Ana je skuhala kavico – s smetano, lepo prosim – piškotki so bili slastni, oboji, in pogovor se je lahko začel. Ana ga je pozorno spremljala, saj je tudi sama novinarka (sicer absolventka na Filozofski fakulteti, študira slovenistiko in primerjalno književnost). Sin Domen hodi v četrti letnik poljanske gimnazije. Ponosna mama zanju pravi, da sta »svetovna«, samozavestna, radovedna, odgovorna in strpna. Pogovor se je namreč začel pri njima.
»Vesela sem, da sta zrasla – rada rečem, da je zrasla moja ekipa. Vsa ta leta sta me spremljala, se ob meni učila in nastopala z manjšimi vlogami na mojih koncertih. Zdaj pa delata tudi tisto, kar na koncertih potrebujem. Ana piše scenarije, scenoslede in pesmi ter jih interpretira. Najlepše je, ko skupaj izvajava Cvetje v jeseni. To so trenutki posebne sreče in zadovoljstva. Ob tej točki neznansko uživam, saj je Ana zelo prepričljiva, poslušalci pa vedno ganjeni. Domen je v vlogi tonskega mojstra, občasno me spremlja s kitaro. Sta moja enakovredna partnerja.«
Dobro ste si vzgojili svojo ekipo, ni kaj!
"Ko me ozvočuje, je med nama poseben, zaupen odnos – samo pogledava se in veva, kaj je narobe. To so lepe stvari."
(smeh) No, mislim, da če bi bila zdravnica ali odvetnica, bi šla pa mogoče v tisto smer. In nič ne bi imela proti, če bi bila Ana morda znanstvenica na biološkem ali kemičnem področju, prav tako bi jo podpirala. A očitno imata nastopanje v genih. Domen se je našel kot glasbenik in na tehničnem področju – to rad počne in res mu zaupam. Ko me ozvočuje, je med nama poseben, zaupen odnos – samo pogledava se in veva, kaj je narobe. To so lepe stvari. Najlepše mi je, ko gremo vsi štirje na koncert. Zrasla sta in zdaj ustvarjamo skupaj, tako da nimam več slabe vesti, kot sem jo imela včasih, ko sta ostajala v varstvu. Zdaj smo še bolj povezani. Sta na pragu samostojnosti in zato so ti naši skupni trenutki zelo dragoceni.
Videti je, da imata z Ano prijateljski odnos
Z obema otrokoma sem zelo povezana. Veliko se pogovarjamo. Razlog je tudi to, da sem pred devetimi leti pustila službo na ministrstvu za notranje zadeve. Šestnajst let sem bila tam višja svetovalka, a je bilo preveč naporno: služba, nastopi, snemanja, majhna otroka. Domen je bil star osem let, Ana dvanajst in zelo sta me potrebovala. V tem času smo se še bolj zbližali. Zanju sem si vedno vzela čas. Zdaj ju vsak dan, ko prideta iz šole, čaka čaj iz domačih zelišč in potem »čajčkamo« in se pogovarjamo. Zelišča nabirava midva z Domnom. Z njim pogosto poslušam glasbo, ki mu je všeč, in se mu skušam približati tudi po tej poti in ga razumeti.
Kakšen pa je sicer recept za dolg zakon – koliko let sta z Bogdanom poročena?
Štiriindvajset let. Zelo so pomembni spoštovanje, prilagajanje in skupni cilji … Korado mi je pred leti povedal dobro misel, ko se je na novo oženil. Rekel mi je: »Tanja, če bi vedel, tega ne bi naredil. Zdaj so v novem zakonu minili medeni tedni, še vedno pa imam stare in še nove težave.« Menim, da rešitev ni nov partner, temveč ukvarjanje s seboj, osebnostna rast. Zakoncu moraš znati povedati, kaj razmišljaš in čutiš, česa si želiš ... Učiti ga moraš o sebi, da lahko živi ob tebi. Jaz ne morem vedeti, kaj Bogdan misli, če mi tega ne pove. Prepričana pa sem, da je dober recept tudi vitamin, ki se mu reče glasba.
Prihodnje leto boste imeli obletnico, četrt stoletja lepe svojevrstne kariere citrarke. Kako ste jo gradili?
"Glede uspeha v karieri, pa tudi na drugih področjih življenja pa je tako: moraš biti pripravljen, ob pravem času na pravem mestu, pa še srečo moraš imeti – to je kar veliko dejavnikov, ki se morajo ujeti."
Vedno sem imela ob sebi ljudi, ki so mi odpirali vrata. V prvi vrsti je bila zelo pomembna podpora moža. Že na začetku sem našla producenta Dušana Zoreta, ki je tudi aranžer skoraj vseh mojih priredb. Skupaj sva oblikovala prepoznaven zven mojih citer. Vedno so mi bili in so mi še vedno zelo naklonjeni tudi poslušalci. Glede uspeha v karieri, pa tudi na drugih področjih življenja pa je tako: moraš biti pripravljen, ob pravem času na pravem mestu, pa še srečo moraš imeti – to je kar veliko dejavnikov, ki se morajo ujeti. Pred 25 leti so Slovenci poznali citrarja Miho Dovžana, ki je igral narodno-zabavno in ljudsko glasbo, potem pa je prišla mlada deklica, ki bi se šla »znanstveno fantastiko«. Bila sem drugačna in srečo sem imela, da sem bila opažena. Najbolj mi je pri mojih medijskih začetkih pomagal Stojan Auer, ki me je povabil v oddajo Poglej in zadeni. Imela sem veliko srečo, da me je prepoznal in verjel vame. Zelo sem mu hvaležna in tega ne bom nikoli pozabila. V teh letih sem ustvarila tudi mnogo prijateljskih vezi. Mnogo je lepih spominov in dogodivščin.
Prej ste mi rekli, da vadite vsak dan!
Vsak dan, ja. (pokaže trdo kožo na prstih.) Tale kazalec je že zelo ubog, ne čutim več živca. Moram se naučiti veliko novih pesmi, poslušalci imajo radi, da si »in«. Pred kratkim sem se naučila neko rusko pesem, hotela sem se še jordansko za razstavo jordanskih slik. Predstavljala sem si, da bo šlo hitreje, a je arabska glasba za evropska ušesa zelo drugačna, ima čisto druge prvine. In to mi je izziv da me nekam povabijo, potem pa jih pocrkljam z nečim lepim, a nepričakovanim.
Zgoščenke se vam splača izdajati?
Ne, to pa že dolgo ne več! (smeh) Zdaj jih imam namesto vizitk. Mediji so naredili svoje. Bolj bom morala izkoriščati Youtube, Facebook, spletne strani. Saj me Ana in Domen učita in mi pomagata – se bom poboljšala. (smeh)
Zasledila sem, da nastopate z Rokom Ferengjo. Kako se ujamete z njim?
"Rok je nepredvidljiv in na prvem skupnem koncertu mi je kapljalo od las, ko sem mu morala slediti."
Sodelovanje z njim mi je v velik izziv. Rok mi je kot človek in moški izredno všeč. Je zelo drugačen od mene in tudi to me je pritegnilo. Nastopati z njim je zelo vznemirljivo in to potrebujem, malo adrenalina, poživitve, sicer je dolgčas. Rok je nepredvidljiv in na prvem skupnem koncertu mi je kapljalo od las, ko sem mu morala slediti. Navajen je nastopanja kot frontman v Rok 'n' bandu. Zdaj sem se tega že malo privadila. Love me tender, Yesterday, My way … na citrah ob Roku – to je izziv zame! Skupaj zveniva čarobno.
Kako živite in kje se vidite v prihodnosti?
Zdaj mi je izziv živeti po pameti in sproti. Ne vem, kaj bom delala čez deset let. Kar koli bi rekla, bi bil to izraz mojih trenutnih želja, ki pa zagotovo ne bi imele dosti skupnega z realnostjo. Zdi se mi pomembno, da živim življenje tukaj in zdaj. Da bi storila kaj dobrega, saj ima vsako dobro delo večno vrednost. Veliko mi pomenijo družina in naši odnosi. Včasih se seveda tudi skregamo in jokamo. Ko je kaj narobe, skličemo družinski sestanek in začnemo stvari reševati. Otrokoma vedno rečem, da ni pomembno, kaj se v življenju zgodi – dom je varen pristan, kamor se lahko vedno vračata – s težavami ali brez njih. In vedno jima bom pomagala, name vedno lahko računata. Brezpogojno.
Po pameti in sproti – zdi se mi dobro vodilo skozi življenje
Saj ne gre vedno, a treba se je vprašati, kdo sem, kaj sem, kam grem. Kako delujem, kje so moje meje in kje se moram še izboljšati? Moram rasti, se učiti, govoriti o sebi, o svojih čustvih, sporočati to najbližjim, možu. Nujno je, da se človek spreminja, to je naša dolžnost, kajti nič ni večno in gotovo. Ni se pametno česa oklepati za vsako ceno, saj je vse minljivo.
O delitvi dela pri njih doma: »Bogdan je poseben tudi v tem, da ima čez kuho in nakupovanje. Na koncertih vedno povem, da ob nedeljah kuha govejo župco, medtem ko jaz vadim citre. Potico in piškote pa pečemo vsi skupaj in se zraven pogovarjamo o vsem mogočem. Za razne odtoke, urejanje vrta in sploh za tehnične stvari pa poskrbiva le midva z Domnom.«
Koliko se ukvarjate s sabo, ali kaj berete?
Berem, berem! Vsak večer, ko grem v posteljo, tudi če preberem samo stran ali dve, pomembno je, da opravim prehod iz dneva, ki je za menoj, v noč. Pogosto zaspim z mislimi, ki sem jih prebrala v knjigi. Berem s svinčnikom v roki, podčrtujem, si izpisujem. Rada imam biografske knjige, poučne, knjige za osebnostno rast. Rada imam Alenko Rebula, Marjana Košička, Antona Trstenjaka.
Kaj bosta počela z možem, ko bosta ptička odletela iz gnezda – ali bosta znala biti sama?
Da, malo me stiska v prsih, ko se zavem, da bosta odšla, ampak po drugi strani ju spodbujam. Zaupam jima, da znata skrbeti zase. Zaupam v svoje minulo delo. Rečem jima tudi, naj gresta po svetu. Ana bo spomladi odšla na študentsko izmenjavo v Belgijo. Me je strah, ampak morata iti, brez izkušenj ne gre! Malo me je strah tudi časa, ko bova z Bogdanom ostala sama. Upam, da se je nabralo dovolj tem, da bova drug drugemu dobra družba, in da sva bila vsa ta leta dobra vrtnarja najinega zakona.
Kakšne novoletne zaobljube?
Da bi bila njihov suženj? Ne, nikoli! Že tako je veliko pritiskov iz okolice in medijev, sam imaš veliko pričakovanj do sebe, vsak dan sproti … zdaj pa naj si še nekaj napišem na plakat? Meni je pomembno, da imam ob sebi ljudi, ki jih imam rada. Da imam vedno koga, na katerega lahko mislim in ga imam rada. To je bistvo in smisel življenja: da nekomu »služiš«. In nasprotno, da si ljubljen. Lepo je tudi vedeti, da nekdo drug misli nate in te potrebuje.
Kaj bi zaželeli bralkam in bralcem za leto 2017?
Želim jim, da bi svoje življenje ustvarjali tako, da ga bo lepo in vredno živeti. Življenje je sreča, če jo deliš, in življenje je lepo, če ga živiš.
