Grebenčevi še danes negujejo tradicijo plačila z merico: »Kdor pripelje žito v mlin, lahko vzame belo, polbelo ali črno moko, pri čemer mu ni treba plačati nič, mi pa vzamemo merico.«
Družina Grebenc z Bistrice pri Šentrupertu se ponaša z bogato mlinarsko tradicijo, saj se s to obrtjo ukvarja že 120 let. Milan Grebenc, direktor mlina, pripoveduje, da je imel leta 1964, ko se je njegov oče priženil na Bistrico, mlin tri mlinske kamne, sedem let pozneje pa sta se starša – v mlinu sta za delo poprijela oče in mama – odločila, da ga bosta posodobila. »Šlo je za mlin na vodni pogon, ki ga je več kot pol leta poganjala turbina, ostalo elektrika. Njegova kapaciteta je bila 2,5 tone na 24 ur, na tem mlinu pa sta mlela 18 let,« razlaga in dodaja, da so se mlinska kolesa vrtela 24 ur na dan, mlin so ustavili le trikrat na leto.
Tisoč petsto ton pšenice letno
Ko je mlin prevzel on, je bilo kmečke meljave vse manj, se spominja, zato je bilo treba poiskati nove priložnosti in z ženo Janjo sta se odločila, da bosta mlin razširila in avtomatizirala. Leta 1992 so tako Grebenčevi imeli avtomatski mlin, s katerim so lahko zmleli 500 kilogramov pšenice na uro, nekaj let pozneje pa so kapaciteto mlina še povečali, tako da v njem danes zmeljejo do 1500 ton pšenice letno. »Lahko bi je zmleli tudi več, a trenutno meljemo osem ur na dan,« pravi Grebenc.
Največ žita iz Prekmurja
Pred dvema letoma so zasnovali blagovno znamko domačih piškotov Jami njami, a so za širitev potrebni počasni koraki.
Največ pšenice, dobro tono, Grebenčevi odkupijo, večino iz Prekmurja, do 400 ton z območja Dolenjske, ostalo uvozijo. Poleg pšenice sicer meljejo še ajdo, v bistriškem mlinu je mogoče dobiti tudi rženo, koruzno ali pirino moko ter ajdovo in proseno kašo ali ješprenj, ki jih dobijo iz sosednjih mlinov. Kot še pravi Grebenc, je dandanes pšenice več kot pred 15 leti, predvsem na račun kmetov, ki se odločajo za sejanje večjih količin tega žita. Tudi prodaja moke se povečuje, še pravi, saj ne nazadnje kruh ni poceni, zato se ga precej peče doma, posebej pozimi.
Odprli še pekarno
Pred 20 leti pa so Grebenčevi uresničili še eno željo, ki je sicer v Milanu tlela že desetletje prej – na Bistrici so oprli pekarno, katere direktorica je njegova žena Janja. Začeli so s tremi zaposlenimi in okrog 250 kilogrami kruha na dan, v najboljših časih pa so ga spekli do dve toni, v mlinu in pekarni so skupaj zaposlovali 16 ljudi. Danes imajo skupaj zaposlenih 12 ljudi, v pekarni spečejo do 1300 kilogramov kruha na dan, prodajajo ga kmetijskim zadrugam in zasebnim trgovinam, pa tudi menzam, denimo novomeškemu farmacevtu.
Najboljši koruzni kruh
»Naš paradni konj je koruzni kruh, saj ga nihče v Sloveniji ne dela tako kot mi,« razlaga Grebenc, a skrivnosti svoje izdelave ne izda. Pove pa, da v domači pekarni strojno kruh – pečejo ga različne vrste – le zamesijo, vse ostalo opravijo ročno, tako da traja do pet ur, da je kruh tudi pečen. Uporabljajo manj kvasa in ne dodajajo aditivov, zato je njihov kruh kakovosten in precej podoben domačemu, po čemer jih prepoznavajo tudi potrošniki, še pravi Grebenc, ki si sicer želi, da bi bogato družinsko tradicijo mlinarstva nadaljevali. Tudi s pekarno jim načrtov ne manjka, pred dvema letoma so denimo zasnovali blagovno znamko domačih piškotov Jami njami, a za širitev so potrebni počasni koraki, dodaja.
