nekdaj v moški svet. »Moški te nekako ne sprejmejo. Gledajo te drugače, ker so ženske v svetovnem pokalu večinoma fizioterapevtke, drugje pa jih preprosto ni. Je pa na nižjih ravneh tekmovanj že nekaj trenerk.«
Odkar je Ilka začela dosegati rezultate v prvi deseterici, pa se kolegi serviserji vse pogosteje zbirajo okoli Ilkine serviserke. Tako mimogrede se pogovarjajo o vremenu, temperaturi in vlažnosti snega ter podobnih splošnih stvareh, v resnici pa se razgledujejo po lopi in poskušajo odkriti, kakšne maže in vraže kombinira in uporablja Darja Črnko. Kako je mogoče, da neka mama smuči namaže bolje kot tovarniški serviser, se sprašujejo. Ker so moški, jim očitno ne pride na misel, da je osnovna sestavina Darjine skrivnostne formule materinska ljubezen. In da so lahko tudi v moškem svetu zmagoviti ženski prijemi.
Obdelava smuči (brušenje robov) ni mačji kašelj. To je fizično delo, izbiro maže pa so v vseh teh letih že pripeljali na znanstveno raven. Za laike naj povemo, da se maža izbira glede na vrsto, strukturo, temperaturo in vlažnost snega, vlažnost zraka ... Upoštevati je treba Ilkine občutke in trenutno formo. To je zelo čist vosek, parafin z dodatki. Slišati je zelo preprosto, a ni, ker »obstaja 1001 finta«, pravi Darja. Da se naučiš tega dela, potrebuješ kar nekaj »kilometrine«. Pa tu seveda ne gre le za mazanja za tekme, temveč za tisoče ur preizkušanja pravih kombinacij. Tik po koncu sezone, denimo, dobijo v svoj tim večje število smuči, ki jih je treba preizkusiti z mažami vred in nato neustrezne izločiti. Mazanje, smučanje, mazanje, smučanje ... v nedogled. Poleg tega morajo ženske roke vso to opremo in orodje prenašati, odnašati, vleči na hrib in ledenike. »Težaški posel,« pravi Darja in poudarja, da sta bili v tem majhnem družinskem timu mati in hči najpogosteje deklici za vse.
Kdo je zaslužen za uspeh?
Za Darjo v tem čudovitem svetu izbranih in prelepih smučišč ni nikakršne romantike, saj teh širjav in lepot v glavnem sploh ne opazi. Njen svet je ujet v trikotniku med servisersko lopo, poročanjem s steze, kjer vidi le sekundo ali dve vožnje svoje hčere, in nekajurni počitek, ki je še najbolj podoben komi, in to najpogosteje med polnočjo in četrto uro zjutraj. Budilka jo vedno vrže iz globokega spanja.
Darja lahko zgolj sanja o tem, da bo nekega dne v ciljni areni s transparentom v rokah uživala na soncu in svojo Ilko pričakala po zmagovalni vožnji. »To je garaško delo. To delo te izčrpa, ker traja dolge ure. Običajno se začne pozno popoldne in neredko traja vse do jutra,« pove Darja. Najpogosteje dela v hotelski kleti ali kar v zasilni kolibi na hotelskem parkirišču.
Pa so kakšne možnosti, da bi lahko odnehala? Darja meni, da lahko z veliko predanosti zdrži še kakšni dve leti. Čeprav je podjetje Stöckli, ki je Ilkin dobavitelj smuči, majhno, a močno, si menda ne more privoščiti, da bi Ilki zagotovilo serviserja. Darja bi mu z veseljem prepustila svoje delo ... Je pa res, da bi mu morala Ilka zaupati, ga sprejeti, da bi ji moral biti pisan na kožo ... »Je strahovito zahtevna in natančna,« pravi mama, ki je v službi svoje hčere in tudi na njenem plačilnem seznamu.
Prej je znala popraviti avto kot skuhati jajce
Tudi Darja je bila nekoč smučarka, a se je pri štirinajstih letih poškodovala. »Pri meni se je prehitro končalo, čeprav pred vrati reprezentance. Do konca sem se razbila in bila zelo dolgo v mavcu. Po tistem nisem imela volje, da bi se vrnila.«
Ker se je pri Črnkovih, ki so imeli doma smučarski servis, dogajalo vse, kar je bilo na štajerskem koncu smučarskega, se je začela učiti servisiranja in pri osemnajstih letih je že prevzela delo. »Odraščala sem v avtomehanični delavnici, tako da sem znala prej popraviti avto kot skuhati jajce,« priznava.
Čeprav je ostala zvesta smučariji, in to kot demonstratorka in trenerka v klubu Branik, je prisegla, da njeni hčeri, Ilka in štiri leta starejša Dora, ne bosta tekmovali. Ker pa je bila mama demonstratorka (in samohranilka), sta bili deklici pogosto pri njej v službi. Če sta ji hoteli slediti na stezi, sta morali biti hitri. In sta tudi bili.
In Darja se je kaj hitro najedla zarečenega kruha, saj je bila Dora navdušena smučarka in svetovna mladinska prvakinja v telemarku. Žal si je pri dvanajstih letih hudo poškodovala koleno in je prenehala smučati. Pa tudi denarja ni bilo dovolj, da bi ga vložili v Dorino kariero, česar si Darja ni nikoli odpustila. Pozneje je v uresničitev Ilkinih smučarskih sanj vložila vse, kar je imela in česar ni imela, saj si je pogosto izposojala denar.
Imela boš veliko rit in grde noge
Moramo povedati, da je Darja hčerki Ilki tekmovalno smučanje odsvetovala, ko je imela ta petnajst let. Vztrajno jo je odvračala od tega športa, ker je prepričana, da smučanje ni za ženske, da je to gladiatorsko delo na mrazu. »Če bi bilo po moje, Ilka ne bi smučala.«
Od belih strmin jo je poskušala odvrniti že med prehodom v mladinske vrste, in to celo z zelo krutimi in nazornimi trditvami: »Imela boš veliko rit, grde noge, na mrazu boš, ne boš mogla imeti otrok, ne boš dobila fanta, ker te ne bo nobeden pripravljen čakati, imela boš grdo kožo ...« Ilka po teh njenih opozorilih z njo ni govorila ves teden. Nato pa ji je dala vedeti, da je ni prepričala in da z njo nikoli več noče imeti takšnega pogovora.
Mama jo je nato poskušala še enkrat odvrniti od smučanja, potem ko je hči po hudi poškodbi in okrevanju, ki je trajalo tri leta, napovedala vrnitev v smučine. In takrat ji je Ilka odločno odvrnila, da sta se o tem že dogovorili, in to enkrat za vselej. Takrat se je na novo začela njuna skupna pot. Oktobra leta 2011 sta se pridružili reprezentanci.
Ker se v štirih letih ni nič premaknilo, sta se odločili vzpostaviti mini tim okoli Ilke, vanj sta povabili kineziologinjo Anjo Šešum in trenerja Grego Koštomaja. Zdaj že vsi vemo, da gre za stoodstotno slovensko, in to štajersko ekipo – za tri Štajerke iz Maribora in Štajerca iz Celja.
Od takrat dalje Darja nič več ne omenja slabih plati snežnega gladiatorstva, temveč z vsem srcem in vsem svojim bitjem podpira smučarko Ilko. Je popolna v vseh svojih vlogah (trenerka, serviserka, fizioterapevtka, psihologinja, voznica, nosačka, kuharica ...), je nekakšen multipraktik, ki se zna vključiti in izključiti, pač odvisno od Ilkinih potreb.
Zadolžena do vratu
Kaj žene Darjo? Kako si je upala zastaviti vse, celo finančno trdnost družine? »Ilka si želi stopničke in kolajne na največjih tekmovanjih. Že od malega. Čutim, da bo nekaj osvojila,« je govorila Darja že takrat, ko jima ni in ni uspelo pokazati, koliko zna in zmore Ilka. Odločitve, da bo treba na svoje, se ni prestrašila, čeprav se je dobro zavedala, da nimata dovolj sredstev. A mama je bila pripravljena premikati gore. In verjela je, da se splača za uresničitev tega cilja ostati tudi brez strehe nad glavo.
»Dolžni smo bili toliko denarja, da tega sploh ne morem povedati. Zaradi nenehne odsotnosti sem opustila svoje podjetje za izdelavo igral, zet je nadaljeval delo v smučarskem servisu. Na srečo so zdaj prišli uspehi in z njimi denar, tako da nam verjetno ne bo treba prodati stanovanja in vsega drugega. Sicer pa smo bili že precej na robu. Torej gredo zaslužki te sezone tudi za poplačilo dolgov,« si je oddahnila mama, potem ko je hči nanizala kar nekaj zmag.
