Več raziskav po vsem svetu je pokazalo, da so neprespani zdravniki za bolnike nevarni. Velikokrat so najbolj obremenjeni mlajši zdravniki, ki jih ustanove najbolj silijo delati čez vse razumne meje. Zanimivo pa je, da omejitvam ur, ko delajo zdržema, najbolj nasprotujejo prav zdravniki sami. Povezave med smrtnostjo bolnikov in veliko delovnih ur skupaj pri posameznem zdravniku pa nihče ne raziskuje.
O obremenitvah zdravnikov se govori šele zadnja leta. Težko bi trdili, da je bolnikov vse več, dejstvo pa je, da se prebivalstvo stara. Povečuje se število tistih, ki imajo po več bolezni hkrati, njihovo zdravljenje pa je najtežje. Mnogo zdravnikov na takih oddelkih je močno obremenjenih. Ker so njihove odločitve zelo dramatične (življenje ali smrt), morajo biti ves čas osredotočeni. Če pa so neprespani in utrujeni, se hitro lahko zgodi kaj, kar ima za bolnika nepopravljive posledice, lahko povzroči celo smrt. Zato je tako pomembno, da ima vsaka zdravstvena ustanova nad delovnim časom (rednim, izrednim, torej dežurstvom in nadurami) svojih zaposlenih zelo natančen pregled.
Bolniki o utrujenosti zdravnikov nič ne vedo
Namen te male raziskave pa je bil ugotoviti, ali bi zdravnikom še smeli dovoliti, da delajo tako dolgo skupaj brez prestanka, in ali je to za bolnike še varno.
Plačilni listi zaposlenih zdravnikov marsikje kažejo, da nadzor na tem področju peša, bolniki pa o tem prav nič ne vedo. Vsak lahko upravičeno domneva, da je pred njim dobro usposobljen, spočit zdravnik. Ne gre, da bi ga spraševal, kako dolgo je že v službi, koliko ur zdržema. Pa kaže, da bi morali.
Nedavno so v Kanadi opravili raziskavo, ki je zelo nazorno prikazana na spletnih straneh. Novinar, ki se ukvarja z zdravstvom, je v družbi dveh zdravnikov, kardiologa in kirurga, snemal poskus o človeških sposobnostih po tem, ko je buden 26 ur. V Kanadi se namreč dogaja, da nekateri zdravniki delajo tako dolgo brez prekinitve. Med poskusom so morali biti pokonci ves čas, brez dremeža vmes. Vsi trije so imeli na glavi nameščene elektrode, ki so spremljale delovanje njihovih možganov. Poskus so opravljali v laboratoriju, v katerem se sicer ukvarjajo s spanjem. Namen te male raziskave pa je bil ugotoviti, ali bi zdravnikom še smeli dovoliti, da delajo tako dolgo skupaj brez prestanka, in ali je to za bolnike še varno.
Že prejšnje raziskave so pokazale, da je petkrat bolj verjetno, da bo neprespani zdravnik naredil diagnostično napako; trikrat več je možnosti, da bo napaka tako huda, da bo povzročila bolnikovo smrt. Taka tragedija se je, na primer, zgodila, ko je na smrt utrujeni kirurg preslišal pozivnik, ki ga je klical na pomoč deklici, ta pa je zato umrla.
Kirurg je preslišal pozivnik
Kirurg, ki je sodeloval v omenjenem testu, je poudaril, da ne gre samo za čas budnosti, temveč tudi za nenehno zaposlenost v tem času. Saj se poskuša čim bolj osredotočiti, vendar možgani brez počitka tega po nekaj urah ne zmorejo več. Ko so bili vsi trije, kardiolog, kirurg in novinar, budni že 16 ur, so vsi priznali, da so precej utrujeni. Strokovnjak, ki je spremljal delovanje njihovih možganov, je ugotavljal, da se to ta ves čas zmanjšuje. Mežikanje in čas, ko so za hip zapadli v sen (po eno sekundo), sta postajala vse pogostejša.
Prav zaradi takih nevarnosti zakonodaja voznikom avtobusov in tovornjakov ne dovoljuje, da delajo več kot osem ur skupaj. Za kirurge in druge zdravnike pa se ne meni, kar je pravi absurd. Dokazano je, da lahko že samo omejitev do 16 ur dela zdržema močno zmanjša število resnejših medicinskih napak. Zdravniki pa se pogosto svoje utrujenosti in zmanjšane sposobnosti za osredotočanje niti ne zavedajo.
Skoraj zagotovo gre za denar!
Dr. Charles Czeisler je na vprašanje, zakaj se zdravniki tem omejitvam tako upirajo, odgovoril, da skoraj zagotovo zaradi denarja.
Zato so v nekaterih državah omejili čas, kako dolgo lahko neki zdravnik dela zdržema. Na Novi Zelandiji je omejitev 16 ur, v državah Evropske unije (vendar za Slovenijo to ne velja) pa je omejitev 14 ur zdržema. Strokovnjak za to področje, ki se že dolga leta ukvarja s preiskovanjem posledic dolgotrajne budnosti zdravnikov, dr. Charles Czeisler, je v omenjeni raziskavi z dvema zdravnikoma in novinarjem sodeloval tako, da je pojasnil, kaj se je dogajalo. Na vprašanje, zakaj se zdravniki tem omejitvam tako upirajo, je odgovoril, da skoraj zagotovo zaradi denarja. A ne le zaradi tistega, ki ga dobi zdravnik s plačilom tega dela, ampak tudi zaradi prihranka ustanove, ki ji ni treba plačati dodatnih zdravnikov.
Nevarno je tudi, da na smrt utrujeni zdravnik po opravljenem delu sede za volan in se odpelje domov. Zaradi tega so dvignili precej prahu Britanci, ko se je v prometni nesreči ubil mlad, komaj 33-letni zdravnik. Tudi oni so raziskovali, kaj se lahko zgodi, če je zdravnik predolgo na delu, kakšne vrste napak lahko zagreši. 40 odstotkov je tako imenovanih proceduralnih napak – sem spada tudi tista, ko je zdravnik, ki so ga klicali k pacientu s presajenim srcem, mislil, da so to le sanje, in se na klic ni odzval. Približno 29 odstotkov je napačnih diagnoz, kamor uvrščajo nesrečni dogodek, ko je zdravnik zaradi utrujenosti spregledal odprto rano. Na srečo so jo opazili drugi. 27 odstotkov je predpisanih napačnih zdravil, kamor spada predvsem odmerjanje prevelikih količin zdravil. Približno štiri odstotke pa je kirurških napak – tu prednjačijo poškodbe zaradi preglobokega reza ali pa poškodovani živci. Britanci menijo, da posebno mladi zdravniki na teden ne bi smeli delati več kot 56 ur.
Neetična raziskava
Čisto nove pa so ugotovitve Američanov, da zaradi napak v bolnišnicah, ki bi jih lahko preprečili, na leto umre 440.000 njihovih državljanov. Zadnjih nekaj let se ukvarjajo z etično dilemo zaradi raziskave iCOMPARE. To je raziskava, ki je hkrati potekala v 63 bolnišnicah (končana je bila nedavno) in ugotavlja, kako dolgo zdrži zdravnik na delu brez počitka. Strogi kritiki pravijo, da je ta raziskava neetična, saj zdravnike žene prek meja njihovih sposobnosti, a morajo sodelovati; bolniki, ki so vključeni povsem nevede (in nehote), pa se ne zavedajo nevarnosti. Raziskavo financirajo z denarjem davkoplačevalcev. Predvsem mladi zdravniki so prisiljeni sodelovati, ker so šele na začetku svoje strokovne poti. Raziskavo so izvajali tudi zato, da bi imeli argumente za uvedbo bolj prilagodljivega delovnega časa.
Pri nas lahko delajo, kolikor hočejo
Skratka, čisto vseeno je, če so utrujeni zdravniki nevarni bolnikom (in sebi), pomembno je, da ima država na papirjih vse urejeno.
Kako pa je pri nas? Leta 2003 je parlament sprejel omejitev, da smejo zdravniki zdržema delati do 32 ur, torej dvakrat več kot v državah, kjer so čas dela veliko bolj omejili! Navedeno je tudi, da bi lahko zdravnik v enem dnevu zdržema delal deset ur, v dveh pa do 16 ur.
Zakon o zdravniški službi pravi, da zdravnikovo delo preko polnega delovnega časa ne sme presegati osem ur na teden. Toda v naslednjih paragrafih to spreminja, češ da se lahko zdravniki s svojo ustanovo dogovorijo, da se to delo lahko podaljša. Novejša zakonodaja pri javnih uslužbencih sicer omejuje količino nadur (vendar ne govori o delu zdržema) na 20 ur mesečno. Zakonodaja to razlaga s potrebo, da mora biti zdravniška oskrba zagotovljena ves čas. Skratka, čisto vseeno je, če so utrujeni zdravniki nevarni bolnikom (in sebi), pomembno je, da ima država na papirjih vse urejeno.
Kot smo videli v zadnjem letu dni, na nekaterih klinikah zdravniki sami izbirajo, kdaj in kako dolgo skupaj bodo dežurali. Na mesec lahko tako dobijo še eno plačo ali celo več. Zakonodajo pri tem, no, malce pustijo ob strani, naši zakonodajalci pa se pretvarjajo, da je za varnost bolnikov poskrbljeno. Po ugotovitvah iz tujine je popolnoma jasno, da to ne drži. Pa so ugotavljali zgolj fizične sposobnosti zdravnikov po dolgotrajni budnosti! Temu moramo namreč prišteti še široko področje psihičnih sposobnosti in tudi tega, da imajo zdravniki dostop do zdravil vseh vrst. Nobena skrivnost ni, da je kar precej zdravnikov odvisnih od zdravil, ki jih dolgo držijo pokonci.
