Novice Svet24

Dober poznavalec zdravstvenega sistema je bil lani junija izvoljen za predsednika Rdečega križa Slovenije, nam pa je pojasnil nekaj dvomov iz predloga novega zakona, ki bo preuredil slovensko zdravstvo. Kaj nas čaka? 

Menite, da se bomo vendarle znebili dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, na katerega krivičnost ste vi kot prvi opozarjali že v času svojega mandata? Bodo zdaj zavarovalnice tržile posebna zavarovanja za nadstandardne storitve in materiale?

»Opustitev dodatnega zavarovanja je resničen preobrat, reforma v našem zdravstvenem sistemu, saj prvič v zgodovini nove države povečuje delež javnega financiranja zdravstva s 70 na skoraj 85 odstotkov, medtem ko smo bili vse do zdaj priče postopni privatizaciji zdravstva.«

Mislim, da smo v trinajstih letih, ki so minila od mojega predloga za ukinitev dopolnilnega zavarovanja, zdaj najbliže temu, da ga bomo res opustili. Okoliščine so namreč danes povsem drugačne: danes temu zavarovanju nasprotuje večina državljanov, takrat pa sem bil zelo osamljen; danes je zahteva po opustitvi tega zavarovanja zapisana v koalicijsko pogodbo pa tudi v programe koalicijskih strank, takrat pa me je celo moja vladna stranka z izjemo razumnih posameznikov v njej gledala nezaupljivo. Takrat so evropske bančne institucije temu nasprotovale in vlada se jih je bala, saj je šlo za čas vključevanja v Evropsko unijo, danes pa počasi postaja skoraj zaželeno ali pa vsaj moderno, da kažemo malo uporništva proti »neoliberalni« in nesolidarni EU ...

Kar je ostalo nespremenjeno, je agresivno lobiranje in manipuliranje v prid tega zavarovanja tistih, ki imajo od njega največje koristi. Opustitev tega zavarovanja, to bom kar naprej ponavljal, je resničen preobrat, reforma v našem zdravstvenem sistemu, saj prvič v zgodovini nove države povečuje delež javnega financiranja zdravstva s 70 na skoraj 85 odstotkov, medtem ko smo bili vse do zdaj priče postopni privatizaciji zdravstva. Zato me žalosti, ko takoj slišim podvprašanje, ali bodo zaradi tega čakalne dobe kaj krajše. Lahko sicer pritrdim: čakalne dobe bodo vsaj nekoliko krajše zaradi 60 milijonov evrov, kolikor nas stanejo zasebne zavarovalnice, toda veliko bolj od te dokaj majhne vsote je pomembno, da bomo pol milijarde evrov poslej prispevali na solidaren način – v razmerju z dohodki – in da je torej padla odločitev, ki smo jo dvajset let odrivali: zdravstvo bo ostalo pretežno javno. To je daljnosežna ideološka odločitev, udarec v obraz neoliberalizmu. Kaj bodo poslej tržile zasebne zavarovalnice, ne bom ugibal; vsekakor bodo odkrile tržne niše, ki so jih do zdaj spregledovale, saj jim je dopolnilno zavarovanje brez truda prinašalo dobičke. Naj pa dodam, da je obseg pravih zasebnih zavarovanj v državah Evropske unije zelo majhen: večinoma pod petimi odstotki vseh sredstev za zdravstveno varstvo. Razlog za to je preprost: le malo je takih, ki si ga lahko privoščijo.

Bi nas morala skrbeti »vsebina« tako imenovane univerzalne košarice storitev?

Jaka Koren

Obstajata dve glavni možnosti, kako opredeliti to košarico. Pri prvi ugotovimo, koliko lahko ponudimo bolnikom z javnim denarjem, ki je na voljo, in vse druge storitve – praviloma take, ki imajo majhno dodano vrednost pri zdravljenju – izločimo iz javnega financiranja. Ta pristop seveda podpirajo tisti, ki iščejo možnosti za privatna zavarovanja in za privatne izvajalce teh storitev, ni pa dober za tiste bolnike, ki si takih storitev ne bi mogli kupiti. K tej možnosti ne štejem pobude »vojnih dobičkarjev«, da bi iz košarice storitev izločili tudi zelo potrebne in nujne storitve, saj je preveč nemoralna, da bi jo lahko šteli za resno možnost; povzročila bi namreč, da bi se tudi revni državljani morali hočeš nočeš zatekati v zasebni sistem. V zakonu je izbrana druga možnost, ki jo podpiram: z nekaj izjemami vse storitve ostajajo v univerzalni košarici, kar pa bo nujno povzročilo (oziroma ohranilo) čakalne dobe. Vendar pa z zagotavljanjem različnega dostopa do bolj nujnih in manj nujnih storitev lahko zagotovimo, da bolniki pridejo pravočasno do najbolj nujnih ali koristnih storitev, čakalni dobi pa bodo prepuščene samo manj nujne. Tu bo verjetno nastala niša za zasebne zavarovalnice, ki pa ne bo izločala revnejših državljanov – tudi ti bodo prišli na vrsto v javnem sistemu, vendar po določenem čakanju.

Zakon izloča 17 zdravstvenih storitev, ki jih obvezno zavarovanje ne bo krilo, med njimi so na primer estetski posegi, ki niso nujni za odpravo funkcionalne prizadetosti, alternativni načini zdravljenja, ki jim zdravstveno ministrstvo ni dalo soglasja, kirurško zdravljenje debelosti (razen v določenih primerih), drugo mnenje.

Mislim, da so te storitve pravilno izbrane, premislek zasluži samo izločitev drugega mnenja. Sam bi ga ohranil med pravicami v primerih, ko gre za odločitve o zahtevnih operacijah ali drugih oblikah zahtevnega zdravljenja, ki bi lahko imelo hujše stranske učinke. V takih primerih bolnik potrebuje vsaj še eno mnenje.

Nas po vašem mnenju res čaka zdravstvo dveh ravni po zgledu iz zobozdravstva, ko se nadstandard plača: zdaj dobijo načeloma vsi bolniki v vseh slovenskih bolnišnicah visokokakovostne vgradne materiale (kolki, žilne opornice …), po novem pa bi se torej premožnejši, ki si bodo najboljši material plačali, lahko privoščili vgraditev najboljših materialov in uporabo najsodobnejših metod?

To se ne bo zgodilo, saj vsi novi proizvodi, ki se vgrajujejo v telo, dobijo zeleno luč, če se zanje izkaže, da so res bistveno boljši od prejšnjega izdelka. Ob tem pa moram opozoriti, da je prispevek novega proizvoda ali zdravila k zdravju bolnika pogosto tako majhen, da je komaj izmerljiv in gre zgolj za komercialne pobude – novi izdelek je namreč strahovito dražji od prejšnjega. Zato menim, da je omejitev na tem področju nujna, opraviti pa jo mora stroka, ki se mora zavedati svoje odgovornosti do vseh bolnikov. Ni sprejemljivo, da bi kar vsevprek izbirali samo najdražje materiale, zdravila in izdelke.

V nedavnih razpravah je bilo slišati, da četudi bi dobili injekcijo 120 milijonov evrov ta hip, naš sistem čakalnih vrst ne bi zmogel odpraviti, ker nam trenutno primanjkuje tisoč zdravnikov. Vaš predlog?

Res je, da primanjkuje zdravnikov, vendar je pomanjkanje denarja pomembnejše. Nekatere države, na primer Velika Britanija, nimajo nič več zdravnikov, pa imajo manj težav s čakalnimi dobami. Potrebno je oboje: postopno povečevati število zdravnikov in takoj zagotoviti več sredstev za tiste storitve, ki so finančno zahtevne. Številne pa niso, na primer prvi specialistični pregledi, ki so največji problem. Tu bi že boljša organizacija dela in večje razumevanje zdravnikov, da morajo spremeniti nekatere uveljavljene prakse (premalo ambulantnega dela, preveč kontrolnih pregledov na račun prvih ...), prinesla veliko izboljšanje.

Preden bo zakon sprejet, bo še veliko priložnosti za pripombe, ministrica je tudi že povabila k podajanju predlogov. Boste sodelovali tudi vi? Bi na tem mestu na kaj posebej opozorili?

"To velja tudi za moje odklonilno stališče do dopolnilnega zavarovanja, za katero ne štejem več, kolikokrat sem ga javno argumentiral."

Z ministrico občasno govorim, niso pa me vabili na noben sestanek, čeprav sem bil v eno od skupin imenovan. Domišljam si, da moja stališča poznajo, saj o njih javno govorim v svojih kolumnah. To velja tudi za moje odklonilno stališče do dopolnilnega zavarovanja, za katero ne štejem več, kolikokrat sem ga javno argumentiral. Vsaj delček zasluge si pripisujem, da je danes javnost tako večinsko proti temu zavarovanju. Seveda imam nekaj predlogov, kako bi zakon še izboljšali, in morda bom imel priliko, da te svoje predloge predstavim pripravljavcem zakona.

Mnogokrat sem laično razmišljala, da smo presneto majhni in kako je mogoče, da imamo toliko kakovostnih specialistov, vsaka regija ima svojo bolnišnico, kjer lahko zdravimo tako rekoč vse … Nekdanji zdravstveni minister Marušič je povedal, da bomo morali začeti razmišljati tudi o zaprtju nekaterih oddelkov v kakšni od njih, saj nekatere od njih postajajo nevarne (premalo določenih posegov, da bi ti še lahko bili varni) … Kaj menite vi?

O tem sem razmišljal tudi sam, pa tudi poskusil ukrepati. Težava je v tem, da se lokalno prebivalstvo vselej organizira v podporo ohranitve »naše« bolnišnice in da politika vselej popusti, čeprav že hip zatem ti isti prebivalci želijo obravnavo v večji bolnišnici, največkrat kar v Ljubljani. Kakovost in varnost za bolnike sta seveda večji v bolnišnicah, v katerih dosegajo vsaj določeno minimalno število posegov na leto. Vendar danes bolnišnice že upoštevajo to dejstvo, deloma jih k temu usmerjajo tudi finančni razlogi, saj je zdravljenje majhnega števila bolnikov relativno dražje. Tako morajo bolnišnice upoštevati načelo, da morajo tiste bolnike, ki jih sprejmejo na zdravljenje, zdraviti enako kakovostno kot v kateri koli drugi bolnišnici. Bolniki imajo namreč pravico do enako kakovostne obravnave kjer koli. Tako stališče že vodi do opuščanja nekaterih posegov v manjših bolnišnicah.

Prosim še za vaš komentar o pospešenem protestnem pisanju napotnic nezadovoljnih družinskih zdravnikov, ki torej z napotitvijo pacientov v sekundarno obravnavo v večji meri kot do zdaj obremenjujejo bolnišnice.

To početje je nesprejemljivo, saj še povečuje stroške in še zmanjšuje možnost, da bi se težave odpravljale. Predvidevam, da bodo ti zdravniki finančno kaznovani, saj zdravstvena blagajna sankcionira neutemeljeno prenašanje stroškov s primarne na sekundarno raven.