Novice Svet24

V soboto so na spletnih straneh Jutarnjega lista objavili članek iz tednika Globus o razvoju Slovenije in zgodovini slovensko-hrvaških odnosov.

Ker obe strani večinoma izpostavljata svoje poglede, je na mestu, da si ogledamo tudi, kaj o odnosih pišejo sosedi.

Najnaprednejši v Jugoslaviji

Kot zapišejo v članku, morajo priznati, da je bila Slovenija v Jugoslaviji najrazvitejša država, tako ekonomsko kot družbeno. Za časa devetdesetih let menijo, da je imela Slovenija dva glavna cilja proti Hrvaški: ureditev dostopa do odprtega morja in nevračilo denarja varčevalcem Ljubljanske banke. Spomnili so na parafirani sporazum med premierjema Račanom in Drnovškom, ki mu je, kot so zapisali, nasprotovala celotna hrvaška javnost. Pri tem pa pozabili dodati, da so z opustitvijo parafirane pogodbe že prvič kršili dogovorjeno. V članku nato omenjajo zunanjega ministra Rupla, ki je blokiral hrvaške dogovore z EU. Kot pišejo, je Slovenija takrat računala na svojo politično in ekonomsko premoč.

Bobo

Uspešna tranzicija

Bobo

Projekt uspešne tranzicije je, pravijo, temeljil na Mencingerjevem aksiomu: »Zakaj bi kmet prodal svojo njivo in nato nekomu plačal, da lahko dela na njej?« Do leta 2004 sta bila tako prihod tujega kapitala in privatizacija nesprejemljiva. Nato pa je prišel na oblast Janša in v gospodarstvo pripeljal svoje ljudi ter odprl gospodarstvo, da bi se znebil rdečih direktorjev. Kot pišejo, se je ta model sesul kot stekleni klobuk z nastopom krize. Omenjajo sodne pregone nad Šrotom in Bavčarjem, pri čemer napačno napišejo, da je slednji že pravnomočno obsojen. Posebej pa izpostavljajo polom mariborske nadškofije, kjer je, kot pravijo, moral red narediti papež Benedikt XVI., ki ni imel druge, kot da jim je na čelo poslal jezuita, vodilne cerkvene ljudi pa v samostane. Pišejo, da smo v tem času izgubili primat na ekonomskem področju, celo v primerjavi s od krize pretreseno Hrvaško. Tudi politično naj bi izgubili svoje prednosti, ker se EU po krizi ni imela več časa ukvarjati s sporom dveh državic, ki sta manjši od Pariza. Slovenski greh naj bi bilo tudi preprečevanje hrvaškega vstopa v Nato. Kvarjenja teh geostrateških načrtov Washingtonu naj si Slovenija ne bi smela privoščiti in je zato plačala ceno.

Bobo

Hrvaška vrne udarce

Medtem ko so nam v Sloveniji kratkovidni neoliberalni ekonomisti razlagali, da je nacionalni interes mrtev, so nam Hrvatje prevzeli tri velike dragulje, Drogo Kolinsko, Žito in Mercator. Povrhu pa je sodišče v Strasbourgu pričakovano odločilo, da mora Ljubljanska banka vrniti denar varčevalcem. Kot pišejo v članku, naj bi država do zdaj izplačala že 103 milijone evrov dolga.

Arbitražni sporazum

Kot so zapisali, slovenski mediji smatrajo, da Erjavec nima kapacitet za položaj zunanjega ministra. Podobno pa naj bi o njem govorili na bruseljskih hodnikih. Domišljavega Rupla naj bi zamenjal izgubljeni Erjavec.

Neprepričljivo zapišejo, da naj bi Hrvaška sporazum o arbitraži podpisala, ker je želela pokazati dobro voljo, in celo dopustila, da se v tekst napiše stik z odprtim morjem (angleški izraz junction). Vendar je bila resnica ta, da Hrvaški kaj drugega za deblokado pregovorov z EU niti ni preostalo. In prav zaradi tega zapisa bo Slovenija s sporazumom dobila tisto, kar je najbolj zahtevala in kar je tudi izpostavljeno v članku. Zato je nekoliko vprašljiv zaključek članka, ki omenja, da se Slovenci obnašajo, kot da so že zmagali v arbitraži. Že zapis omenjene besede je bil namreč kot nekakšna zmaga slovenske zunanje politike. Hrvatje pa so s prisluškovalno afero dobili priročen izgovor, da izpodbijajo legitimnost arbitraže.

Kljub temu bodo težje zagovarjali odstop od spoštovanja določb, h katerim se morajo pred arbitražo zavezati države, prav zato, da v primeru nestrinjanj z razsodbami ne pride do odstopov od razsodb. Upati je, da nespoštovanje odločitve ne bo pripeljalo do novih nacionalističnih zastrupitev. Če kaj, je bil uspeh Pahorjeve vlade prav v tem, da je sporazum omilil napetosti med sosedama. Zadnje Erjavčeve izjave so namreč kazale prav v smer ponovnih sporov.