Pisalo se je leto 2013, bil je 5. november. K hiški v Ribčevem Lazu, v kateri je 30 let živel Darko Kuzmič, ki je ni postavil sam, temveč jo je zgradila država in mu jo dodelila, sta na ta dan v spremstvu policistov in mehanizacije za rušenje prišla gradbena inšpektorja.
Pritožbe in revizije Türkovim se je z različnimi pritožbami in revizijami uspelo izmikati rušenju. Vložili so celo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja.
»Prosimo samo za zdrav razum«
Zbrani Bohinjci so se skupaj s Kuzmičem, ki mu kljub dolgoletnim prizadevanjem ni uspelo legalizirati doma, postavili pred hiško in inšpektorja poskušali prepričati, naj odložita izvršbo do pomladi, ko naj bi bil sprejet zakon, ki bi omogočil tudi legalizacijo objektov v Triglavskem narodnem parku. A na žalost jih nista uslišala. Stroji so zabrneli, rušenje se je začelo. »Rušijo mi objekt, ki je zame življenjskega pomena. Iz mene bodo naredili brezdomca. Črno na belem imam, da mi je bila hiša dodeljena,« je takrat dejal Kuzmič. Prav je imel, hiško je namreč tako rekoč dodelila prav država in ta ista država mu je dom nato porušila.
Edina streha nad glavo
V oči je med drugim zbodlo to, da je porušena hiška Darku predstavljala edino streho nad glavo in da bi morale inšpekcijske službe po zakonu to dejstvo upoštevati, pa ga niso. Prav tako ga nihče z občine ali iz centra za socialno delo ni vprašal, kje bo spal in kako bo živel. Čez noč je ostal brez vsega, pristal je na cesti. Rešil ga je prijatelj, dva tedna je na črno živel v enem izmed planinskih domov, nato se je preselil v malo občinsko garsonjero v zapuščeni šoli na Gorjušah pod obronki Pokljuke, kjer živi še danes. Hvaležen je, da ima vsaj streho nad glavo, a je povsem odmaknjen od civilizacije. »Gor ni ničesar. Za vsako malenkost je treba v dolino. Pozimi je mrzlo, hiša nima nobene izolacije.«
Razočaran nad državo
Njegov edini dohodek je 288 evrov (socialna podpora), a od tega mu na koncu meseca ne ostane prav dosti. »Imam okoli 180 evrov mesečnih stroškov. Najemnina, položnice in tako dalje. Na koncu mi ostane 100 evrov,« je opisal danes 63-letnik, ki je razočaran nad državo in pravi, da pred zakonom nismo vsi enaki. Včeraj nam je sicer še dejal, da je zaradi celotne zadeve oziroma rušenja prav te dni vložil tožbo proti državi.
Spretno izigrali državo
Na drugi strani pa so ljudje, najbolj znani slovenski črnograditelji, ki so spretno izigrali državo. Med njimi zagotovo poznamo dva. Nekdanjega direktorja Lekarne Ljubljana Marka Jakliča in nekdanjega direktorja Elesa ter brata nekdanjega predsednika republike Danila Türka, Vitoslava Türka. Jaklič je po 13 letih postopkov dosegel legalizacijo svoje nezakonite gradnje nad Polhovim Gradcem. Za Türkovo vilo, ki po ugotovitvah gradbenega inšpektorja stoji na kmetijskem zemljišču v Parecagu, je inšpektor odredil rušenje, ki bi se moralo zgoditi 30. oktobra leta 2014, a vila stoji še danes. Türkovim se je z različnimi pritožbami in revizijami uspelo izmikati rušenju. Vložili so celo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja, s katero so želeli legalizirati na črno zgrajene objekte, a je piranska upravna enota njihovo vlogo zavrnila. Poskusili so še enkrat in tokrat zahtevali gradbeno dovoljenje. Nedavno pa so zahtevo za legalizacijo umaknili. Zakaj, ni jasno. Inšpektorji bi medtem že lahko začeli rušenje, a v Parecagu še niso prižgali strojev. Kdaj jih bodo, ni znano.