Obvezni bodo podatki o energijski vrednosti, količini skupnih in nasičenih maščob, ogljikovih hidratov, sladkorjev, beljakovin in soli.
Potrošnik mora biti primerno informiran o sestavi živil, kar mu olajša prepoznavanje in izbor živil, ki podpirajo zdravje, so ob začetku veljave novih pravil v sporočilu za javnost poudarili na Inštitutu za nutricionistiko.
Porabimo namreč veliko predpakiranih živil, zato postajajo embalaže pomembno orodje za obveščanje potrošnika, na katerih morajo biti informacije na označbah točne, jasne in razumljive potrošniku, so dodali.
Kljub temu da je bila uredba sprejeta že leta 2011, pa bo njena polna uveljavitev z obveznim označevanjem hranilne vrednosti pomenila velik zalogaj za vse deležnike, predvsem za proizvajalce živil, ki tovrstnih informacij na živilih doslej še niso navajali ter za trgovce. Navajanje hranilne vrednosti živil bo obvezno tudi v spletnih trgovinah.
Izbor živil z ugodnejšo prehransko sestavo
Od leta 2014 je bila na področju označevanja živil zakonsko predpisana le minimalna velikost črk in obvezno poudarjeno označevanje alergenov. Prav tako je bilo doslej predpisano le, na kakšen način se podatki predstavljajo, odločitev o navajanju hranilne vrednosti živila na embalaži pa je bila prostovoljna. Novo določilo bo spodbujalo izbor živil z ugodnejšo prehransko sestavo, kar je ključen korak do uravnoteženega prehranjevanja in zdravja, je prepričan Igor Pravst z omenjenega inštituta.
Poseben problem, poudarja Pravst, predstavljajo predelana predpakirana živila, ki imajo lahko zelo različno energijsko vrednost. Lahko se jim dodaja večja ali manjša količina sladkorja in soli, tudi količine maščob so lahko zelo različne.
Kdo nosi odgovornost za točnost informacij na označbi živila?
Vendar pa je uredba zaskrbela številne male proizvajalce živil, saj poleg zagotavljanja ustrezne embalaže težavo predstavlja tudi nerazpolaganje s podatki o hranilni sestavi, ker proizvajalci prej teh podatkov niso potrebovali. Hranilna vrednost živila bi morala temeljiti na laboratorijskih analizah več serij živila, vendar so tovrstne analize precej drage, mali proizvajalci pa so tudi kadrovsko omejeni.
Prav zato zakonodaja dopušča, da proizvajalci hranilno vrednost lahko izračunajo glede na sestavo živila in količino sestavin oz. jih povzamejo po literaturnih podatkih. Vendar pa bi v primeru odstopanj od uradnih laboratorijskih analiz, ki bi jih ugotovili v primeru nadzora, kot veljavni šteli laboratorijski izsledki, proizvajalec pa nosi odgovornost za točnost informacij na označbi živila.
V sami uredbi so že navedene tudi izjeme, ko hranilne vrednosti ni obvezno navajati, denimo obrtno proizvedena živila, ki jih proizvajalec majhnih količin proizvodov dobavlja neposredno končnemu potrošniku ali lokalnim maloprodajnim podjetjem. To pa pomeni, da posredništvo ni dovoljeno, so povedali na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Ne glede na to pa je slovensko kmetijsko ministrstvo v soglasju z ministrstvom za zdravje sprejelo pravilnik, ki določa izjemo glede obveznega označevanja hranilne vrednosti za živila, proizvedena na kmetiji, z namenom jasne opredelitve izjeme. Izjema velja za vsa živila, ki jih proizvajajo tako imenovane mikro družbe, ki imajo v povprečju do deset zaposlenih oseb v poslovnem letu.
Prav tako ni nujno potrebno, da nosilci živilske dejavnosti navedejo hranilno vrednost na osnovi analiznih izvidov in za vsako posamezno serijo živil posebej.
"Glede na navedeno lahko zaključimo, da zaradi nove ureditve ne bodo nastali nobeni dodatni stroški pri proizvodnji in trženju izdelkov, ki jih proizvajajo kmetije, vključno z mikro družbami z do deset zaposlenimi, ki svoje izdelke tržijo neposredno ali pa na lokalnem območju," so v odgovoru zapisali na upravi. Prav tako bodo na tržišču lahko ostala živila, proizvedena pred 13. decembrom do poteka roka uporabnosti, tudi če bodo označena po starem.
