Bralcu na kratko obnovimo zadevo. Okrožno sodišče v Ljubljani je aprila 2014 slikarja Jureta Cekuto in upokojenega brigadirja Petra Zupana spoznalo za kriva. Zupan je bil kaznovan z dvema letoma in pol zaporne kazni, Cekuta pa s štiri leti in štirimi meseci. Sodišče je ocenilo, da obtožbe tožilstva držijo vodo. Te pa so Zupanu kot uslužbencu ministrstva za obrambo (Mors) očitale, da je med 3. in 13. junijem 2005 Cekuti pred objavo razpisa in brez pooblastila Morsa predal dokumente v povezavi s projektom bojnih vozil (Patria), ki niso bili javno dostopni in javno objavljeni. Dokumente naj bi Cekuta predal posredniku Patrie Hansu Wolfgangu Riedlu, pozneje pa tudi odgovornemu v Patrii za Slovenijo Reiju Niitynenu. Za »pomoč« naj bi Cekuta od Riedlovega podjetja RHG in finske Patrie prejel 460.875 evrov.
Marca 2016 je vrhovno sodišče razsodilo, da zahtevam za varstvo zakonitosti Petra Zupana in Jureta Cekuta v zadevi Patria II ugodi in se izpodbijana sodba višjega sodišča razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. Višje sodišče pa je februarja zavrnilo njuni obtožbi.
V nadaljevanju objavljamo preostanek njegove izjave v celoti:
"S polno odgovornostjo izjavljam, da gre v najinem primeru za konstrukt, katerega namen mi sicer še vedno ni popolnoma jasen. Afera Patria, ki je skoraj desetletje zasedala naš medijski, politični in pravosodni sistem, je kot kaže potrebovala žrtveno jagnje. Nekoga, ki nima dovolj političnih zvez, ki ne zmore vseh možnih oblik pritiska, ki nima angažiranih posameznikov in skupin, kateri bi vsakodnevno skušali vplivati na javno mnenje, politično misel in odločevalce. Od vseh možnih obtožb in procesov sva na koncu bila v Sloveniji obsojena le dve, za javno življenje nepomembni osebi – uslužbenec ministrstva za obrambo in slikar. Drugo sojenje v isti aferi je zastaralo, na Finskem pa so bili tisti, ki bi naj podkupovali v Sloveniji, oproščeni že na prvi stopnji.
Res je, da je bil v Avstriji obsojen njihov državljan za utajo davka. V tisti sodbi nisem nikjer omenjen, niti Peter Zupan ne.
Sodba višjega sodišča potrjuje obtožbe tožilstva, da bi mi naj Zupan kot uslužbenec ministrstva za obrambo junija 2005 pred objavo razpisa in brez pooblastila ministrstva predal dokumente v zvezi s projektom bojnih vozil, ki naj ne bi bili javno dostopni in javno objavljeni. Dokumente naj bi predal posredniku Patrie Hansu Wolfgangu Riedlu in odgovornemu v Patrii za Slovenijo Reiju Niitynenu, za kar naj bi prejel plačilo. Patria naj bila s pridobljenimi dokumenti konkurenčnejša in je imela več časa za pripravo ponudbe, je ocenilo sodišče. Zanimivo je, da osebi, en avstrijski državljan in drug finski, ki bi me naj plačali, da bi naj napeljal uslužbenca ministrstva za obrambo k storitvi kaznivega dejanja, v svojih državah za to nista bili obsojeni. Še več – v zvezi s tem nista bili niti obtoženi!
Delni honorar, ne pa protipravna premoženjska korist, mi je bil na običajen način nakazan na transakcijski račun, po veljavni pogodbi o svetovanju z RHG Riedl. Pogodbe pa nisem sklenil samo jaz, imela sta jo tudi Rudi Leban in Mirjana Jarc, ki pa nista bila v sodnem postopku.
Dva dokumenta, ki sta obremenilna dokaza, prvič nista prišla iz mojega naslova, in drugič nista bila zaupne narave. Še manj pa sta vplivala na nakup bojnih vozil, saj je ponudnik imel te informacije že šest mesecev prej. V zvezi s tema dokumentoma je sporno predvsem to, da je večina prič trdila, da dokumenta nista predstavljala prednosti pri oddaji ponudbe. Sodišče pa je celo kot nepotreben za razjasnitev dejanskega stanja zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi podal izvedensko mnenje.
Zaskrbljujoče je, da višje sodišče sledilo odločitvi sodbe prve stopnje, ki ni zaslišalo ključne priče Riedla, z obrazložitvijo, da je pričo nesmiselno vabiti na zaslišanje, saj je evidentno, da bi se priča sklicevala na pravno dobroto. Pravna dobrota je sicer institut, ki priči omogoča, da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, ni pa to institut, ki bi pričo opravičil pričanja.
Sodišče me je obsodilo za krivega napeljevanja k zlorabi položaja, s tem, da naj bi mi Zupan predal dve listini junija 2005 in da naj bi me na neugotovljenem kraju v času neposredno pred 8. 8. 2005 seznanil s podatki. Skrajno nenavadno pa je, da je sodišče v sodbi zapisalo, da bi naj bila moja naloga pridobivanje podatkov o projektu nakupa oklepnih vozil še pred objavo razpisa in da naj bi te podatke posredoval podjetju Patria že v letih 2003 in 2004. Še več – na več mestih navaja, da naj bi mi Zupan v teh letih in še pred junijem 2005 na več srečanjih dal pomembne podatke, ki bi jih naj posredoval Riedlu.
Pojavlja se vprašanje, zakaj je sodišče toliko energije vložilo za dokazovanje dogajanja v letih 2003 – 2004 in pomladi 2005, posameznim dogodkom v tem času je namreč namenilo več kot polovico sodbe. Pri opisu kaznivega dejanja pa se je omejilo zgolj na dva dogodka iz poletja 2005, ostale, po sodbi sodeč nič manj pomembne dogodke, pa je v izreku zanemarilo. Če pogledamo, kdaj je bila izdana prvostopenjska sodba, postane zadeva strašljivo zanimiva. Kot kaže se je sodišče omejilo na poletje 2005 iz oportunističnih razlogov – zaradi preprečitve zastaranja. Aprila 2014, ko je bila prvostopenjska sodba izdana, bi kaznivo dejanje iz leta 2003 in pomladi 2004 že absolutno zastaralo. To toliko bolj velja za sodbo višjega sodišča iz februarja 2017.
Da se je na vsak način mudilo z obsodbo, dokazuje tudi eklatanten primer kršenja človekovih pravic v ponovnem sojenju na drugi stopnji. Konec novembra 2016 sem namreč doživel infarkt in bil hospitaliziran. Ne glede na moje izredno slabo zdravstveno stanje je sodišče izvedlo glavno obravnavo, čeprav ji nisem mogel kljub močnemu trudu slediti. Glavne obravnave sodišče ni prestavilo, ampak jo je izvedlo zgolj dan po mojem odpustu iz bolnišnice.
Zahtevane so bile glave in nekaj jih je moralo pasti! Sistem naju je tako s Petrom Zupanom žrtvoval. Pri tem ga ni oviral obstoj ključnih dokazov, ki bi naju razbremenila in jih sodišče pač ni izvedlo. Moje izredno slabo zdravstveno stanje tudi ni bil problem, da se ne bi glavna obravnava izvedla v skladu z načrtovanimi roki. Sem slikar, Peter Zupan pa je upokojeni javni uslužbenec. Ne glede na vso prelito črnilo o nama, sva zgolj starejša občana, nevešča v tej neenakopravni borbi, ki nama je bila vsiljena. Kljub temu verjamem, da bom po sodni poti dokazal svojo nedolžnost. Izkoristil bom še vsa pravna sredstva, ki so mi preostala, ne izključujem niti tožbe na Evropskem sodišču za človekove pravice.
Vztrajnost, duhovna moč in vera v pravico mi, ob podpori najbližjih, prijateljev in ljudi, ki še verjamejo v humani jutri, dajejo zadnjo moč in energijo za upanje, da enakost pred sodišči in pošteno sojenje v naši lepi deželi še živi."