Preštevilna velika igralska imena še prehitro utonejo v pozabo. V življenju je pomirjen, skrbi ga le, kaj bo ostalo za generacije, ki prihajajo. Bo še prostor za duhovno hrano po vsej skomercializirani navlaki? Optimist je do konca. Če je gledališče preživelo več kot 2000 let, se bo gotovo našla pot, da bo živelo še naprej.
Bil je eden tistih deževnih dni pred prvim novembrom. Dogovorjena sva bila v Rožni dolini, kjer biva, kadar dela v Ljubljani. Kratka črna kava. Brez dodatkov, ki bi spreminjala okus. Kot on sam. Tak, kakršen je. Nič narejenega nisem odkrila. Za hip se mi je zazdelo, da sedim s tistim očetom štirih hčera, ki ga že četrto sezono igra v slovenski seriji Ena žlahtna štorija. Berto. Človek, ki zmore videti bistvo, skrito očem. Čeprav nepričakovane spremembe prinašajo neljube novosti, on ne neha verjeti v dobro. Janez, ki mu je življenje ponudilo številne vloge, v katerih se je lahko spoznaval in gradil. Od prvega septembra letos je upokojen.
Je ostalo še kaj neuresničenih želja?
Mogoče je igralec Janez Starina nekakšen dokaz za to, da se prave stvari zgodijo, če jim daš prosto pot.
Bil je režiser, direktor gledališča, predavatelj na gimnaziji, najprej in predvsem pa gledališki igralec v najrazličnejših vlogah na številnih odrih, v vzporednem – resničnem – življenju oče in mož. Pa tisti simpatični mesar v televizijski reklami za mortadelo in zdaj Berto, ki tako milo gleda s televizijskih ekranov, čeprav se mu pred očmi ruši vse prigarano. V njem je ostalo tisto biblično: vera, upanje in ljubezen. No, ko smo že pri Bibliji, nismo vedeli, da je bilo za Janeza načrtovano, da bo posvečen v duhovnika. A ga je izbrala igra. Kot vse drugo. Nič se nikoli ni zgodilo na silo. »Mene so stvari kar doletele. Nikoli nisem imel želje postati direktor, umetniški vodja, edino to, kar sem režiral, to sem si želel, da sem malo ušel iz igralskega procesa, da sem lahko z druge strani pogledal in si pridobil izkušnje. To mi je dalo nov zagon.« Mogoče je igralec Janez Starina nekakšen dokaz za to, da se prave stvari zgodijo, če jim daš prosto pot. Želje se izpolnijo, ko človek spozna, da ne more izsiliti boljšega življenja. Ko ne zahteva, ampak zaupa, in potem se vse zgodi samo in se dokaj lepo izteče. Janez ne ve natančno, v koliko predstavah je nastopil, ni jih še preštel. Zdaj imajo prednost sorodniki, ki jih z ženo obiskujeta, saj so zadnji dve leti številni družinski dogodki odpadli zaradi pomanjkanja časa. Zgodilo se je, da je več dni zapored delal tudi po 17 ur na dan!
Kot otrok je ostal brez dela pljuč, a cigaretam se še ni odrekel ...
Z njim zmore mirno in z malo besedami povedati marsikaj, česar kdo s kričanjem iz polnih pljuč ne zna.
Vprašam ga, ali še kadi, ker se spomnim, da sva nekoč govorila o tem, da to zanj še posebej ni dobro. Pa pravi, da ja, ampak da se navaja na elektronsko cigareto, in se ob tem prisrčno zasmeji, ker da mu ne uspeva najbolje. »Pri desetih letih so mi odrezali del pljuč. Pljuča se ne obnovijo, tako da sem imel manjšo kapaciteto in sem moral tehniko nekako prilagoditi, potem pa še tobak čez – in je vedno manj zraka.« (smeh) Ampak prav ta njegov glas, v katerem je morebiti zaradi novo privzgojene tehnike govorjenja nekaj več, ga dela žlahtnega. Z njim zmore mirno in z malo besedami povedati marsikaj, česar kdo s kričanjem iz polnih pljuč ne zna. Resničen se zdi, kar koli pač reče, pa čeprav iz ničesar ne dela drame. In se mu za hip zazdi, da iz tega, kar se pogovarjava, ne bo nastalo nič dovolj zanimivega za bralke, ker v ničemer ne pretirava, ker je »normalen«, ker se ne pritožuje in je hvaležen. In ker verjame, da »nikoli ne pride do brezpotja, vedno je kakšna pot ven«. Temu verjameta tako Janez kot Berto in je nekoč verjel njegov oče.
»Mislim, da se da z normalnim pogovorom več narediti kot s pritoževanjem. Pa tudi mislim, da tisto, kar dobiš, lahko zmeraj obrneš v svoj prid.« Nekonflikten je bil že njegov oče, pove. Vse je poskušal reševati s pogovorom, pa čeprav so bili to drugačni časi, kmetom, kot je bil, nenaklonjeni. In prav Janezov oče je tisti lik, iz katerega črpa marsikatero osebnostno lastnost, ki jo lahko prepoznavamo pri Bertu iz Ene žlahtne štorije.
Vseživljenjske vloge
Nekje sem prebrala, da sta njegova otroka – hči je profesorica angleščine in ima 40 let, sin, dramaturg, jih ima 36 – dejala, da bi imela takega očeta, kot je Berto. Pa se Janez ob tem samo nasmeji in pove, da se dobro razumejo in da sta otroka kar zadovoljna z njim. Spomni se nedavnega dogodka, ko je po predstavi na balkonu MGL-ja zagledal sina in režiserja Lorenzija, za katerega dela, in da ga je Lorenzi v šali vprašal, kdaj je dal kakšen »focl« sinu. Pa sta razmišljala in razmišljala s sinom in se nista spomnila, da bi mu kdaj dal zaušnico. »Zelo sva se zastopila, tudi po tem, ko je že končal dramaturgijo in sva skupaj delala, čeprav se na področju gledališča čisto v celoti ne strinjava.«
Všečno in pohvalno je, da delajo nekaj avtohtonega, slovenskega, po vrhu še gledljivega, z vrhunsko igralsko zasedbo in vsemi drugimi avtorji.
Vprašam ga, kako stroka gleda na to, da igra v Eni žlahtni štoriji, saj imajo akademiki o televizijskih žanrih, ki jih množica rada gleda, marsikaj pripomniti. Odvrne, da je od vseh kolegov slišal same dobre reči. Tudi sinova generacija se strinja. Všečno in pohvalno je, da delajo nekaj avtohtonega, slovenskega, po vrhu še gledljivega, z vrhunsko igralsko zasedbo in vsemi drugimi avtorji. »Smo res že skoraj familija. Moram reči, da še nikoli nisem doživel tako dobrega sodelovanja, ne samo s kolegi igralci, ampak s celotno ekipo, ustvarjalci od prvega do zadnjega čustveno sprejemajo stvari. Tega ustanovitelji televizije ne morejo vedeti, ampak to je tako dragoceno, da bi morali zaznati. Dio di bog.« In potem ga vprašam, kako je ženi, njegovi pravi, kako ga doživlja ženska, ki živi z njim desetletja njegove preobrazbe. Razume? »Kdaj vmes so prišle kar krize. Posebno ko se včasih zalotiš, da se nenadoma nimaš kaj pogovarjati, ker si se zunaj iztrošil. No, potem je treba stvari obnoviti.« Ga vprašam, ali bo zdaj, ko ima čas in je upokojenec, svojo ženo za nagrado odpeljal kam v tople kraje, pa se spet žlahtno nasmehne in odvrne, da si bosta najprej vzela čas za obiske sorodnikov.
V gledališču se res včasih kri ščije
Včasih, no, sploh ne tako redko, se zgodi, da igralec v vlogo vloži vse, pa občinstvo ostane mrtvo hladno. Vloga gre mimo. Potem pa kakšna nepričakovana vlogica množice popolnoma obnori. Kako se s tem spopada igralec? »V gledališču se res včasih kri ščije, kot se reče. Kakšen režiser ti pobere vse, iz duše, ne le iz telesa. Gledališče je bila vedno moja prioriteta, moja prva ljubezen. In je čisto drugačen občutek, ko stopiš na gledališki oder, postaviš most do občinstva, čutiš enoten utrip srca, enotno dihanje. Počutiš se kot majhen diktator, ki vodi 300 ali celo 500 duš.« Pravi, da čuti, kako občinstvo v dvorani zaznava igro na odru. Čuti stik in tudi to, da ga včasih ni. Potem se kar naenkrat prestaviva v čase mortadele. Janez se spomni nepričakovanega aplavza in skandiranja, potem ko je v Krškem odigral ne preveč vidno vlogo kneza. »Na odru sva bila z Milanom Vodopivcem, Bonifacijem zdaj v Štoriji. In ko sem prišel na oder na aplavz, je cela dvorana začela skandirati mor-ta-de-la. Sem mislil, da se bom v zemljo ugreznil! Bilo mi je nerodno zaradi kolegov.«
Berto in Janez, oba verjameta, da vedno obstaja pot
Sem ter tja se v življenju nekaterih igralcev zgodi lik, ki preživi, saj ga ljudstvo vzame za svojega. Bertu je Janez Starina vdahnil nekaj, kar je tako prepričljivo, domače, da gledalci ne ločijo več med igrano vlogo in igralcem.
Da, tudi Berto se ga bo držal še vedno. Na začetku je bilo sem ter tja kar naporno, ko se je toliko mimoidočih zanimalo, kaj in kako bo z Bertom. So bili trenutki, ko se ga je malo naveličal, čeprav se je v tem času močno navezal nanj. Sem ter tja se v življenju nekaterih igralcev zgodi lik, ki preživi, saj ga ljudstvo vzame za svojega. Bertu je Janez Starina vdahnil nekaj, kar je tako prepričljivo, domače, da gledalci ne ločijo več med igrano vlogo in igralcem. Tako kot je Milena Zupančič ostala Meta za zmeraj. Kaj bo z Bertom, bo pokazal čas. Čas, ki prinaša v slovensko igralsko srenjo precej negotovosti, kot je še ugotovil igralec Janez Starina, ki ga skrbi, kaj čaka prihajajoče generacije. »Nanje preži pretirana komercializacija, v kateri ni prostora za nič duhovnega. Ne vem, kje je upanje, a neka pot najbrž je, samo da še ni tako zaznavna. Najbrž taka, ki je mi ne bi več mogli prehoditi. Gledališče se je obdržalo dobrih dva tisoč let, gotovo bo našlo pot ven. Gotovo.«
In kot je prišel, tudi odide. Z mehkobo in zaupanjem, da pot je, če bo le ostala volja, da jo bomo še naprej iskali.
