V moji stroki je to za nekatere pravi ego šport, celo življenje si nabirajo dodatne edukacije, njihova omara je že povsem nabito polna certifikatov, normalnega pogovora s sočlovekom pa še vedno ne znajo imeti. Eh, ker za to ne obstaja fakulteta in ne šola. In res moram pljuniti v lastno skledo – med psihologi je takšnih kalibrov ogromno.
Tudi sam šele oblikujem svoje prave želje. Začel sem tam, kjer je lažje. Česa si ne želim.
Najprej seveda pometanje pred lastnim pragom. Nekega lepega septembrskega dne pred 18 leti sem končal neki oddelek na fakulteti za filozofske vede v naši prestolnici. Od takrat si lahko pravim dušeslovec, čeprav v času študija nisem izvedel ničesar o tem, kako se pogovarjati s človekom v težavah, naučil pa sem se veliko teorij o tem, kako človek deluje, in le malokatera mi je danes uporabna. V prvih dveh letnikih sem se nosil kot pav zaradi študija tako pomembne vede in v drugi polovici svojih študentskih let sem se boril s spoznanjem, da sem šel v to smer bolj ali manj zaradi sebe, in ne zaradi vzvišene pomoči drugim. Takšno spoznanje je kar težka reč in psiholog, ki jo prej spozna, mogoče malo lažje živi naprej, predvsem pa malo bolj skromno in manj napihnjeno.
Nisem psihoterapevt. Hodil sem na edukacijo, vendar kot edini v skupini nisem naredil končnega izpita. In to dvakrat. Baje srenja teh slovenskih psihoterapevtov ni želela v svojih vrstah takšnega težaka. Tudi prav! V resnici ne želim biti član skupine, ki je izključujoča, zato hvala za to lekcijo. Nisem klinični psiholog, nikoli nisem delal v zdravstvu in slabo postavljam diagnoze, da bi bila zadeva še hujša, zelo malo verjamem v veljavnost in objektivnost mnogih testov osebnosti, s katerimi mahajo klinični kolegi in izvedenci, ki imajo pomembne nazive. Tako ostajam navadni hišni psiholog, ki mu pogosto rečejo socialni delavec. Tega nikomur ne zamerim, res ne, ker sem se načinov pogovora z ljudmi v stiski naučil prav od slednjih.
Okolica mi redno sporoča, česa bi si moral želeti, čeprav tega ne čutim. In potem sem zmeden. Zmedeni so očitno tudi ljudje.
Tako, da je pravzaprav vseeno.Težko bi rekel, da se vedno želim pogovarjati z ljudmi. Včasih da in takrat, ko me resno zanima, kaj in kako je s tem človekom pred menoj, se zadnje čase zalotim, da se vedno bolj ponavljam. Ponovno jasno napišem – nobenega posebnega znanja nimam, da bi ga lahko razkazoval, zato te tehnike ne uporabljajte doma, ni certificirana in nima žiga. Vprašam pač, kaj si človek v resnici želi. Od tega življenja, od sebe in od drugih. Kakšne so njegove iskrene želje, kam gre, kam želi priti in ali se mu zdi, da je na pravi poti. Preseneča me to, da zelo malo ljudi zna odgovoriti na to vprašanje. Saj v resnici ni tako lahko, kot se zdi na prvo oko. Okolica mi redno sporoča, česa bi si moral želeti, čeprav tega ne čutim. In potem sem zmeden. Zmedeni so očitno tudi ljudje.
Težko vam pri tem pomagam. Tudi sam šele oblikujem svoje prave želje. Začel sem tam, kjer je lažje. Česa si ne želim. Vsekakor si ne želim postati hladen analitik človeške duše, ki slepo sledi vnaprej pripravljenemu scenariju, kljuka postavke na svojem listu in modro kima. Ne želim namišljene bele halje, ki me ločuje od ljudi, in vsekakor ne želim postati še eden v dolgi vrsti kolegov in kolegic, ki namerno škodijo ljudem okoli nas. To je podlo in zavrženo dejanje v imenu znanosti. Ste to želeli?
