Nekaj podobnega se je sicer že dogajalo v sporu med Ropom in Drnovškom, ki sta oba prihajala iz LDS. Prvi je bil leta 2003 premier, drugi pa predsednik države.
V ponedeljek so, da bi javnosti pokazali složnost, predsednik državnega zbora Milan Brglez, premier Miro Cerar in vodja poslanske skupine SMC Simona Kustec Lipicer skupaj prikorakali na sejo državnega zbora. Dan pred tem naj bi se Cerar in Brglez uskladila in (za zdaj) zakopala bojno sekiro.
Med njima so se dolgo časa netili spori, ki so kulminirali glede vprašanja govornika in podpisnika pogodbe o pristopu k EU. Rop je takrat kot Drnovškov naslednik želel graditi svojo moč. Na koncu pa se je končalo z prisostvovanjem obeh na slovesnosti in njunim okrnjenim ugledom.
Izgubila sta oba
Tudi danes lahko rečemo, da sta tako Cerar kot Brglez izgubila del svojega ugleda in avtoritete z zadnjim sporom. V nasprotju z Ropom in Drnovškom pa sta, bržkone pod pritiskom okolice in zavoljo lastnih interesov, ki jima zagotavljajo ohranitev pomembnih funkcij in enotnost stranke, oba nekoliko popustila. Cerar se je odločil, da umakne svojo zahtevo po Brglezovem odstopu in s tem izgubi del svoje avtoritete, na kateri tako močno gradi v zadnjem času. Brglez pa je obljubil, da bo stranki bolj lojalen in da bo svoja načela bolj prilagajal strankarskim ukazom. To lahko razberemo že iz dela skupne izjave Cerarja in Brgleza, v kateri slednji obljublja premierju Cerarju, da ni več razlogov za nezaupanje, ki se je pojavilo v zadnjem času.
Vprašanje, ali to pomeni, da Brglez zdaj podpira zakon o tujcih, proti kateremu je glasoval, smo naslovili na kabinet predsednika državnega zbora. Kot je razbrati iz odgovora, Brglez še vedno stoji za svojimi besedami. Iz dobro obveščenih virov pa smo izvedeli, da ima Brglez za zaprtimi vrati pomisleke tudi glede zakona o povečanju represivnih pooblastil policiji. Zato smo jih povprašali tudi, kako bo Brglez jutri glasoval o tem predlogu. Odgovoru so se izognili, piarovsko pa so poudarili, da se predsednik DZ pred glasovanjem vedno temeljito pripravi in da bo glasoval na podlagi vseh informacij, ki jih bo dobil. Če Brglez ne bo podprl zakona, so tako mogoči novi spori med njim in Cerarjem, zato bo zanimivo videti, ali bo glasoval za zakon in se s tem pokoril Cerarjevi volji, kar sicer ne bi bilo prvič. Tako je storil že februarja lani pri podeljevanju policijskih pooblastil vojski, kjer je imel za zaprtimi vrati pomisleke, nato pa ni nasprotoval zakonu.
Zamerili javno izražanje stališč
Nestrinjanja tudi pri 2. januarju
Po naših informacijah Cerar tudi ni bil naklonjen dodatnemu dela prostemu dnevu. 2. januar je tako postal dela prost dan na podlagi zakona, ki mu nekateri pravijo kar Brglezov zakon.
Kot nam je še uspelo izvedeti, sta namreč Cerar in njegova svetovalna ekipa Brglezu zamerila to, da je svoje nasprotovanje zakonu izrazil javno, še preden je obstajala možnost, da bi znotraj stranke uskladili svoja stališča. To pa je storil na področju ustavnega prava, kar je eno izmed področij Cerarjevega strokovnega delovanja, s čimer mu je še dodatno rušil avtoriteto. Prav v tem pogledu želijo Cerarja njegovi svetovalci najbolj spremeniti. S tega stališča so zato Cerarjeve zahteve po Brglezovem odstopu nekoliko bolj logične, kot so bile na prvi pogled. Pisali smo že o tem, da želijo njegovo podobo neodločnega profesorja spremeniti v podobo močnega voditelja, ki ve, kaj hoče.
Priprave na volitve
Po naših informacijah ni izključeno, da je Brglezov namen tudi pridobivanje javnih simpatij s podobnimi nastopi, zato je tudi javno, mimo stranke, izrazil svoje nasprotovanje. Brglez namreč ni brez političnih ambicij in se je pojavil kot prvi resni protikandidat Cerarju za prevlado v stranki. Naklonjen pa naj bi bil, čeprav javno govori drugače, tudi svoji predsedniški kandidaturi, če ne v letošnjem letu, pa vsaj čez pet let. Konflikt med njima se bo v prihodnje tako precej verjetno še nadaljeval.
Tudi poskus Cerarjeve preobrazbe v močnega voditelja priča o tem, da se stranka že resno pripravlja na volitve, ki bodo najpozneje sredi prihodnjega leta. Medtem ko so nekatere stranke že določile večino svojih kandidatov po posameznih volilnih okrajih, pa si te teme v SMC še ne upajo niti odpreti. Kot vedo, lahko namreč pričakujejo mnogo manj glasov kot na prejšnjih volitvah, zato bo boj za najbolj izvoljive okraje zelo velik. Novi spori znotraj stranke bodo tako gotovo prišli, vprašanje pa je, ali bodo prišli tudi do javnosti.
