Novice Svet24

Darko Kuzmič je zagotovo najbolj znan Prekmurec v bohinjski občini. V idilično okolje Bohinjskega jezera se je preselil pred dobrimi tremi desetletji in vse od tedaj je bil aktiven član lokalne skupnosti. Skoraj polovico svojega življenja je živel v hiški za nekdanjim hotelom Zveze socialistične mladine (ZSMS), danes Centrom za šolske in obšolske dejavnosti (ČSOD), ki je ni postavil sam, zgradila jo je država. In ta ista država mu je hiško, za katero je ves čas vzorno skrbel, pred slabima dve letoma, le dva dneva pred njegovim 60. rojstnim dnevom, porušila, ker naj bi šlo za črno gradnjo.

Arsen Perić/m24

Z Darkom smo se dobili pred dnevi, ko je idilična okolica bohinjskega jezera predstavljala pravo osvežitev od mestne sopare. Sprejel nas je dobre volje, a ko je pogovor prešel na njegovo življenjsko zgodbo, mu je bilo v očeh videti trpljenje. Jezen je na državo, ker mu je vzela streho nad glavo. »30 let sem vlagal, obnavljal, in ko ti nekdo trud tvojega življenja v eni uri spremeni v prah, ti ob tem uniči življenje. Nikoli se ne bom mogel postaviti na noge.« Toliko bolj boleče je bilo, ko so vse njegove stvari po rušitvi natovorili na tovornjak in odpeljali na smetišče. Ostal je brez vsega.

Oprostiti ne bo mogel nikoli

Odgovornim, ki so mu uničili življenje, kot pravi, ne bo mogel nikoli oprostiti. Celoten postopek ugotavljanja in rušitve domnevne črne gradnje je v Darkovem primeru potekal ekspresno. Na koncu je puško v koruzo vrgla še njegova odvetnica. »Šlo je za politično odločitev, da mora moj dom pasti. Da se bo rušilo, so vedeli vsi, samo jaz ne,« s cmokom v grlu doda naš sogovornik. Sporno je tudi dejstvo, da je porušena hiška Darku predstavljala edino streho nad glavo. In inšpekcijske službe bi morale po zakonu to dejstvo upoštevati, pa ga niso.

600 črnih gradenj je evidentiranih v občini Bohinj. 24.000 črnih gradenj stoji po celotni Sloveniji.

Pred rušitvijo se pri njem prav tako ni oglasil nihče z občine ali iz centra za socialno delo, da bi ga vprašal, kje bo spal in kako bo živel. Rešil ga je prijatelj, dva tedna je na črno živel v enem izmed planinskih domov, nato se je preselil v malo občinsko garsonjero v zapuščeni osnovni šoli na Gorjušah pod obronki Pokljuke. Hvaležen je, da ima vsaj streho nad glavo, a je povsem odmaknjen od civilizacije. »Gor ni ničesar. Za vsako malenkost je treba v dolino. Pozimi je mrzlo, hiša nima nobene izolacije, je goli beton.« Do občine ostaja kritičen. Prepričan je namreč, da bi župan lahko storil več.

Postal socialni problem

Darko, ki nikoli ni želel biti nikomur v breme, skloni pogled: »Celo življenje sem trdo garal, da sem lahko dostojno živel. Danes živim od 280 evrov socialne pomoči na mesec, od tega mi gre za položnice 250 evrov. Že več let iščem službo, a me nihče noče vzeti, v Bohinju je vse povezano prek sorodstvenih vezi, služb pa že tako ali tako v naših krajih kronično primanjkuje.«

Odgovora pristojnih institucij, zakaj je morala ob več kot 600 črnih gradnjah v bohinjski občini pasti ravno njegova lesena hiška, Darko ne bo nikoli dobil. Ob tem pripomni, da je večina teh črnih gradenj v lasti vplivnih občinskih in državnih funkcionarjev.

Tri dni po rušenju Darkove hiške je država sprejela moratorij o rušenju spornih objektov. Darko ob tem pripomni, da je vse, čemur smo bili priča, ene sama farsa. »Vsem se je mudilo, da bi rešili črno gradnjo nekdanjega direktorja Lekarne Ljubljana Marka Jakliča,« je prepričan Kuzmič.

Arsen Perić/m24

Vse klavrno propada

Odpravimo se na kraj, kjer je nekoč stala Darkova lesena hiška. Parkiramo pri Centru šolskih in obšolskih dejavnosti in se s počasnih korakom odpravimo do majhne trate izza doma. Darko nam vidno pretresen razlaga, kje je nekoč stalo njegovo domovanje. Pogleda proti majhnemu, danes praznemu ribniku in pripomni: »Spomnim se, kako živahno je bilo tukaj. Pri meni so bili vsi dobrodošli in z vsemi sem se odlično razumel.«

Ob skali nedaleč stran najdemo cvetočo planiko. Darko nam pove, da jo je pred leti prinesel z gora in doda: »Vesel sem, da je vsaj ona preživela.« Nas pa najbolj preseneti turobna tišina, ki vlada ob tem delu Bohinjskega jezera. Boli pogled na razpadajoč in prazen dom Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Na kraju, kjer se je še pred nekaj leti zabavalo na stotine razposajenih otrok, se danes razrašča visoka trava in grmičevje.

Najbolj znane črne gradnje

Povsem drugače je na idilično urejenih posestih najbolj znanih slovenskih črnograditeljev. Marko Jaklič je kar osem let spretno izigraval državo, da mu svoje počitniške vile nad Polhovim Gradcem kljub pravnomočnim odločbam ni bilo treba rušiti. In na koncu mu je uspelo. Potem ko je svet občine Dobrova - Polhov Gradec sprejel nov občinski prostorski načrt, si Jaklič lahko obeta legalizacijo svoje črne gradnje.

sta

Podobno, kot je pred leti državo izigraval Marko Jaklič, to danes počne nekdanji direktor Elesa, brat nekdanjega predsednika republike Danila Türka in vidni član SDS Vitoslav Türk. Njegova kar 380 kvadratnih metrov velika vila po ugotovitvah gradbenega inšpektorata stoji na kmetijskem zemljišču v Seči. Pred tem je na posestvu stal rastlinjak, nato pa je prejšnja lastnica zaprosila za gradnjo sušilnice sadja. A na zemljišču, kjer bi moral stati majcen gospodarski objekt, danes stoji vila, ki mu jo zavida marsikateri Slovenec.

Gradbeni inšpektorat je odredil rušenje, ki bi se moralo zgoditi 30. oktobra lani, a vila danes še stoji. Türkovi so se z različnimi pritožbami in revizijami uspeli izmikati rušenju. Vložili so celo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja, s katero so želeli legalizirati na črno zgrajene objekte, vendar je piranska upravna enota njihovo vlogo zavrnila.

Sojenje gradbenemu inšpektorju

Zaradi vloge pri »zaščiti« Türkove črne gradnje pa bodo sodili nekdanjemu vodji koprske gradbene inšpekcije Pavlu Galjaniču. Tožilstvo mu namreč očita zlorabo uradnega položaja in pravic v primeru Türkove črne gradnje. Galjanič naj bi namreč za črno gradnjo vedel že od leta 2007, a je potreboval kar tri leta, da je opravil prvi ogled. Odločba o rušenju je potem v predalu inšpektorata čakala še tri leta, prišla je namreč komaj leta 2013.

STA

Z vezami in pravimi poznanstvi se, tako kaže, v Sloveniji da doseči prav vse. Pravna država in ustavno zagotovljena enakost pred zakonom sta le mrtvi črki na papirju. Da je res tako, dokazuje še eno rušenje črne gradnje, ki smo mu bili priča leta avgusta 2013. Takrat so upokojenki Nadi Kobilica zrušili manjšo brunarico na planini Voje v bližini Stare Fužine v občini Bohinj.

Vloga države

Temeljna težava črnih gradenj je v ohlapni zakonodaji. V sosednji Avstriji se lastniku, ko je ugotovljeno, da gre za črno gradnjo, ki je ni moč legalizirati, postavi rok za njegovo odstranitev. Če tega ne stori sam, to na stroške lastnika opravi država.

Črnih gradenj, ki onesnažujejo prostor, se bomo dokončno rešili, ko bo država začela sistematično preganjati in sankcionirati črnograditelje in ko bo politika obračunala s črnograditelji, ki jih ima v lastnih vrstah. A to je že druga zgodba.

Google street