Prostituiranje na delovnem mestu
»Poleg finančne blaginje je tu še občutek pomembnosti, ki ga dobimo, če smo redno zaposleni; občutek, da smo nekdo in da nikakor nočemo biti podrejeni partnerju. Za tistih nekaj sto evrov na mesec vztrajamo v okolju, ki nam vzbuja neprijetne občutke o sebi; v okolju, v katerem se moramo pretvarjati in lagati, da smo sprejeti. V službi, v kateri smo naveličani in popolnoma brez energije; v službi, v kateri jemo vsak dan en ali dva obroka slabe hrane, ki nam jo je pripravil nekdo, ki se v svoji službi prav tako prostituira in je vložil vanjo veliko slabe energije, jeze, apatije in bog ve kaj še. Vztrajamo v službi, zaradi katere vam vašega otroka v najbolj občutljivem obdobju njegovega življenja vzgaja nekdo, ki bi tudi rajši bil kje drugje (kar poglejte večinoma zdolgočasene varuške na sprehodu v mestu!); v službi, v kateri se vam iz ure v uro kvari vaše telo, s katerim boste v pokoju zato imeli gore dela in neprijetnih občutkov.«
»Glavno načelo arhetipa prostitutke je, v kolikšni meri smo pripravljeni za dobiček prodati svoja moralna načela, integriteto, svojo zdravo kmečko logiko, svoje besede, telo ali dušo. Kaže se na vsakem koraku, v čisto vsakdanjem življenju.« Ko je Vesna Juvan, predsednica društva Sijaj, sicer magistra MBA in vibracijska kineziologinja, pred kratkim na enem od družbenih omrežjih objavila zapis o prostituiranju, se je sprožil plaz. Vesna prizna, da tudi sama še ni čisto odporna proti takšnemu prodajanju. »Včasih se še vedno prodam, da ne izgubim zamujene priložnosti, za malo dodatnega denarja, ali pa za to, da imajo ljudje o meni dobro mnenje. Se mi pa to vse redkeje dogaja.«
Vesna, ki je sedem let živela v Avstraliji, tam se je tudi izobrazila za vibracijsko kineziologinjo, prizna, da je beseda prostitucija res malce huda beseda. »Vendar je prav ta ljudi prebudila. Začeli so se zavedati, da je prišel čas, ko moramo pogledati, na katerih področjih življenja se prodajamo in sklepamo kompromise, ki nam čez čas škodijo.« Priprava na prostitucijo se, kot pravi Vesna, začne že v zgodnjem otroštvu. »Ko otroci naredijo nekaj, kar nam je po volji, jih nagradimo; ko smo zaradi njihovega obnašanja ožigosani kot slabi starši, jih kaznujemo. Takrat se od svojih otrok odmaknemo in jih potisnemo v osamljenost. In kdo bi želel biti osamljen in kaznovan? Nihče! Tako otroke natreniramo, kot so že prej nas natrenirali naši starši, da postanejo prostitutke. Grenko je ugotoviti, da se prostituiramo, še bolj klavrno pa je ugotoviti, da ima to svoje posledice in da bomo zaradi tega plačali visoko ceno.«
Kakšna je bila vaša cena?
Pred sedmimi leti se mi je zgodilo, da nekega jutra nisem mogla več vstati iz postelje. Vse me je bolelo, bila sem čisto brez energije. Ker se stanje po nekaj dneh ni izboljšalo, sem odšla k zdravniku. Krvne preiskave niso pokazale nič posebnega, moje telo pa vseeno ni več delovalo. Začela sem raziskovati, kaj je z menoj narobe. Izkazalo se je, da imam preveč prepustno črevesje. Ko sem raziskovala, od kod izvira vzrok za to mojo težavo, sem izvedela, da sem med rojstvom doživela šok, kar je ustavilo nastajanje želodčne kisline. Vse to me je spodbudilo, da sem začela raziskovati naprej, veliko sem se že od nekdaj ukvarjala tudi z vprašanjem o smislu življenja.
In kaj je smisel vašega življenja?
Veliko jih je, med drugim ta, da dobro živim. Zame to v prvi vrsti pomeni, da sem zdrava in vitalna, ker potem lahko naredim nekaj dobrega tudi za druge.
Kaj svetujete ljudem, ki se vsak dan prodajajo na svojem delovnem mestu?
Najprej naj preverijo, ali se da kaj spremeniti. Potem naj si postavijo časovni okvir, denimo dve leti, v katerem bodo skušali doseči spremembe. Šele če se po določenem času izkaže, da ni nič bolje, je dobro razmisliti o tem, da bi šli drugam. So pa tudi primeri, ko ljudje natančno vedo, da jim to, kar delajo, škodi in da so potrebne hitre in drastične spremembe. Takrat je seveda potrebno takojšnje ukrepanje.
Kakšne spremembe imate v mislih?
Lahko sklenemo nove dogovore ali pa na novo postavimo zdrave osebne meje. Skratka, poskusimo vse, da bi si službo naredili bolj sebi pisano na kožo. Če tega ne naredimo, bomo prej ali slej zboleli.
Kaj pa v partnerskih zvezah? Tudi na tem področju nam gre vse slabše.
Pogosto dopuščamo, da živimo v zastrupljenem in hladnem okolju, ker nočemo imeti občutka, da nikomur ni mar za nas, strah nas je, da bomo na stara leta sami. Tudi udobnemu življenju, družbenemu položaju, prijateljem in otrokom se ni lahko odpovedati. Življenje brez partnerja pomeni tudi finančno poskrbeti zase. Torej, če smo z nekom v zvezi in ta ne deluje, je pošteno, da najprej pogledamo, ali se da še kaj narediti. Ni se treba takoj ločiti, ko ugotovimo, da nekaj ne deluje, treba pa je stvari drugače postaviti. Seveda ne gre čez noč, se pa splača, če želimo dalj časa biti srečni in zdravi.
Že dvakrat ste omenili zdravje. V kakšnem smislu se nam prostituiranje odraža v zdravju?
Ljudje, ki živijo v zastrupljenem okolju, zbolijo. Strupi so lahko različni, enako škodljivi kot tisti iz okolja so tudi čustveni strupi, med fizičnimi in čustvenimi ni veliko razlike. Če dolgo živimo v okolju, v katerem nam ves čas jemljejo energijo, nastane neravnovesje, ki vodi v bolezen. Tradicionalna kitajska medicina verjame, da se večina bolezni najprej začne na energijskem telesu.
Kateri del telesa najprej zboli, če smo podvrženi čustvenim strupom?
Najprej zboli naš najšibkejši člen. Čeprav lahko beremo, da se na primer žalost odraža na pljučih, se nam bolezen na tem organu ne bo pojavila, če imamo že po naravi močna pljuča. Težava je v tem, da ko neki organ zboli, vso pozornost usmerimo nanj. V resnici pa bi morali pogledati celotno telo, saj so vsi organi med sabo povezani.
Kako pomagate ljudem, da se izvlečejo iz začaranega kroga prodajanja in da zaradi tega ne zbolijo?
Delam največ z ženskami, in sicer zadnji dve leti vodim Delavnice za maternice z odgovornimi lastnicami. Ne solim pameti in se delam, da vem, kaj bi morale storiti, ampak jih samo usmerim, kako priti spet k sebi in dobiti odgovore iz svojega organa ženskosti in intuicije. Na poti samoraziskovanja jih torej samo nekoliko usmerjam, odgovore pa poiščejo same. Ko ženske odgovore dobivajo »iz svoje maternice«, se marsikateri popolnoma spremeni življenje, saj v svojem okolju postavi zdrave meje, ve, kaj hoče, ima občutek za to, kaj je zanjo prav. Marsikatera tudi ugotovi, da je njeno življenje čisto v redu, in se znebi anksioznosti. Pogosto jih začno otroci bolj ubogati, partnerji se »sami od sebe« spremenijo, ženske, ki so imele težave z zanositvijo, nenadoma zanosijo …
»Pred leti sem imela prijateljico, ki je delala kot receptorka v čisto pravem bordelu. Govorila mi je o ženskah, ki so delale tam kot prodajalke svojih teles. 'Dve leti,' je rekla, 'dve leti, da so se osule, da so izgubile lesk v očeh in vero v lepoto človeštva in življenja. V dveh letih so postale lupina z mrtvimi očmi in brez prave volje do življenja.' To se zgodi tudi nam, če se prostituiramo. Izgubimo energijo, upade nam pogum ali upanje, da bo kdaj drugače, ljudje se nam zdijo slabi, življenje nas utruja.«
Od kod vam znanje?
Pred leti sem se skoraj po pomoti znašla na delavnicah, na katerih smo se veliko ukvarjali z maternico. Drugače od prejšnjih delavnic sem tokrat mesece dolgo redno izvajala vaje. Rezultati so se kmalu pokazali. Ključno, da sem se odločila to znanje deliti, pa je bilo, ko mi je sorodnica, ki je po ginekološki operaciji ležala v Kliničnem centru v Ljubljani, razlagala, koliko mladih deklet, ki so jim odstranili jajčnike ali maternico, leži na oddelku. Svoje razmišljanje o tem sem objavila na Facebooku in doživela neverjeten odziv. Ko sem samo omenila, da razmišljam o pripravi delavnice, se je takoj prijavilo nekaj žensk. Takrat sem vedela, da je stanje res kritično.
Kaj učite na delavnicah?
Namenjene so ženskam, ki želijo najti pozabljeni del sebe in spet priti v stik s svojo izvorno modrostjo. Maternica je središče ženske moči in intuicije. Maternica pa tudi jajčniki namreč ves čas privlačijo energijo vase. Maori celo trdijo, da ženske zelo pogosto ne morejo zanositi zato, ker imajo tako energijsko zapacane jajčnike, da ti ne morejo več pravilno delovati.
Se tega ženske lahko naučijo same ali morajo priti na delavnice?
Nobeni ni treba priti na delavnice. Na svetovnem spletu lahko najdete cel kup blogov in knjig na to temo. Če imajo voljo, čas in se jim ljubi raziskovati, lahko to počnejo same. Opažam pa, da si veliko žensk to želi početi v družbi in si izmenjati izkušnje. Nekatere prihajajo tudi zato, ker odpiramo teme, ki so tabu. Vse vaje, ki jih izvajamo na delavnicah, so tudi posnete, tako da jih lahko udeleženke pozneje izvajajo same doma.
Koliko časa si moramo vzeti za izvajanje vaj?
Vsaka se sama odloči, katere vaje ji bolj ležijo, je pa dobro, da jih izvaja vsaj 15 minut na dan.
Zaupajte nam kakšno preprosto vajo!
To vajo lahko naredi vsaka ženska doma: sede naj ali leže in se najprej sprosti. Potem potuje s pozornostjo v maternico, ki leži v čisto spodnjem delu trebuha, in ugotovi, kakšne barve je, kakšna je njena površina … Če vidi razbrazdano površino, barvo, ki se ji zdi nezdrava, takoj ve, da v maternici nekaj ni v redu. V takih primerih naj pogleda, kaj njena maternica potrebuje. Vanjo lahko pošlje svetlobo, ki bi jo najbolj pomirila, morda ugotovi, da potrebuje kakšen ton, ali pa si zaželi iz nje posesati negativno energijo. Pomembno je, da prisluhne, kaj njeno telo v tistem trenutku potrebuje. Ker pa se običajno pri takih vajah z veliko vnemo vmeša um, se na delavnicah naučimo tudi vaj, s katerimi ga utišamo.
Ves čas sva govorili samo o ženskah. Kaj pa moški?
Sama ne delam z moškimi, ker kot ženska bolj razumem ženske. Včasih me pokličejo tudi predstavniki nasprotnega spola, ker pravijo, da za moške takih delavnic ni. Običajno jih zanima, kako priti v svojo polno moč in znova odkriti izgubljeno moškost. Seveda jim kot ženska pri tem težko pomagam, čeprav lahko tudi moški izvajajo podobne vaje, le da ne z maternico, ampak s tretjo čakro. Tudi če pogledamo borilne veščine, lahko vidimo, da moški moč vedno črpajo iz trebuha, torej iz hare. Smo pa na žalost svoje središče tako moški kot ženske, prestavili v glavo, kjer preživimo večji del dneva. Telo imamo samo še za to, da nam naokrog prenaša glavo in da nanj navesimo oblačila in nakit, ki smo jih kupili. Ker je glava eden največjih porabnikov energije v telesu, smo izčrpani in zmedeni. Pa ni treba, da je tako!
