Slovenija je vprašanja na Evropsko komisijo naslovila v procesu odločanja o podpori podpisu, začasni uporabi in ratifikaciji sporazuma Ceta. Pri tem so se pojavili pomisleki, povezani z določili o vodi.
"O vprašanju smo se posvetovali s pravnimi službami komisije in sveta, vendar so bili predstavljeni pogledi ... osebne narave ter do neke mere neenotni in splošni," v dokumentu, pod katerim je podpisana državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu Eva Štravs Podlogar, pojasnjuje Slovenija. Država se je zato obrnila na komisijo.
Ceta jasno določa, da ima vsaka pogodbenica pravico, da zaščiti in ohranja svoje naravne vodne vire. Nobena določba tega sporazuma pogodbenic ne zavezuje k temu, da morata dovoliti komercialno uporabo vode za kakršenkoli namen, vključno z njeno odtegnitvijo, pridobivanjem ali preusmeritvijo za izvoz v velikih količinah.
Sporna komercialna uporaba vodnih virov
Glede na to, da pravno zavezujoča dvostranska izjava še ni oblikovana, se zato pojavlja vprašanje, na podlagi česa bosta svoje stališče oblikovala slovenska vlada in DZ. Širša javnost pa bo imela v tem primeru še manj možnosti, da tekste preuči in se odzove.
Vendar pa sporazum določa tudi, da "če pogodbenica dovoli komercialno uporabo določenega vodnega vira, pri tem upošteva določbe tega sporazuma". Ob tem določbe sporazuma Ceta kot investicijo opredeljujejo tudi koncesijo, podeljeno za raziskovanje ali črpanje naravnih virov. To pomeni, da bo v primeru podeljenih koncesij za rabo vode v komercialne namene - bodisi že podeljenih, bodisi tistih, ki bodo podeljene v prihodnje - veljal mehanizem za razreševanje sporov med vlagatelji in državo ICS.
Slovenija je komisijo med drugim vprašala, kaj vse obsega pojem "komercialne uporabe vodnega vira" oziroma ali bi to na primer vključevalo koncesije za proizvodnjo pijač, uporabo termalne vode v zdraviliščih in za ogrevanje, koncesijo za uporabo vodnih virov v energetiki ter dovoljenja za namakanje.
Država tudi sprašuje, ali bo sporazum veljal za obstoječe pravice za komercialno uporabo vodnih virov, med šestimi vprašanji pa je tudi to, ali lahko komisija v zvezi z že podeljenimi koncesijami potrdi, da bo Slovenija še vedno lahko na primer omejila količino vode, dodeljene za komercialno rabo, če bi v slovenski zakonodaji obstajala takšna možnost (na primer z namenom zaščite vodnih virov ali zalog) ali pa bi se lahko v tem primeru država znašla v vlogi tožene stranke v okviru mehanizma za reševanje sporov med vlagatelji in državo ICS.
Vprašanje razpolaganja z vodnimi viri je bilo v Sloveniji med drugim v ospredju, ko je nizozemski Heineken prevzel Pivovarno Laško, s tem pa tudi pridobil koncesijo za upravljanje z vodovodom. Heineken je koncesijo pozneje prenesel na laško občino. Državni zbor se je julija tudi odločil, da bo izvedel vpis pravice do pitne vode v ustavo.
Slovenska vprašanja nakazujejo, da je v vsebini Cete marsikaj nejasnega. Podlogarjeva je prejšnji teden v DZ sicer pojasnila, da je Evropska komisija Sloveniji v pisnem odgovoru zagotovila, da bo področje vodnih virov urejeno v skladu z nacionalnimi zakonodajami.
Evropski ministri za trgovino so nadalje prejšnji teden v Bratislavi sklenili, da bosta pred odločitvijo o sprejemu Cete obe strani sprejeli posebno skupno pravno zavezujočo izjavo, ki naj bi naslavljala zadržke Slovenije in drugih držav glede upravljanja z vodnimi viri, problema investicijskega sodišča in gensko spremenjenih organizmov.
Vseeno kritiki opozarjajo, da bi bilo pomembno vedeti, ali je Evropska komisija podala ustrezna pojasnila Sloveniji ter kako jasne bodo zaveze, podane v dvostranski izjavi.
Na pristojnem odboru Sveta EU bodo Ceto predstavniki držav potrjevali že 12. oktobra, 18. oktobra bo nato sledilo odločanje na ravni ministrov. 28. oktobra naj bi sledil še slavnostni podpis na vrhu EU-Kanada. Glede na to, da pravno zavezujoča dvostranska izjava še ni oblikovana, se zato pojavlja vprašanje, na podlagi česa bosta svoje stališče oblikovala slovenska vlada in DZ. Širša javnost pa bo imela v tem primeru še manj možnosti, da tekste preuči in se odzove.
