Novice Svet24

Naj vas za začetek povprašamo o razlogih, ki so vas navedli, da ste iz Zavezništva Alenke Bratušek prestopili v Desus. Bratuškovi ste zamerili, da je skrbela samo zase. Zakaj pa ste se lani poleti odločili prav za prestop k tej stranki?

avtobiografija Peter Vilfan

Peter Vilfan (59) gotovo sodi med najbolj znane slovenske osebnosti. Bil je eden najboljših košarkarjev v nekdanji Jugoslaviji, s katero je na Filipinih leta 1978 postal svetovni prvak. Zase pove, da ko enkrat spregovori, ne more nehati govoriti. Oče ga zapustil pri šestih letih, tudi nekaterih svojih starih staršev sploh ni poznal, tiste, ki pa jih je, se z njimi ni najbolje razumel. Verjetno je tudi zato toliko bolj predan družini in vnukoma, otrokoma njegove 34-letne hčerke Anje. Ves prosti čas bolj ali manj preživlja z njima. »Naše življenje se vrti okrog njih,« pove Vilfan. Dopust je sicer kot po navadi preživljal v Beli krajini, kjer živi tašča. Sedem dni pa sta z ženo sama preživela v Grčiji na otoku, kamor hodita že štiri leta zapored. »Tja neseva kovček s prtljago in knjigami,« o dopustu pove Vilfan. Letos je bil prvič tudi v Strumici, v Makedoniji, od koder prihaja njegov zet, sicer še en odličen košarkar, Vlado Ilievski. Kot pravi, bi še enkrat želel biti poslanec, na višji položaj od tega pa ne želi, ker je to, da si izvoljen od ljudstva, največ, kar lahko dosežeš.

Zakaj sem odšel iz Zavezništva, sem že velikokrat povedal. Potem sem celo leto čakal, ker sem se zavedal, da odhod iz poslanske skupine pomeni težave za vse, ki so z njo povezani. Tudi za zaposlene in strokovne sodelavce. Dolgo sem čakal in potem sem se odločil. Iskreno rečeno, so me vabili tudi v druge poslanske skupine. Za Desus pa sem ocenil, da je ideološko daleč najmanj obremenjena stranka. Ko sem šel tja, nisem mogel spreminjati razmišljanj. Je levo usmerjena stranka in maksimalno odprta. Spoštuje se zmago nad fašizmom in NOB. Če ne bi bilo zmage v drugi svetovni vojni, ne bi bilo niti osamosvojitvene vojne. Blizu so mi tudi zadeve, ki smo jih imeli v bivši državi in so danes ogrožene, javno zdravstvo, javno šolstvo in podobno, pa se moramo danes boriti, da bi jih zadržali. 

Pred tem ste bili podpornik Zorana Jankovića in njegove stranke. Kako danes s časovne distance gledate na to obdobje? V kakšnih odnosih ste danes z ljubljanskim županom, s katerim ste se družili več kot tri desetletja?

Poznava se toliko časa, toda družila se nisva prav pogosto. Spoznala sva se, ko sem prišel igrat v Olimpijo in je bil on podpredsednik kluba. Družiti sva se začela, ko je kandidiral za ljubljanskega župana. Takrat sem bil v družbi Magnifica in Đurota v Tivoliju in sem ju vprašal, kam gresta. Greva podpret Zorana Jankovića, sta rekla in sem šel zraven. Vprašal me je, kam naj me da na listo. Onadva sta želela biti čim bolj zadaj. Mene pa so dali na 18. mesto na listi. Takrat nobena stranka ni imela toliko glasov za mestni svet. Teoretično je bilo to neizvoljivo mesto. In potem se je zgodilo, da je lista dobila 25 svetnikov in sem bil izvoljen. Sedem let sem bil mestni svetnik in sem ponosen, da sem bil zraven, ko se je Ljubljana začela spreminjati iz zaspanega, provincialnega mesta v pravo glavno mesto, evropsko prestolnico. To je bil sposoben izpeljati samo Zoran Janković. Na to obdobje gledam z lepimi spomini. Potem pa sem se odločil, da grem ven iz te zgodbe. Sam sem imel srečo, da sem vedno delal, kar sem mislil, da je prav. Ne bom pa nikoli ne nasprotnik ne sovražnik Jankovića. V tem trenutku nimava nobenega odnosa, naš odhod iz poslanske skupine je sprejel, kot ga je.

Avtobiografija Peter Vilfan

Pri 54 letih sem šel prvič v stranko, da podprem projekt Pozitivne Slovenije. Še danes verjamem, da če bi Jankoviću uspelo prevzeti vlado, bi stvari šle po drugačni smeri. Ker je imel voljo, energijo, načrt in znanje, kako izpeljati stvari, ampak takrat se je izkazal za malo naivnega. Eno je voditi glavno mesto z večino v mestnem svetu, drugo pa voditi koalicijsko vlado. On pa ni bil sposoben sprejemanja kompromisov.

To je bila njegova največja napaka?    

Da. Ko dobiš takšno podporo, včasih tudi izgubiš glavo.

V državnem zboru se nam očitno obeta vroča jesen. Najprej je na vrsti interpelacija proti ministru Gašperšiču. Po začetnih zadržkih ste se odločili, da mu ponudite še eno priložnost. Zakaj?

Z ministrom smo se srečali in pogovarjali. Že preden je postal minister, je sebi in stranki naredil škodo z izjavami, da drugega tira ne potrebujemo in da tretja razvojna os še dolgo ne bo mogoča. V Desusu si nismo bili enotni, a smo se nazadnje odločili, da bomo na prvo mesto postavili politično stabilnost. Smo pa ministru, do katerega smo seveda še vedno kritični, naložili, naj do konca leta pojasni, kako bo financiran drugi tir in kakšna bo vrednost projekta. Če bo financiran na podlagi javno-zasebnega partnerstva, pričakujemo odgovor, kako bo zasebni partner poplačan. Včasih pa je v politiki treba sklepati kompromise in iti proti svojim načelom, ko ima to za sabo dobre namene.

Avtobiografija Peter Vilfan

Bolj enotna je podpora ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc. Zdi se, da so interpelacijo proti njej vložili predvsem zato, ker je stopila na žulj nekaterim lobijem, ki bogato služijo z neurejenim stanjem in si ne želijo javnega zdravstva. Kakšno je vaše mnenje o njej?

Peter Vilfan o začudenju nad Janševim pozdravom Pol leta nazaj ... sem stal pred dvigalom in mimo je prišel Janez Janša, za katerega vsi rečejo, da gre svojo pot in ne pozdravlja, ter mi rekel: »Zdravo, Peter.« In to je bil šok na celem hodniku.

Javno zdravstvo je nekaj, kar moramo zaščititi, da še tega ne izgubimo. Vsi vedo, da je potrebna reforma zdravstva. Ministrica je ogromno stvari naredila v teh dveh letih. A tako kot ste rekli, je v zdravstvu toliko lobijev, skupin, posameznikov, da že skoraj težko najdemo nekoga, ki nima interesa v tej zgodbi. Ministrica, ki ima največjo željo, da naredi spremembe, bo za to potrebovala maksimalno podporo predsednika vlade. Mora ji stati za hrbtom in tudi prek finančne ministrice zagotoviti sredstva. Brez denarja, ki bi omogočil javna sredstva, to ne bo šlo. Vsi ministri so se do zdaj spotaknili na reformah, ker niso imeli dovolj velike podpore. Ne bo dovolj, da se sprejmejo samo zakoni, ki so v pripravi, zadaj bo morala biti tudi jasna finančna konstrukcija.

Vaš strankarski kolega Gantar je do nje bolj kritičen, pravi, da je strokovno ne bi podprl in da ni naredila dovolj. Toda tudi zanj ne moremo reči, da se je ravno proslavil z reformami iz časa ministrovanja na tem resorju. Odstopil je celo zaradi nemoči, ker ni mogel izvesti reform. Kako gledate na njegova stališča?

On je v posebnem položaju, kot minister in zdravnik zadeve zelo dobro pozna. Ima podobno kritično stališče, a govori podobno kot jaz. Govori tudi za to, da bi sprovociral spremembe in podporo ministrici. Pove pa tudi, da je eno dogovarjanje, drugo pa izpeljava s pomočjo finančnih sredstev. Glede podpore smo tu bolj enotni kot pri Gašperšiču. Do interpelacije se sicer lahko še marsikaj spremeni.

V trenutku, ko smo opravljali intervju, smo izvedeli, da je bila vložena še tretja interpelacija, proti ministrici za šolstvo Makovec Brenčičevi. Kako to komentirate?

Ne vem, kakšni so razlogi za to interpelacijo, toda sam jih ne vidim, čeprav sem član odbora za šolstvo in šport. Moram najprej videti, kaj piše, da bi dal kakšno mnenje o tem.

Desus je v zadnjem času na bojni nogi tudi s koalicijskimi partnerji SD, s katerimi ste pred zadnjimi volitvami oblikovali celo predvolilno koalicijo. Zdi se, da je v Desusu veliko nervoze zaradi SD, ki vse bolj posega v upokojensko bazo.

Peter VIlfan: Avtobiografija

avtobiografija Peter Vilfan

avtobiografija Peter Vilfan

Sem nov v tej zgodbi. Prišel sem v Desus in bolj opazoval stvari. Nisem človek, ki bi prišel in začel svoje ideje in razmišljanja vsiljevati. Desus je bil bolj ali manj stalni član koalicije, na zadnjih volitvah pa je postal pomemben faktor, z 10 oziroma zdaj 11 poslanci in druga največja stranka. V preteklosti so ga podcenjevali, a tudi nekatere druge stranke so zdaj pri upokojencih prepoznale bazo. Borba za glasove te lahko samo spodbudi, da boš izpolnil in razširil nabor obljub. Ta situacija ni kritična za Desus, je pa potreba, da se tudi ta stranka reorganizira. Desus je bil ustanovljen pred 25 leti iz upokojenske generacije. Ti so se upokojili pri šestdesetih in zdaj prihaja do menjave generacij. Desus vidim kot eno od bolj perspektivnih strank. Ne zato, ker je upokojencev več, temveč zato, ker vidim, da se mlajši ljudje, stari 30, 40 let, prav tako vključujejo v to stranko. Ker bodo tako lahko dosegli, da sploh še bodo pokojnine, da bodo dobre. Demografski sklad, ki ga Desus zagovarja, bo pomagal naslednji generaciji, ampak nihče ne razmišlja tako. Vsi razmišljajo, da bo Desus pomagal samo starčkom, no, saj se tudi jaz približujem temu obdobju (pove v smehu, op. a.). Če bomo v Desusu spremenili to razmišljanje, stranka ne bo samo obstala, ampak bo imela vedno večjo vlogo.

Sploh za mlajšo generacijo, kjer večina razmišlja, da sploh ne bodo imeli pokojnin ...

To je bistvo problema. Moj predlog bo ne samo, da včlanjujemo mlajše ljudi, ampak da jim damo tudi možnost. Da se jih da na izvoljive liste. Želim si, da Desus zmaga. V parlamentu morajo sedeti stari mački. V vladi pa se mora dati priložnost tudi ambicioznim mladim, taka kombinacija bi bila dobra za državo. 

Kako pa sicer sami ocenjujete delo vlade in predsednika vlade Mira Cerarja ter delo stranke SMC, ki je dobila tako veliko podporo na prejšnjih volitvah?

Stranka SMC je dobila neverjetno podporo. Ko je Pozitivna Slovenija dobila 28 poslancev, je bil to šok. Potem pa je SMC dobila 36 poslancev. Tudi oni tega niso pričakovali. Politika ni tako enostavna stvar, kot si mnogi mislijo. Sam sem tu že drugi mandat, pa se iskreno rečeno še vedno učim. Vedno znova sem presenečen. SMC pa se je znašla, ko so bili blizu večine in so morali prevzeti vse ključne funkcije v državi, in tudi oni so se iskali. In na nek način se še vedno lovijo, pa to ni kritika, ampak samo iskreno mišljenje. So pa kakršnikoli ukrepi vlade pri nas bolj ali manj negativno sprejeti.

M24 NIkola Miljkovič

Mislite, da so možne predčasne volitve?

Ta vlada bo po mojem mnenju končala mandat. Naredila je kar nekaj dobrih stvari, a tudi nekaj napak. Ne vidim pa interesa za predčasne volitve, tudi v opoziciji ne. Ni resne želje, da bi šli na predčasne volitve. SDS je na razpotju, čeprav ima svoj način dela in bazo volivcev, a ni vse čisto jasno. NSi je še vedno v fazi ločevanja od enega dela desnih strank, pa se še niso definirali. V tem trenutku nobena od strank ni pripravljena na predčasne volitve, pa tudi nobena stranka nima denarja za volitve.           

Kakšno je vaše mnenje o opozicijski Združeni levici? Pretekli teden je ZL predstavila predlog za brezplačna kosila za otroke iz tistih družin, katerih dohodki na družinskega člana ne presegajo 360 evrov.

Mi smo problematiko kosil in malic reševali že v preteklem mandatu. ZL je posebnost v vsej tej zgodbi in deluje na svoj način. Pojavili so se kot meteor teden pred volitvami s svojim vodjem in uspeli. Živel sem v tako imenovanem socializmu in iskreno povedano mi ni nič manjkalo. Ampak socializma nazaj ne bo več. Veliko njihovih potez je neuresničljivih, želel bi si brezplačna kosila. Nekatere poteze, ki jih vlečejo, so sicer sprejemljive, a nekatere so populistične. Tudi oni so samo ena od političnih strank. Eno so prepričanja in obljube, ki jih imaš, ko prideš v parlament, nekaj drugega pa je realnost.

Kakšen je vaš pogled na begunsko problematiko? V zadnjem času se omenja, da nam grozi nov prihod večjega števila beguncev. Podpirate gradnjo žic in ograj, ki tudi drugod rastejo kot gobe po dežju?

Ne bom odkril tople vode, če rečem, da se begunska kriza še zdaleč ni končala. Poleg Bližnjega vzhoda imamo pol Afrike, kjer so potencialni begunci, migranti, ki si bodo želeli kreniti proti Evropi. Moderne komunikacije omogočajo, da vidijo, kako živimo mi. Rešitev je, da svet spozna, da se morajo najprej končati konflikti, ki bi jih velesile lahko hitro končale, in vložiti je treba denar v njihova območja. Denarja je dovolj na tem svetu, da se to naredi, samo volje ni. Vprašanje pa je, ali so velesile tega sposobne. Nihče si ne želi biti migrant. Če pa se to ne zgodi, bomo imeli zidove in ograje ter bojne ladje v Sredozemskem morju, ki bodo preprečevale njihov prihod. Takšnega stanja si nihče ne želi. Kaj se bo zgodilo danes, je sicer težko napovedati. Turčija in Evropa se dogovarjata z vzponi in padci, mi pa smo odvisni od odločitev posameznikov.

Enkrat ste dejali, da ste se v politiki naučili, da vas nič ne sme presenetiti. Nam lahko zaupate katero od večjih presenečenj, ki ste jih doživeli, odkar ste v politiki?

To sem rekel v tem smislu, da so v športu stvari zelo jasne, zmagaš ali izgubiš. V košarki, kjer sem igral, ni neodločenega izida. Če si imel nekaj talenta, volje in si veliko treniral ter imel srečo, si vedel, da boš uspešen. V politiki pa se zgodi obrat in ni nujno, da je tako. Osnovno vodilo politike bi moralo biti, da se dela dobro. Vse stranke, če se presedemo iz parlamenta v bife, se bomo bolj ali manj strinjale, kako in kaj moramo narediti. Popili bomo kavo in rekli: super. Ko pa bomo šli v poslansko skupino, se ne bomo več nič zmenili. To je ta negativna plat politike, ki mi ni všeč. V politiki se še vedno učim in sem vsak dan presenečen.

Pa se kdaj dobite na pijači tudi s predstavniki drugih političnih strank?

Sem eden tistih, ki nima nobenih težav v tem parlamentu se pogovarjati in spiti kavo s komerkoli. Ko sem leta 2011 prišel v parlament, sem šel parkrat po nasprotni strani od naših mest v parlament. Pa so mi rekli: »Ja, kje pa ti hodiš, veš, tam so SDS.« To je bilo eno prvih negativnih presenečenj. Pa zdaj še vedno hodim po tej strani. Druga zanimiva stvar se je zgodila pol leta nazaj, stal sem pred dvigalom in mimo je prišel Janez Janša, za katerega vsi rečejo, da gre svojo pot in ne pozdravlja, ter mi rekel: »Zdravo, Peter.« In to je bil šok na celem hodniku, strokovci so me, ko je šel, naprej začudeno spraševali: »On je tebe pozdravil?« Jaz pa sem rekel, pa saj to je normalno. Lahko imamo ne vem kakšno mnenje o politikah, ampak pozdrav je osnovna stvar.

Všeč mi je, da me ljudje še vedno bolj prepoznavajo kot komentatorja, športnika. Na ulicah zelo, zelo redko dobim kakšen negativen odziv. Uspel sem ostati človek, takšen, kot sem. Svojim prijateljem in znancem sem, ko sem prišel v parlament in so mi govorili, da se bom zdaj spremenil, dejal, da me, če se bom spremenil, lahko brcnejo v rit. Pa me do zdaj še nobeden ni. Čeprav ni enostavno. Sem človek, ki je s svojim življenjem zadovoljen. Štiriinpetdeset let sem imel, ko sem vstopil v prvo stranko, prepričan, da bo to moja zadnja stranka v življenju. Pozitivna Slovenija je razpadla, ne po moji krivdi. Ob razpadu se je šlo na dve strani. Je pa Desus definitivno moja zadnja stranka.

Zelo sem bil prizadet, ko je neki znani Slovenec napisal, da Peter Vilfan menjava stranke kot gate. Sam nisem bil nikoli član zveze komunistov, pa jih je na drugi strani, kolikor hočeš. Mene so hoteli v partiji, bil sem eden najbolj prepoznavnih ljudi v Jugoslaviji, a nisem šel tja. S svojim življenjem sem zadovoljen, in ko si zadovoljen, lažje tudi vse prenašaš in ljudje te lažje sprejmejo.

Bi si v naslednjem sklicu želeli biti poslanec?

Da. Moja politična ambicija nikoli ne bo segala dlje od tega, da sem poslanec. Mislim, da je to pomembnejše od mesta ministra. Zato je pomembno, da bodo, ko bo Desus pomembnejša stranka, v državnem zboru stari mački. In sebe vidim v tej vlogi. V politiki se še vedno učim in sem vsak dan presenečen, je pa teh presenečenj vedno manj. Šele v prihodnjem mandatu, če bi lahko kandidiral, bi bil pravi, vrhunski poslanec. To bi bil nek moj motiv. Na listi Desus s pogledom, o katerem sem prej govoril.

Bili ste eden najboljših košarkarjev v nekdanji Jugoslaviji. Znani tudi po kontroverznih potezah, kot je bila tista, ko ste sodniku pokazali zadnjico, sodelovali ste pri množičnem pretepu in podobno. Danes se zdi, da niste več tako revolucionarni. V enem izmed intervjujev ste dejali, da žena miri vašo norost.

Poročil sem se z 19 leti, to je bila redkost že takrat, kaj šele danes. Žena je pomemben del v mojem življenju. Vse skupaj doživljava in predebatirava, in ko imaš tak odnos, je lažje. Veliko se je dogajalo v moji karieri, takšen sem bil. Mnogi so mi rekli, da sem se prehitro rodil. Če bi se 20 let pozneje, bi na mnoge poteze drugače gledali. Šport je bil najprej samo šport, nato je postal biznis in potem še šov. Jaz pa sem že takrat vse to združeval. Res pa je, da človek z leti začne popuščati in gledati drugače.

Nekateri mi rečejo, zakaj več ne govorim in nastopam v parlamentu. Jaz bi spremenil tudi poslovnik. Velikokrat se mi zdi nepotrebno dodatno razpravljati o že dogovorjenem. Velikokrat pa razpravljam od zadaj. Ne čutim pa dodatne potrebe po javnem nastopanju, te javne pozornosti sem imel dovolj. Sebe vidim v drugačni vlogi, iniciatorja. Včasih pa sem moral biti prvi pred kamerami, ampak to je bilo trideset let nazaj.

V tistem času je bilo na splošno prisotnih ogromno trikov. V Čačku ste tako dejali, da so nad koš montirali ogromen ventilator, da bi preprečevali koše nasprotnika. To se zdi dandanes povsem nemogoče.

Moja avtobiografija, kjer sem veliko stvari opisal, je obsežna petsto strani, pa še enkrat toliko jih nismo mogli objaviti. Šport sem najprej jemal za zabavo, moja naloga je bila, da sem igral dobro in zmagoval, toda tudi naredil nekaj za publiko. Poti do zmage pa so bile drugačne kot danes. Mi smo temu rekli »jugo šola«. Cilj je bil zmaga in za to so se uporabljali različni triki. Ko sem igral za Partizan, nas je Šibenka tri sekunde do konca tekme vodila za tri točke, imeli pa so še žogo s strani. Torej praktično dobljeno tekmo. Igralec Jablan je izvajal avt, in ker ni bilo drugega, sem ga z levo roko prijel za desno ramo, z drugo roko pa sem ga spodaj tako uščipnil, da je znorel in me je počil. Dobil je tehnično, mi smo imeli dva prosta meta in smo zmagali. Danes bi rekli, to ni športno, to ni fer. Seveda lahko gledaš tudi tako. Ampak takrat smo to drugače doživljali.

Danes je tudi ključni moment denar. Pogodbe so fiksne. Ne glede na to, kako igraš, dobiš isto, zakaj bi potem izstopal, igral dobro? Pri nas je bilo največje zadovoljstvo igranje in zmage, ker smo tako dobili nagrade. Mesečna plačila smo dobili, premije in nagrade pa so bile vezane na zmage, zato smo za te naredili veliko več.

Denarja pa je bilo mnogo manj …

Neprimerljivo manj, čeprav zase ne morem reči, da sem slabo prišel skozi. Zdaj razen Amerike in velikanov, ki si v Evropi to lahko privoščijo, drugi dajejo mnogo manj. Bilo pa je obdobje 15, 20 let, ko so povprečni košarkarji v Olimpiji zaslužili toliko, da se za to, kar sem sam zaslužil, pa ni bilo malo, sploh ne bi pogovarjali. To je bila anomalija, ki se zdaj uravnava. Denarja ni bilo toliko takrat, je pa bilo več zadovoljstva. In tega ne bi zamenjal. V tistem času so bili vrhunski svetovni zvezdniki Kičanović, Dalipagić, Čosić in tako naprej. Ti so bili med najboljšimi na svetu. Na okrogli mizi so jih enkrat vprašali: ali bi šel raje v ekipo, kjer bi zaslužil takrat ogromen znesek 100 tisočakov in bi sedel na klopi, ali pa bi ostal v Jugoslaviji kot do takrat za 20 tisočakov, vendar bi bil glavni in bi igral. Vsi so v en glas rekli, da ne bi šli tja. Ker so bili takrat drugi motivi.

Je pa bilo takrat tudi poskrbljeno za vrhunske športnike. Danes v Sloveniji ni tako. Imamo olimpijske zmagovalce, ki ne morejo dobiti niti zaposlitve. Olimpijski prvakinji moramo, ker še nima dokončane mature, dati minimalno plačo. Tako daleč smo šli. Pa se strinjam, da morajo športniki delati, ampak v nekdanji državi je bilo to veliko bolje urejeno.

Kako pa je bilo včasih to urejeno?

Dobil sem naziv zaslužni športnik Jugoslavije. Številko 98 sem imel. Ni nas bilo veliko, ker so bili to svetovni, olimpijski prvaki. Nikjer ni pisalo, da ko končaš kariero, boš imel ne vem kaj. Ampak se ne spomnim športnika, ki ga ne bi zaposlili v športu, panožni zvezi. Imel si veliko večjo varnost, da te, ko bo konec, ne bi pozabili in odpisali. Ko pa je Jugoslavija razpadla, zgodba je podobna v vseh bivših republikah, so sčasoma stvari začeli urejati. V Srbiji imajo zdaj vsi evropski, olimpijski prvaki po 35. letu rento do konca življenja. Olimpijski prvak dobi tri povprečne plače. To je v Srbiji 1800 evrov, s čimer se da tam živeti ‒ ohoho ‒ krasno. Čeprav mislim, da v Sloveniji nismo zreli za rentni sistem. Tudi meni to ne pade na pamet, toda neke rešitve bomo poskušali najti. Ampak ne želim govoriti o tem, dokler ne gre skozi proceduro.

Še vprašanje glede stanja v slovenski košarki. Olimpijo že vrsto let vodi poslanec Möderndorfer, ki pa v tem času ni naredil veliko in ste do njega izjemno kritični. Olimpija namreč že vrsto let čaka na lovoriko …

Olimpija je zadnji vidnejši rezultat dosegla v sezoni 2010/2011, takrat, ko so bile zgrajene Stožice. Od takrat zgodba samo stagnira. Olimpija že šest let ni bila prvak. Ves čas poslušamo zgodbe o sanaciji kluba. Sanacija, sanacija, sanacija vsako leto, pa je na koncu dolg dva milijona evrov in se celo poviša.

Če nekaj prevzamem in delam, potem je treba tudi nekaj narediti. Toda imeti je treba tudi nekaj samokritike. Pa pustimo to, da predsedniki uprav nočejo biti več predsedniki klubov. Včasih je bila to čast. Miloš Kovačič je bil direktor košarkarjev Krke. Ni bilo velikega direktorja, ki ni bil predsednik organizacijskega odbora vsaj kakšnega velikega tekmovanja. Ampak danes to ne more biti razlog, da vztrajaš nekje, pa se stvar ne premakne. Moje zadnje veliko razočaranje je bila poenostavljena prisilna poravnava, kjer ljudem, ki so si zaslužili denar, ponudiš 20 odstotkov denarja v naslednjih dveh letih. To govorim predvsem zaradi športnikov, ki imajo status SP-ja in morajo vsak mesec plačati davek. Če pa ti klub ne plača, ker je v krizi, se ti stroški nabirajo. Teh 20 odstotkov ne bo dovolj niti za to, kar so morali sami plačati iz svojega žepa. Je pa res, da določeni športi niso bili komercialno zanimivi.

Toda loti se tistega, kar obvladaš in si sposoben narediti. Saj to ni sramota. Sam sem velikokrat v življenju odstopil in šel, pa sem priznal, da nekaj ni zame.

Tudi kot trener Olimpije ste odstopili.

Tudi takrat, čeprav ne bom rekel, da ne bi bil sposoben biti trener. To je bila druga zgodba. V glavi nisem bil sposoben preklopiti na novo vlogo. Moje igralce sem gledal kot sebe in kot svoje bivše soigralce, ki so bili sami vrhunski igralci, in potem sem od njih verjetno zahteval preveč. Ampak po nekaj mesecih sem odstopil. Pa mi je pokojni direktor kluba rekel: »Ja, Peter, ampak če ti odstopiš, ne boš nič dobil.« Pa sem mu rekel: logično, čeprav sem imel štiriletno pogodbo, saj takrat nisem nič naredil. In nisem dobil niti tolarja takrat. Sem eden redkih, ki se je odpovedal temu v zgodovini košarke. Ni me bilo sram. Že naslednji dan sem prišel na tekmo sedet s svojo ženo in hčerko, v prve vrste v Hali Tivoli. Takrat sem dobil aplavz cele Hale Tivoli. Javno sem povedal, da takrat ne bom več trener, in potem nisem več bil. V življenju moraš biti ambiciozen do konca, toda ko ugotoviš, da nekaj ne gre, greš. Sebe sem še vedno videl kot igralca.